Bo Bela hiša kmalu zlata?

Ob sveži izvolitvi Donalda J. Trumpa za 45. ameriškega predsednika se vpogled v zasebne prostore še aktualnega Baracka Obame v Beli hiši, ki so jih pred dnevi objavili na portalu znane arhitekturne revije Architectural Digest (oziroma decembrski tiskani izdaji), zdijo kot lanski sneg. V ospredju so ugibanja, kako bo Bela hiša urejena po okusu novega predsednika oziroma nove prve dame. A ugibanja – tedaj še z mislijo na morebitno izvolitev Hillary Clinton, ki je v Beli hiši že preživela osem let – so na široko razgrinjali številni, tudi ugledni mediji v vseh preteklih mesecih letošnjega leta. Že lani pa je v intervjuju za revijo People tudi Trump osebno namignil: »Če bom izvoljen, bom najbrž malo spremenil tudi Belo hišo. A Bela hiša je poseben kraj, zato si velikih sprememb niti ne želiš.«

Ob tem se poraja vprašanje, kaj zanj sploh pomeni beseda malo, saj se to, da ljubi zlato, marmor, ogledala in lestence v presežnih količinah, jasno kaže v vseh njegovih domovanjih, najbolj očitno pa v njegovem tripleksu v stolpu Trump na 5. newyorški aveniji in izumetničenem dvorcu Mar-a-Lago na Floridi. Novinarka New York Timesa Patricia Leigh Brown je vse to razkošje primerjala s tistim francoskega Sončnega kralja in njegovim Versaillesom. Poudarjala je, da če katera od sob v Beli hiši izraža francoski vpliv, je to Modra soba s starinskim lestencem in drugimi raritetami. Ta bi lahko zadovoljila Trumpa, dokler si ne uredi Zlate sobe, se je pošalila v marčevskem članku in dodala, da tisti, ki so nagnjeni h katastrofičnim napovedim, lahko v Trumpovi Beli hiši pričakujejo glasno avdioopremo, predsedniške spominke s 24-karatnim zlatom ali zid na vrtu, ki ga bo plačala Mehika.

Francoski empir oboževal tudi James Monroe

Da Trumpov tripleks v popku New Yorka govori predvsem o njegovem okusu iz 80. let, ko se je navduševal nad starinskimi naslanjači in zlatimi skledami za bonbone, in da se kaže za njegov trenutni okus ozreti v njegov nedavno odprti golf hotel na Škotskem, pa so prepričani v Financial Timesu (FT). Čeprav se sobe ponašajo s posteljami v francoskem slogu, marmornate kopalnice pa z zlatimi armaturami, je prenovljeni hotel, v katerega je vložil 200 milijonov dolarjev, videti mnogo bolj zadržano kot njegove rezidence, ki kipijo od preobilja. Četudi se bo Trump odločil za pozlatitev Bele hiše, ne bo prvi predsednik v zgodovini. Tudi peti po vrsti, James Monroe, je bil velik oboževalec francoskega empira in je po koncu veleposlaniške službe v Parizu ob vselitvi v Belo hišo leta 1817 s sabo prinesel tudi pohištvo slavnega pariškega izdelovalca tistega časa Pierre-Antoina Bellangéja (1757–1827). Prav zakonca Clinton pa sta Modro sobo znova opremila v Monroejevem priljubljenem slogu.

Vse od tedaj, ko je prvi ameriški predsednik George Washington konec 18. stoletja arhitektu Jamesu Hobanu naročil načrte za predsedniško palačo, so predsedniki vselej imeli svojo vizijo o njeni podobi, najbolj pa se slog in identiteta nove administracije kažeta v Ovalni pisarni. Sicer pa je Bela hiša razdeljena v dva dela: pritličje in prvo nadstropje se imenujeta državni nadstropji in sta v domeni Odbora za zaščito Bele hiše, drugo in tretje nadstropje pa sta kot zasebna rezidenca prve družine izzveti iz pravil opremljanja. Tudi vstop vanjo ni mogoč brez posebnega dovoljenja. Tisti, ki dobi predsedniški mandat, ima tudi dostop do obsežne zbirke pohištva Bele hiše, ki jo hranijo v Riverdalu v Marylandu. Po besedah Kaki Hockersmith, notranje oblikovalke, ki je uredila Belo hišo po okusu zakoncev Clinton med letoma 1993 in 2001, je depo neverjeten; v enem delu hranijo samo stole, v drugem postelje, v tretjem mize, preproge pa so na podstrešju, kamor je treba zlesti po stopnišču, podobnem lestvi. Vse skupaj je videti kot v Ikei, le da tu domujejo kosi neprecenljive vrednosti. Druge dodatke za dom hranijo kar v Beli hiši; za opažem Škrlatno rdeče sobe (Vermeil Room), denimo, kose srebrnine in svečnike, umetniško zbirko pa v kletnih prostorih, je povedala za FT.

Vodomet kot pred Bellagiom

Ameriški kongres vsakemu predsedniku za vselitev odobri 100.000 dolarjev, so te dni pisali v New York Daily Timesu, pri katerem so z oblikovalci prav tako ugibali o prihodnji podobi Bele hiše. Newyorški oblikovalec in urednik Eddie Ross se sprašuje, ali ne bo poslej pred vhodom vodomet podoben tistemu pred hotelom in kasinojem Bellagio v Las Vegasu, Bela hiša pa da bo vsa v zlatu. Podobnega mnenja je tudi newyorška dekoraterka in notranja oblikovalka Elaine Griffin, ki je, še preden je Trump zmagal, dejala, da bo Trump, ki vlaga v zlate lističe in marmor, eleganten, šik in stylish slog svojega predhodnika gotovo zamenjal, zaradi česar se bo Jackie Kennedy obračala v grobu.

Jacqueline Kennedy je bila namreč tista, ki je najbolj zaznamovala podobo Bele hiše v zadnjih 55 letih, saj je z diplomo iz umetnosti in francoščine ter študijem ameriške zgodovine tudi po poroki k opremljanju in prenovi pristopila zelo strokovno ter tako postavila visoke standarde za naslednice. Z zaprisego svojega moža Johna F. Kennedyja 20. januarja 1961 je postala tretja najmlajša prva dama v zgodovini ZDA, mladostni duh pa širila tudi v Beli hiši. Ukinili so mnoga stara pravila; poslej je bilo v tako imenovanih državnih sobah dovoljeno kaditi, stregli so koktajle, na premičnem odru pa pogosto gostili glasbenike in druge umetnike.

Za Belo hišo si je Jacqueline prizadevala, da bi postala kraj počastitve ameriške zgodovine, kulture in dosežkov, da bi državljani do te najpomembnejše ameriške rezidence in njenih prejšnjih stanovalcev gojili večje spoštovanje. Za glavni projekt si jo je zadala obnoviti in zaščititi ob pomoči različnih strokovnjakov. Le nekaj mesecev po inavguraciji je k prenovi Bele hiše povabila znano ameriško dekoraterko Sister Parish (Dorothy May Kinnicutt), za izposojo starih kosov pohištva pa se je obrnila na muzej Winterthur, nekdanje domovanje zbiralca starin Henryja Francisa du Ponta. Po nasvetu takratnega direktorja muzeja Charlesa Montgomeryja je ustanovila odbor za lepe umetnosti, kmalu zatem pa še stalnega kustosa za Belo hišo, ki bi bedel nad zbirko. To je kot prva v zgodovini marca 1961 postala Lorraine Waxman Pearce. Vse od razglasitve Bele hiše za muzej je pisarna kustosa Bele hiše urejena v pritličju njenega severnega dela. Kustos – trenutno to mesto pripada Williamu G. Allmanu – pa deluje kot glavni varuh ohranjanja historične opreme Bele hiše. In ta bo strogo presojal tudi želje zakoncev Trump, vsaj v pritličju in prvem nadstropju.

Konservatorski pristop, ne dekorativni

Aprila 1961 sta člana odbora – eden je proučeval dokumente predsednika Johna Adamsa, drugi Thomasa Jeffersona – napisala poročilo z naslovom Bela hiša kot simbol. V njem sta izpostavila tri glavna vodila: da se mora Bela hiša razvijati in da njen slog ne sme biti omejen le na eno obdobje; da se mora v njej kazati življenje vladajoče administracije; ter da je knjižnica neločljivi del Bele hiše tako v simboličnem kot funkcionalnem smislu. Septembra je prenovo potrdil tudi kongres in sprejel zakon, s katerim je Belo hišo uradno razglasil za muzej. S tem so potencialnim donatorjem, ki so se javljali z vseh koncev ZDA, zagotovili, da kosi in umetnine, ki jih bodo podarili, ne bodo končali na dražbi ali v zasebni zbirki katerega od predsednikov. Med njimi je bilo tudi mnogo kosov in predmetov, ki so pripadali nekdanjim ameriškim predsednikom in njihovim družinam. To je zaščitilo interjer Bele hiše pred radikalnimi posegi v prihodnosti in dalo jasno zagotovilo, da je treba ubrati konservatorski pristop, ne zgolj dekorativnega. Tudi Jackie je v intervjuju za revijo Life poudarila, da mora vsak kos v Beli hiši imeti razlog, da tam stoji. »Ne gre za dekoriranje – to besedo sovražim. Gre za prenovo in ta z dekoriranjem nima opravka. To je strokovno vprašanje,« je neomajano izjavila. Vrhunec medijskega poročanja je bil njen voden ogled po prenovljeni predsedniški palači, ki ga je televizijska mreža CBS predvajala 14. februarja 1962 in pritegnila več kot 80 milijonov gledalcev. Jackie Kennedy je za ta prispevek k televiziji prejela tudi častno nagrado emmy.

Njen drug pomemben prispevek k ohranitvi predsedniške palače je bil vodič po Beli hiši. Predvidela je serijo publikacij, ki bi razlagale o vseh vidikih te nacionalno pomembne stavbe; njeno zgodovino, arhitekturni pomen in vsebino. Zato je v ta namen ustanovila Zgodovinsko združenje Bele hiše, ki deluje še danes. Čeprav se je prenova Kennedyjev končala z ubojem JFK-ja novembra 1963, pa je bila prenova večine državnih sob v pritličju in prvem nadstropju končana. Johnson je iz spoštovanja do Kennedyjev večino sob pustil nespremenjenih, sta pa tudi Johnsonova tako kot vsak ameriški predsedniški par nekaj le spremenila – uredila sta otroški vrt in prenovila zimski vrt na vrhu polkrožnega stebrišča. Njun naslednik Richard Nixon je, denimo, prenovil pritlične državne sobe, plavalni bazen pa spremenil v medijsko sobo in v kleti uredil stezo za bovling; Gerald Ford je dal postaviti zunanji plavalni bazen; Ronald Reagan je uredil telovadnico v manjši spalnici v zahodnem krilu, medtem ko je njegova soproga Nancy Reagan občudovala slog Jackie Kennedy in se pri ureditvi Bele hiše mestoma zgledovala po njej. Hillary Clinton je kot prva dama v letih 1993–2001 prenovila nekatere zasebne družinske sobe in v tretjem nadstropju uredila akustično izolirano sobo za Billove glasbene urice, eno drugih pa v telovadnico in na vzhodnem delu vrta še majhen vrt s kipi; Laura in George Bush sta si prav tako po svojem okusu uredila družinski predel ter konferenčno sobo v kleti zahodnega krila, prenovila sta tudi družinsko kinodvorano in medijsko sobo. Še aktualna prva dama Michelle Obama je svoj napredni duh pokazala s tem, da je vrata Bele hiše odprla čim širšemu številu »glasov«, ki jih je spodbujala v nacionalnih razpravah – tudi z izborom del umetnikov in oblikovalcev 20. in 21. stoletja, ki dotlej še niso prišli v Belo hišo. Med njimi so tudi platna Alme Thomas, prve Afroameričanke, ki jo je (posthumno) doletela tovrstna čast. •