Tiskane izdaje
Poslušalec ima ob uživanju monumentalnega glasbenega nabora »fotra« delavskega rocka iz New Jerseyja - ki se kot prostranstva osrednje ZDA razteza prek petnajstih studijskih albumov - srhljivo pristen občutek, da namesto udobno zleknjen na domačem kavču dirka s chevyjem ‛69 in dekletom na sovoznikovem sedežu po ulicah brezimnega in neperspektivnega mesteca ameriškega severozahoda, kjer je drzna vožnja edini vzvod odklopa od monotonega vsakdanjika. Brez dodatnih katalizatorjev prepovedanih drog, alkohola, prekomernega odmerka zdravil, religije, šamanov in podobnih spodbujevalcev nadrealnih stanj ima poslušalec »šefa rocka«, ki tudi po več desetletjih aktivnega ustvarjanja še zmeraj deluje mladostniško nemirno, otroško iskrivo, filozofsko pronicljivo, fotografsko pristno, poetično tankočutno, spogledljivo zapeljivo in seveda uporniško kritično, občutek, da namesto v klimatizirani pisarni s slušalkami ipoda v uhljih švica od zore do mraka za tekočim trakom michiganskega avtomobilskega obrata General Motorsa. Za povrhu pa mu zvečer po obveznem obisku bara ostane samo še gotovost rutine - da bo jutrišnji dan popolnoma enak današnjemu. Pa tisti pojutrišnjem in vsak naslednji tudi.
Iskrenost in boleča neposrednost travmatiziranih junakov marginale v njegovih tekstih sta obenem dovolj razorožujoče pristni, da se človek nehote vživi v izmozganega ameriškega vojnega veterana, čigar duša je na veke vekov obsojena na nemirno tavanje po prekletih južnoazijskih močvirjih ali gorečih bližnjevzhodnih naftnih poljih. Tako ti po zvočni seansi Springsteena sicer ostanejo emocionalne podplutbe in še kakšne slabo zaceljene čustvene rane, vendar te epilog, kot po ekstremnih telesnih naporih, obenem pusti prijetno utrujenega. Kljub vmesnim težkim trenutkom, ki jih Bruce ob pomoči glasbenega emocionalnega cedila precedi iz poslušalčeve duše, je ta na koncu zmeraj nagrajen s tistim prijetnim občutkom optimizma in gotovosti, da bo v končni fazi še vse okej. Okej pa bo zato, ker je s tabo veliki Bruce, ki kljub vsemu ni superiorni nadčlovek, zvezdnik v višavah ali empatični invalid, ampak ravno nasprotno: v svojih komadih namreč tudi on preživlja podobne težke življenjske preizkušnje kot ti. Zato njihovo poslušanje deluje kot pomirjujoči očetov stisk prestrašene ter negotove otroške roke in zato je »stari« zares šef rocka.
Več v Kultu.
