Beton in svetloba

Japonski arhitekt Tadao Ando

Objavljeno
30. avgust 2012 13.15
Gregor Šket, Kult
Gregor Šket, Kult

Japonec Tadao Ando je eden izmed velikanov sodobne arhitekture. Njegov zaščitni znak je beton. Uživa pa tudi v igri svetlobe in senc.

Ibaraki je majhen kraj na severu Osake. Lahko bi bil tudi predmestje tega tretjega največjega japonskega mesta. Glede na gosto naseljenost tega dela dežele vzhajajočega sonca, bi lahko bil tudi zamestje Kyota. Iz obeh izhodišč je do tja približno petnajst minut vožnje z lokalnim vlakom.

Ibaraki pravzaprav ni nič posebnega. A kljub temu skriva arhitekturni dragulj, ki se ga številni domačini sploh ne zavedajo. Ko na železniški postaji vprašaš, kako se pride do cerkve svetlobe, te le debelo gledajo. Šele v desetem poskusu mi je uspelo izvedeti, da je do tja treba z avtobusom in k sreči je šofer točno vedel, o čem govorim.

Cerkev svetlobe mirno in po japonsko skromno stoji sredi urejenega rezidenčnega predela. Pravzaprav ni odprta za javnost in za obisk se je treba vnaprej dogovoriti. Ne fascinira niti s svojo mogočnostjo niti s svojo velikostjo. Zavzema le sto trinajst kvadratnih metrov prostora. A izkoriščen in premišljen je vsak kvadratni centimeter. Njen oče je arhitekt Tadao Ando, ki je iz betona naredil svoj zaš??itni znak. Beton s štirimi krogci, ki so pravzaprav ostanek opaža, je kot njegov podpis.

Seveda se je podpisal tudi pod to unikatno krščansko cerkev. Pravzaprav gre za preprost kubus, ki ga zaznamuje križ na steni za oltarjem, ki poteka od vrha do tal in od skrajne leve do skrajne desne strani. Skozenj prihaja svetloba, ki v različnih delih dneva ustvarja neverjetne efekte. Zato se imenuje cerkev svetlobe. In le ta je v tem svetem prostoru čarobna, mistična, pogosto tako rekoč sveta.

A to je le ena izmed mojstrovin Tadaa Anda, arhitekta samouka, ki si je v mladosti kruh služil kot boksar in voznik tovornjaka. Je arhitekt brez formalne izobrazbe: »Nikoli nisem bil dober učenec. Lahko bi rekel, da sem se vse, kar znam, naučil sam.« Že kot otroka ga je zanimala gradnja. Užival je, ko je izdeloval najrazličnejše lesene modelčke. Z bratom dvojčkom sta precej časa preživela pri tesarju, ki je živel na drugi strani ulice. Arhitektura ga je zamikala šele, ko je bil star dvajset let.

Najprej je bral o starih mojstrih, potem se je podal na pot. Za začetek je obiskal večino japonskih templjev in drugih biserov starodavne arhitekture. Svoje znanje je dopolnil z obiski del Le Corbusierja, Miesa Van Der Roheja, Franka Lloyda Wrigtha, Louisa Kahna ... Ti arhitekturni velikani ga še danes navdušujejo, tako da je celo svojega psa poimenoval Le Corbusier.

Leta 1968 se je vrnil na Japonsko in ustanovil svoj arhitekturni studio. Njegov jezik na neki način združuje izdaten odmerek japonske tradicije, ki jo je oplemenitil z ravno pravo mero evropskosti in ji seveda dodal svoj način.

Pravijo, da njegova dela vsebujejo tako imenovani haiku efekt, ki izvira iz japonske poezije in temelji na praznini, ki je izvor preproste lepote. Prav zato so vsa njegova dela preprosto kompleksna. In zaradi tega najraje ustvarja v betonu, ker hkrati zagotavlja čistost in daje občutek trdnosti, teže in stabilnosti. Izjema, ki potrjuje pravilo, je morda le tempelj Komyo-ji, ki ga je zasnoval iz lesa in je zaradi tega razmeroma zahteven za vzdrževanje.

Enako pomembna sestavina, ki je značilna za večino njegovih stvaritev, je svetloba. Je pravi umetnik kreativne uporabe in izrabe naravne svetlobe. Z njo in sencami se igra kot otrok in vedno preseneča z neverjetnimi efekti: »Svetloba je bistvo vsega. Ko se dotakne površine, ji da pomen, ko se igra s sencami, ji da globino.«

Andov opus seveda vsebuje tudi številne nereligiozne objekte. Pravzaprav sam med religioznim, posvetnim in vsakdanje uporabnim ne dela nobene razlike: »Ne vidim potrebe, da bi se religioznih objektov loteval drugače kot bivalnih.

Navsezadnje je tudi bivanje v stanovanjski hiši duhovno doživetje. Tako v cerkvi kot v lastnem domu ljudje iščejo duhovni mir vseh pojavnih oblik.« Pri vsem tem išče tudi sožitje z naravo in okoljem: »Arhitektura mora uporabnikom pomagati, da začutijo duh in lepoto narave. Zato moramo najti povezavo med arhitekturo in okoljem, v katerem nastaja. Arhitektura nikakor ne sme biti tujek, temveč učinkovita nadgradnja lokacije.«

Svoj značilni slog, ki ga zaznamujejo tudi trije volumni enake površine, je nakazal že pri majhni dvonadstropni hiši Azuma, enem svojih zgodnejših projektov, ki je bil realiziran leta 1976. Ta hiša je znana zaradi svojega kontrasta med zunanjo pojavnostjo in organiziranostjo notranjih prostorov, kar njenim uporabnikom zagotavlja uživanje prostora znotraj geometrije.

Zelo pomemben člen njegovega opusa so tudi stanovanjski kompleksi Rokko v Kobeju, ki so nastali med letoma 1983 in 1999. Kompleks na zunaj zaznamujejo terase, balkoni in atriji. Pravzaprav gre za igro odprtega in zaprtega, svetlega in temnega, praznega in trdnega ... Zanimivo je, da je ta Andov kompleks kljub vsem svojim specifikam tako rekoč nepoškodovan preživel rušilni potres, ki je Kobe prizadel leta 1995.

Andov arhitekturni slog je navdušil tudi nekatere slavne naročnike. Leta 1993 ga je angažiral Rolf Fehlbaum, lastnik pohištvene znamke Vitra, da je na kampusu v Weil am Rheinu zasnoval tako imenovano seminarsko stavbo. Če odmislimo, da je leto dni pred tem postavil japonski paviljon na svetovni razstavi v Sevilji, je bilo to Andovo prvo naročilo zunaj rodne Japonske.

Leta 2000 se je podpisal pod Benettonovo Fabrico. Leto pozneje je v Milanu za Giorgia Armanija zasnoval stavbo, v kateri je središče svetovno znanega modnega imperija. Med njegove svetovno znane projekte pa vsekakor spadajo tudi tempelj Honpuku (Vodni tempelj) na otoku Awaji. V Kyotu stoji vila Asahi Beer Oyamazaki, v kateri je muzej sodobne umetnosti. V sklopu Unescovega sedeža v Parizu je ustvaril tako imenovani meditacijski prostor.

V St. Louisu v ameriški zvezni državi Missouri pa poslopje Pullitzerjeve fundacije za umetnost. V Forth Worthu v Teksasu je nastal muzej sodobne umetnosti. Tudi v japonski prestolnici je kar nekaj njegovih del. Med pomembnejši vsekakor spadata nakupovalno-stanovanjski kompleks Omotesando Hills v četrti Harajuku, v predelu Roppongi pa je leta 2007 nastal prvi muzej dizajna na Japonskem, 21 21 Design Sight ...

Tadao Ando je za svoje delo prejel številna priznanja. Častili so ga tako doma kot širom po svetu. Priznanja in medalje so mu podeljevali Finci, Francozi, Danci, Britanci, Američani. Leta 1995 je prejel tudi Prietzkerjevo nagrado, od katere je ves denar namenil sirotam, ki so v potresu istega leta v Kobeju izgubili starše.