Bruseljski Atomium

Najbolj priljubljena belgijska znamenitost

Objavljeno
11. oktober 2012 17.12
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult



Znameniti bruseljski Atomium, najbolj priljubljena belgijska znamenitost, nekakšen belgijski Eifflov stolp, je te dni še posebej atraktivna paša za oči. Nanj se je namreč povzpelo pet profesionalnih plezalcev, ki bodo 102 metra visoki kultni spomenik molekuli kristala železa temeljito očistili, da bodo srebrne krogle iz nerjavečega jekla spet zasijale v svoji najlepši podobi. Atomium sestavlja devet krogel, čiščenje vsake traja približno tri dni, kar pomeni, da bo čiščenje celotnega spomenika, če ne bo preveč slabega vremena, trajalo približno mesec dni.

Nenavadno konstrukcijo so poimenovali Atomium, saj je težko definirati, kakšne vrste stavba pravzaprav je to. Atomium ne ustreza nobeni uveljavljeni arhitekturni obliki, ni stolp, ni piramida, ni kocka in ni krogla; morda je še najbolj podoben urbanemu plemenskemu totemu, je atraktivna mešanica med skulpturo in arhitekturo, spomenik nekega časa z značilno futuristično formo. Atomium je utopični simbol, edini svoje vrste na svetu, ki se izmika slehernemu opredeljevanju, tako po formi kot funkciji, saj ni ne muzej, ne galerija, ne razgledni stolp, čeprav je hkrati vse to in veliko več.

Atomium so sicer temeljito, od zunaj in znotraj prenovili pred šestimi leti (obnova je stala 26 milijonov evrov in trajala dve leti, v njej pa so aluminijasto prevleko krogel, te so kot eksponate razprodali po 1000 evrov za kos, zamenjali z bolj vzdržljivo, jekleno prevleko). Konstrukcija je bila v resnici postavljena zgolj začasno, za obdobje šestih mesecev trajanja svetovne razstave, od aprila do oktobra 1958, vendar je Atomium kmalu postal tako priljubljen, da je ostal. Obnoviti ga je bilo treba že zato, ker je bil zgrajen samo za šest mesecev, spomenik pa terja tudi redno čiščenje, ki se izvaja enkrat na leto.

Slovito kovinsko konstrukcijo je za bruseljsko svetovno razstavo leta 1958 zasnoval belgijski inženir Andre Waterkeyn (1917–2005, umrl je leto dni pred zaključkom omenjene prenove) in predstavlja 165-milijardkratno povečavo atoma železa. Waterkeyn je bil direktor Fabrimetala, zveze metalurških podjetij, ko so ga leta 1954 povabili k snovanju objekta za bruseljski Expo, ki bi predstavljal belgijsko inženirsko spretnost. Atomski velikan je eden najbolj prepoznavnih belgijskih simbolov, ki se lahko meri z legendarnimi čokoladnimi pralineji ali belgijsko stripovsko tradicijo, v kateri enega najbolj reprezentativnih likov predstavlja mladi raziskovalni novinar Tintin.

Svetovne razstave so bile nekoč sijajni dogodki, saj so predstavljale najbolj imenitne tehnološke stvaritve svoje dobe, tudi Eifflov stolp je bil eden od njih, in Atomium kot osrednji paviljon belgijske razstave leta 1958 naj bi v skladu s prvotno zamislijo na glavo obrnil pariški Eifflov stolp. Bruseljski mestni možje so za uresničitev svoje ideje najeli Andréja Waterkeyna kot strokovnjaka za metalurgijo.

André je imel boljšo in bolj inovativno idejo; predlagal je namreč gradnjo povečane molekule devetih atomov kristala železa, ki bi simboliziral demokracijo in mir med narodi ter mirno uporabo atomske energije. Izvirna narava projekta in njegovo izjemno sporočilo sta očarala mestne svetnike, da so ga nemudoma odobrili. Pri postavitvi krogel sta Waterkeynu pomagala inženirja André in Jean Polak.

Atomium pa ni le globalni simbol tehnološkega napredka in boljšega človeštva, temveč simbolizira tudi Belgijo in njenih devet provinc, ki jo je na zemljevid sveta uvrstil kot državo znanstvenih presežkov in bistroumnosti. Zgrajen je bil kot spomenik optimizmu in viziji tehnološkega in družbenega napredka, kakršne so ljudje v letih po drugi svetovni vojni krčevito potrebovali. Svetovna razstava v Bruslju leta 1958 je bila namreč tudi prva svetovna razstava, organizirana po drugi svetovni vojni.

Atomium je tako postal najvidnejša bruseljska ikona, njegova simbolična teža pa je še tolikanj večja, če na Bruselj gledamo iz perspektive današnjega upravnega središča Evrope. Dobrega pol stoletja kasneje je njegovo sporočilo še vedno jasno in univerzalno, kar dokazuje tudi s svojim kulturnim programom in vprašanji, ki jih postavlja svojim obiskovalcem – kakšno prihodnost si želimo in od česa je odvisna človeška sreča. Njegove sijoče jeklene krogle so kot zrcalo, v katerem se naše utopije iz preteklosti izmenjujejo s sanjami o prihodnosti.