Biki in resničnostni šov

Sezona je bila kot popolna mavrica. Pa četudi so mnogi menili, da zaradi desetih porazov ob 72 zmagah zgolj »skoraj«. A ne glede na to; vanjo so se v idealni harmoniji zlivali košarkarji s simbolom bika na hrbtu.

In vsi, od zvezdnikov Michaela Jordana, Scottieja Pippna in Dennisa Rodmanna (z lasmi dejansko v barvah mavrice) do trenerja Phila Jacksona in zadnjega rezervista na klopi, so bili zaslužni za legendarno zgodbo o uspehu. Še danes je niz ekipe Chicago Bulls v rednem delu sezone 1995/96 rekordni dosežek, o katerem moštva le sanjajo.

Te dni, ko mineva 20 let od začetka spektakularne serije, ki so jo nato kronali še z zmago v finalu nad Seattle SuperSonics, mnogi obujajo spomine na »Incredi-Bulls« oziroma »Unstopa-Bulls«. Sprašujejo se tudi, ali jih nemara lahko v tej sezoni presežejo Golden State Warriors. Bojevniki kot branilci naslova v novi sezoni namreč še ne poznajo poraza ...

A do pomladi je še daleč, opozarjajo zlasti nostalgiki, ki si želijo, da rekord Bullsov ostane večen. Ni jih malo, ki so prepričani, da je bila tista generacija Bikov celo najboljša vseh časov v ligi NBA. Ni pa malo niti tistih, ki so ob začetku sezone že napovedovali, da bodo presegli Jordana & Co. Denimo Kobe Bryant in Shaquille O'Neal, potem ko sta z Los Angeles Lakers med letoma 2000 in 2002 trikrat zapored osvojila prestižni naslov. Toda trener Jackson, ki ju je tedaj vodil, jima je vedno le nejeverno dejal: »Vso srečo!«

Dobro je namreč vedel, da je takšna sezona skoraj neverjetna, če ne celo neponovljiva. Da so imeli srečo, da se je v tistih osmih mesecih skupaj sestavilo ogromno pomembnih dejavnikov, majhnih koščkov, potrebnih za končni zmagoslavni mozaik; da so večinoma ostali brez poškodb. Da se je Jordan vrnil izjemno motiviran, a tudi odlično pripravljen in za seboj potegnil soigralce. Da je imel ob sebi odličnega Pippna. Da se je ekipa med seboj tako hitro uigrala. Da se je vsak, ki je stopil na parket, skušal dokazati v svoji najboljši luči. Da jih je nosila evforija navijačev, v očeh katerih so košarkarji iz vetrovnega mesta dobili status rockovskih zvezdnikov. Z Jordanom na vrhuncu slave in ekscentričnim Rodmanom, zaradi katerih je javnost moštvo spremljala kot kakšen resničnostni šov, so postali kulturni fenomen. Na gostovanjih so jih množice ure in ure čakale pred hoteli, da bi, četudi le za sekundo, videle kakšnega od igralcev. Lokalna televizija je celo s helikopterjem sledila njihovemu avtobusu na poti v Milwaukee, kjer so podrli dotedanji rekord zmag: 69 so jih v sezoni 1971/72 dosegli Jezerniki.

Biki, ki bodo v naslednjem letu praznovali tudi 50. obletnico franšize, so tako postali prvo moštvo, ki je doseglo dolgo nedosegljivo sedemdesetico, naposled pa postavili zgodovinski mejnik: 72-10. Ob tem kaže omeniti še, da so trikrat izgubili le za točko in torej ni veliko manjkalo, da bi bila številka še višja. Jordan je bil prvi strelec lige in MVP finala, v najboljši peterki sta bila ob končnem naslovu tudi Pippen in Rodman, Toni Kukoč je bil najboljši šesti igralec, Jackson najboljši trener. Rodman je bil najboljši v skoku, Steve Kerr drugi najboljši metalec trojk.

Toda izstopajoči posamezniki so ves čas zatrjevali, da so zmage plod popolnega dela celotne ekipe. »Večina fantov tega ni doživela še nikdar. Motivacija je z vsako tekmo rasla, ne le med prvo peterko na igrišču, tisti na klopi so si morda želeli še bolj kot mi,« je zagotavljal tedaj 33-letni Jordan, ki je na poti k četrtemu naslovu povprečno dosegal 30,4 točke na tekmo. Zvezdnik, ki še danes pooseblja številko 23, se je sicer marca 1995 po osemnajstih mesecih premora vrnil v košarko, vmes se je za kratek čas preizkusil v bejzbolu in filmskih vodah (Space Jam). Ob vrnitvi k Bikom je oblekel številko 45 in z njo v končnici izpadel proti Orlandu, katerega košarkar Nick Anderson ga je tedaj zbodel, da »št. 45 pač ne navdušuje tako, kot je št. 23«. In tudi sam je priznal: 45 pač ni 23, in sklenil, da se vrne v svoj stari dres, četudi si je zaradi spremembe nakopal kazen.

Poraz proti Orlandu je bil tudi odločilen za naslednjo sezono. Jordana je močno grizel, toda Jackson mu zaradi odsotnosti in izleta v Hollywood ni povsem zaupal, ni bil prepričan, da je z glavo povsem pri košarki. A »Air« mu je zagotovil: »Pripravljen sem. Boljši smo lahko in tudi bomo. Začeli bomo od začetka in videli bomo, kaj se bo zgodilo.« Tako se je začelo. Padlo je prvih pet moštev. Prišel je nov boleči poraz z Orlandom, a sledilo je 13 zmag. »Po enem mesecu smo ugotovili, kako smo pravzaprav dobri. Tako je vsak poraz pomenil šok. In vsakič smo se nanj odzvali zelo agresivno, še posebej Michael. On res ni rad izgubljal,« se je spominjal Kerr. Še Seattle in Indiana sta nato Chicagu vzela mero, nato pa je prišel brezhibni januar, prvič v novem letu so Biki izgubili šele 4. februarja proti Denverju. Izgubili so v Phoenixu in zmagali naslednjih šest. V New Yorku in nato dobili naslednjih sedem. In tako naprej.

Ne, tako kot so tedaj vladali Biki, ni v NBA vladala še nobena ekipa. Niti Miami z »veliko trojico« nekaj sezon nazaj s serijo 66-16. »Enostavno, to je bila sezona, ko je vse šlo kot po maslu, vse je bilo prav. Imeli smo neverjetno motivacijo, vse je delovalo kot dobro naoljen motor,« se je spominjal Kerr, danes trener Bojevnikov, ki so v prejšnji sezoni zmagovalci postali ob zavidljivih 67 zmagah. »Ljudem vedno zagotavljam, da tega rekorda ne bo mogoče nikdar zrušiti. Zdi se mi nemogoče. Ta rekord je postal kulten, nedosegljiv kot Joe DiMaggio in njegov niz na 56 zaporednih tekmah. Veliko stvari se mora izpolniti za takšen dosežek. Tudi nam je šlo v prejšnji sezoni zelo dobro, dobili smo 67 tekem. Toda še dodatnih pet zmag je ogromno, ko je govor o 82 tekmah v sezoni. Za Bike se je tedaj vse izšlo perfektno, ekipa je imela Michaela. Kadarkoli je šlo kaj narobe, je vzel stvari v svoje roke in prinesel zmago. Takšnih igralcev danes ni več. Še najbolj se mu je približal Kobe Bryant, ne pa tudi LeBron James. Resda je svojevrsten fenomen, a Jordan je bil edinstven, tako nadarjen, motiviran, daleč je presegal vse ostale. Za zdaj ne vidim nikogar, ki bi mu lahko bil kos.« •