Ob sveži izvolitvi Donalda J. Trumpa za 45. ameriškega predsednika se vpogled v zasebne prostore še aktualnega Baracka Obame v Beli hiši, ki so jih pred dnevi objavili na portalu znane arhitekturne revije Architectural Digest (oziroma decembrski tiskani izdaji), zdijo kot lanski sneg. V ospredju so ugibanja, kako bo Bela hiša urejena po okusu novega predsednika oziroma nove prve dame. A ugibanja – tedaj še z mislijo na morebitno izvolitev Hillary Clinton, ki je v Beli hiši že preživela osem let – so na široko razgrinjali številni, tudi ugledni mediji v vseh preteklih mesecih letošnjega leta. Že lani pa je v intervjuju za revijo People tudi Trump osebno namignil: »Če bom izvoljen, bom najbrž malo spremenil tudi Belo hišo. A Bela hiša je poseben kraj, zato si velikih sprememb niti ne želiš.«
Ob tem se poraja vprašanje, kaj zanj sploh pomeni beseda malo, saj se to, da ljubi zlato, marmor, ogledala in lestence v presežnih količinah, jasno kaže v vseh njegovih domovanjih, najbolj očitno pa v njegovem tripleksu v stolpu Trump na 5. newyorški aveniji in izumetničenem dvorcu Mar-a-Lago na Floridi. Novinarka New York Timesa Patricia Leigh Brown je vse to razkošje primerjala s tistim francoskega Sončnega kralja in njegovim Versaillesom. Poudarjala je, da če katera od sob v Beli hiši izraža francoski vpliv, je to Modra soba s starinskim lestencem in drugimi raritetami. Ta bi lahko zadovoljila Trumpa, dokler si ne uredi Zlate sobe, se je pošalila v marčevskem članku in dodala, da tisti, ki so nagnjeni h katastrofičnim napovedim, lahko v Trumpovi Beli hiši pričakujejo glasno avdioopremo, predsedniške spominke s 24-karatnim zlatom ali zid na vrtu, ki ga bo plačala Mehika.Francoski empir oboževal tudi James Monroe
Da Trumpov tripleks v popku New Yorka govori predvsem o njegovem okusu iz 80. let, ko se je navduševal nad starinskimi naslanjači in zlatimi skledami za bonbone, in da se kaže za njegov trenutni okus ozreti v njegov nedavno odprti golf hotel na Škotskem, pa so prepričani v Financial Timesu (FT). Čeprav se sobe ponašajo s posteljami v francoskem slogu, marmornate kopalnice pa z zlatimi armaturami, je prenovljeni hotel, v katerega je vložil 200 milijonov dolarjev, videti mnogo bolj zadržano kot njegove rezidence, ki kipijo od preobilja. Četudi se bo Trump odločil za pozlatitev Bele hiše, ne bo prvi predsednik v zgodovini. Tudi peti po vrsti, James Monroe, je bil velik oboževalec francoskega empira in je po koncu veleposlaniške službe v Parizu ob vselitvi v Belo hišo leta 1817 s sabo prinesel tudi pohištvo slavnega pariškega izdelovalca tistega časa Pierre-Antoina Bellangéja (1757–1827). Prav zakonca Clinton pa sta Modro sobo znova opremila v Monroejevem priljubljenem slogu.
Vodomet kot pred Bellagiom
Ameriški kongres vsakemu predsedniku za vselitev odobri 100.000 dolarjev, so te dni pisali v New York Daily Timesu, pri katerem so z oblikovalci prav tako ugibali o prihodnji podobi Bele hiše. Newyorški oblikovalec in urednik Eddie Ross se sprašuje, ali ne bo poslej pred vhodom vodomet podoben tistemu pred hotelom in kasinojem Bellagio v Las Vegasu, Bela hiša pa da bo vsa v zlatu. Podobnega mnenja je tudi newyorška dekoraterka in notranja oblikovalka Elaine Griffin, ki je, še preden je Trump zmagal, dejala, da bo Trump, ki vlaga v zlate lističe in marmor, eleganten, šik in stylish slog svojega predhodnika gotovo zamenjal, zaradi česar se bo Jackie Kennedy obračala v grobu.
Jacqueline Kennedy je bila namreč tista, ki je najbolj zaznamovala podobo Bele hiše v zadnjih 55 letih, saj je z diplomo iz umetnosti in francoščine ter študijem ameriške zgodovine tudi po poroki k opremljanju in prenovi pristopila zelo strokovno ter tako postavila visoke standarde za naslednice. Z zaprisego svojega moža Johna F. Kennedyja 20. januarja 1961 je postala tretja najmlajša prva dama v zgodovini ZDA, mladostni duh pa širila tudi v Beli hiši. Ukinili so mnoga stara pravila; poslej je bilo v tako imenovanih državnih sobah dovoljeno kaditi, stregli so koktajle, na premičnem odru pa pogosto gostili glasbenike in druge umetnike.
Konservatorski pristop, ne dekorativni
Aprila 1961 sta člana odbora – eden je proučeval dokumente predsednika Johna Adamsa, drugi Thomasa Jeffersona – napisala poročilo z naslovom Bela hiša kot simbol. V njem sta izpostavila tri glavna vodila: da se mora Bela hiša razvijati in da njen slog ne sme biti omejen le na eno obdobje; da se mora v njej kazati življenje vladajoče administracije; ter da je knjižnica neločljivi del Bele hiše tako v simboličnem kot funkcionalnem smislu. Septembra je prenovo potrdil tudi kongres in sprejel zakon, s katerim je Belo hišo uradno razglasil za muzej. S tem so potencialnim donatorjem, ki so se javljali z vseh koncev ZDA, zagotovili, da kosi in umetnine, ki jih bodo podarili, ne bodo končali na dražbi ali v zasebni zbirki katerega od predsednikov. Med njimi je bilo tudi mnogo kosov in predmetov, ki so pripadali nekdanjim ameriškim predsednikom in njihovim družinam. To je zaščitilo interjer Bele hiše pred radikalnimi posegi v prihodnosti in dalo jasno zagotovilo, da je treba ubrati konservatorski pristop, ne zgolj dekorativnega. Tudi Jackie je v intervjuju za revijo Life poudarila, da mora vsak kos v Beli hiši imeti razlog, da tam stoji. »Ne gre za dekoriranje – to besedo sovražim. Gre za prenovo in ta z dekoriranjem nima opravka. To je strokovno vprašanje,« je neomajano izjavila. Vrhunec medijskega poročanja je bil njen voden ogled po prenovljeni predsedniški palači, ki ga je televizijska mreža CBS predvajala 14. februarja 1962 in pritegnila več kot 80 milijonov gledalcev. Jackie Kennedy je za ta prispevek k televiziji prejela tudi častno nagrado emmy.