Tiskane izdaje
Bilo je še krepko v devetnajstem stoletju, natančneje leta 1876, ko je takrat še švedski prestolonaslednik in kasnejši kralj Gustav V. med obiskom Velike Britanije prvič videl gospode, kako vihtijo lesene loparje in prek mreže udarjajo žogice iz belega filca. Bila je ljubezen na prvi pogled. Ko se je vrnil domov, je ustanovil prvi švedski teniški klub. Tudi pozneje, ko je opravljal kraljevske dolžnosti, svoje velike ljubezni ni zanemaril; bil je obseden s tenisom. Njegovo sloko pojavo so pogosto videvali na francoski rivieri, kjer je igral z najboljšimi francoskimi teniškimi igralci tistega časa. V mešanih dvojicah je nastopal celo z veliko Suzanne Lenglen. V teniških krogih so mu nadeli vzdevek Mr. G.
Tenis je bil skoraj brez izjeme vsak dan na njegovem urniku. Ko je šel v Berlin posredovat k Adolfu Hitlerju in ga je hotel prepričati, naj omili svoja stališča do Judov, je šel naravnost s sestanka na teniško partijo z judovskim tenisačem Danielom Prennom. Med drugo svetovno vojno je pri nacističnih oblasteh posredoval za svoja teniška prijatelja, francoskega mušketirja Jeana Borotraja in njegovega nemškega tekmeca Gottfrieda von Cramma, ki sta bila v nemškem jetništvu. Čeprav se s tenisom nikoli ni ukvarjal profesionalno, je bil zaradi izjemnih zaslug leta 1980 posthumno uvrščen v teniško hišo slavnih.
Gustav V. je leta 1936 ustanovil tako imenovani King's Club, a švedsko teniško kraljestvo je bilo v resnici ustanovljeno leta 1974 na oranžnem pesku pariškega Roland Garrosa. Takrat je njegov mladi rojak Björn Borg kot prvi Šved nad glavo dvignil pokal enega izmed štirih turnirjev za grand slam. Začel je v pariškem Roland Garrosu in kmalu zatem zavzel še wimbledonske zelenice. V Parizu je slavil šestkrat, v londonskem predmestju je bil najboljši petkrat zapored.
Tudi v Borgovi pojavi je bilo precej kraljevskih elementov. Podobno kot Gustav V. je bil tudi on visok in slok, znal se je obnašati, na igrišču ni nikoli izgubil živcev. Mnogim se je zato zdel dolgočasen, a v tej dolgočasnosti je bilo nekaj aristokratskega. Bil je namreč kralj, ne klovn. V Filini opravi, nežno krem majici s tankimi modrimi črtami in modro-rdečim ovratnikom, je bil kot kakšen princ. Njegov zaščitni znak so bili švedsko zlati lasje, ki jih je na igrišču skupaj držal legendarni elastični trak, brez katerega si še dandanašnji ni možno predstavljati zbirke teniške mode.
Borg je na pariškem pesku sicer debitiral kot sedemnajstletnik že leta 1973, ko se je prebil v osmino finala. To je bil njegov prvi nastop na turnirju za grand slam. Ko se je naslednje leto vrnil, je nastopal po znanem načelu – prišel, videl, zmagal. Med turnirjem je praznoval osemnajsti rojstni dan. Naslednje leto je ponovil uspeh, leta 1976 ga je v četrtfinalu presenetil kasnejši zmagovalec Adriano Panatta, leta 1977 ni nastopal, potem pa je zmagal še štirikrat zapored med letoma 1978 in 1981. V odločilnih dvobojih je premagoval Manuela Orantesa, dvakrat Guillerma Vilasa, Victorja Peccija, Vitasa Gerulaitisa in Ivana Lendla.
Prav lovorika iz leta 1981 je bila njegova zadnja. Nekaj tednov pozneje je namreč John McEnroe v wimbledonskem finalu prekinil njegov pet let trajajoči zmagoviti niz. Njun finalni obračun iz leta 1980 še vedno velja za eno najboljših teniških partij vseh časov. Podaljšana igra četrtega niza, ki jo je z rezultatom 18:16 dobil John McEnroe, potem ko je rešil kar pet tekmečevih zaključnih žogic, pa je teniška klasika.
A tudi on je imel svojo šibko točko. Če je bil eden od redkih, ki mu je kar nekajkrat v karieri uspel pariško-wimbledonski dvojček, ki v nekaj tednih zahteva prilagoditev z najpočasnejše na najhitrejšo teniško podlago, je bil newyorški beton zanj večna uganka. Sicer je štirikrat igral v finalu, a štirikrat izgubil – dvakrat proti Connorsu in dvakrat proti McEnroeju.
A v resnici ga je najbolj zaznamoval wimbledonski poraz leta 1981. Čeprav mu je bilo šele petindvajset let, se je počutil izpraznjenega, nemotiviranega in utrujenega. Nekaj mesecev pozneje je sicer igral v finalu Flushing Meadowsa – in to je bilo to. Ni se mu več dalo, ni imel več motivacije ... Tako kot se je pojavil, se je tudi pobral, tako rekoč brez slovesa. V letih 1982, 1983 in 1984 je sicer vsako leto nastopil na enem samem turnirju, a to ni bil več isti Björn Borg.
Zdel se je kot povprečnež, ki se dela norca iz svoje legende. Še huje je bilo sredi devetdesetih, ko je poskusil z vrnitvijo. V času njegove odsotnosti se je zgodilo marsikaj, spremenili sta se oprema in tudi igra. Zato se je leta 1991, ko se je v Monte Carlu pojavil z lesenim loparjem, zdel kot Don Kihot. V naslednjih treh sezonah je odigral dvanajst turnirjev in ni dobil niti ene partije. Potem je spet izginil kot kafra. Le sem ter tja so se v javnosti pojavile novice o njegovih številnih težavah – ženske, droge, finance ... Menda je razmišljal celo o samomoru. Pozneje je hotel prodati vse svoje trofeje. Tudi kot gledalec se nikoli ni pojavil na nobenem prizorišču svojih velikih uspehov. Ker enostavno ni zmogel. Ker ni hotel in ni bil pripravljen, da bi se mu odvrtel kalejdoskop spominov. Ker ni dovolil, da bi ga nekdanji tekmeci, ki jih je nekoč uničeval z brezizraznim obrazom, mučili z vprašanji.
A je tenis vedno pogrešal in kar dvajset let zbiral pogum, da se je spet soočil s spomini, z lepimi spomini. Leta 2000 so v Wimbledonu uprizorili milenijsko parado šampijonov. To je bil prizor, ki ga je Centre Court čakal skoraj dve desetletji. Bila je vrnitev vseh vrnitev. Ko je pokleknil in poljubil sveto travo, so trinajsttisočglavo množico spreleteli mravljinci. Vsi nekdanji asi, od Drobnyja, Laverja, Newcomba, Connorsa in McEnroeja do Beckerja, Edberga, Samprasa, Agassija, Ivaniševića, so bili kot statisti, kot da jih sploh ni. Takrat je vsem postalo jasno, kako veličastna teniška figura je bil Björn Borg. Bil je prvi seksualni simbol z loparjem, bil je Elvis, Beatle, Stone ... Bil je vse to in še več.
