Betonski tenis

Konec avgusta in v začetku septembra lahko v New Yorku udari vročina, včasih kar tropska sopara. Ne glede na vreme takrat v mesto pride tenis. Vsako leto. Že od 1881. Podobno kot je Australian Open Avstralija v malem, kot je Roland Garros pariški šarm in kot je Wimbledon angleška tradicija, tako je US Open New York.

V Flushing Meadowsu v četrti Queens, kamor s Times Squara vozi metro številka 7 in kjer so v letih 1939 in 1964 organizirali svetovni razstavi, je dom največjega teniškega kompleksa na svetu. Njegovo uradno ime je USTA Billie Jean King National Tennis Centre. Tam vladajo drugačna teniška pravila. Tišina ni tako tiha kot na wimbledonskem Centre Courtu. Pa tudi če bi bila, bi jo vsaj enkrat na minuto zmotila letala, ki vzletajo z letališča La Guardija. In prav nič ne pomaga, če za tistih štirinajst dni nekoliko spremenijo zračne koridorje. Tudi publika ni tako šminkerska kot na igrišču Philippa Chatrierja, čeprav se v ložah zvrstijo tako rekoč vsi newyorški celebsi. Tam se vonj svežih hamburgerjev širi vse do servisne črte. Med menjavami strani nažigajo rock, na primer Springsteenov Born in the USA.
Vendar US Open ni rojen v Flushing Meadowsu, temveč na igriščih kazinoja v Newportu v zvezni državi Rhode Island. Od tam se je leta 1914 preselil v Forrest Hills, ki tudi leži v newyorškem Queensu. Kasneje je nekajkrat gostoval še v Longwood Cricket Clubu v Bostonu in Germantown Cricket Clubu v Philadelphiji, dokler niso 1924 dokončali West Side Tennis Cluba v Forest Hillsu. Na tamkajšnjih travnatih igriščih so igrali vse do leta 1975. Naslednji dve leti so igrali na ameriškem sivem pesku, zato se je med zmagovalce lahko vpisal tudi argentinski peščeni specialist Guillermo Vilas. Če takrat pisarne predsednika ameriške teniške zveze USTA ne bi zasedal William »Slew« Hester, bi se New York verjetno moral posloviti od US Opna. Kandidatov je bilo kar nekaj, predvsem na zahodni obali sta si ga zelo želela Los Angeles in San Francisco. Ampak na pobudo Hesterja je »Open« ostal v Velikem jabolku. Leta 1978 so se preselili v nov kompleks v Flushing Meadowsu. Tradicionalisti, zaljubljeni v travnata igrišča West Side Cluba, niso bili navdušeni. Flushing se jim je zdel prepoceni okoliš. Tam, kjer so mnogi videli nekakšen karnevalski kič in ga primerjali z lunaparkom na Coney Islandu, je vizionarski Hester videl ameriško pito ... Središče novega kompleksa je bil stadion Louisa Armstronga, ki je sprejel za tiste čase rekordnih petnajst tisoč navijačev.
Leta 1997 so zgradili stadion, ki so ga na pobudo takratnega predsednika USTA Harryja Marmiona poimenovali po Arthurju Ashu. Zeleno luč za dvesto petdeset milijonov dolarjev vreden projekt je dal župan David Dinkins, ki je od rojstva teniški zaljubljenec. Njegov naslednik Rudy Giuliani ni bil tako zagnan, ampak ko ga je videl v živo, na otvoritvi ni mogel skriti navdušenja.

Več v Kultu