Čarobna paličica Christiana Diorja

»Pri nas imamo navado kupiti nekaj zato, ker nam je všeč ali ker je izdelano dobro, toliko kot na videz pa damo tudi na uporabnost. Revščina je osupljiva čarobna paličica. Ženska, ki si lahko privošči le eno obleko, se praviloma zelo potrudi z izbiro, preden jo kupi,« je modni oblikovalec Christian Dior leta 1947, ko so bile v Evropi povojne rane še vedno globoke in pomanjkanje občutno, razmišljal o ženski, ki »si lahko privošči malo, a je pogosto elegantnejša od tiste, ki ima veliko oblek«. K primerjavi ga je spodbudil njegov prvi obisk čez lužo, od koder so prihajali njegovi največji kupci.

»Med bivanjem v ZDA me je najbolj začudilo, da imajo ljudje navado zapraviti ogromno denarja, da bi dosegli zelo malo resničnega razkošja. Amerika predstavlja zmagoslavje količine nad kakovostjo. Tako moški kot ženske raje kupijo številne povprečne stvari, namesto da bi skrbno izbrali le kakšno. Za Američanko, zvesto idealu optimizma, iz katerega so v ZDA očitno naredili zakon življenja, se zdi, da zapravlja zgolj zato, da bi zadostila kolektivni potrebi po nakupovanju. Raje kot eno čudovito obleko kupi tri in se pri izbiri nikoli ne obotavlja, ker dobro ve, da bo imel predmet njenega občudovanja kratko življenjsko dobo in bo obleka, ki jo pravkar kupuje, kmalu za odmet,« je presenečen ugotovil. On, ki je bil Christian Dior, svetovno znani modni oblikovalec, in bi moral razmere dobro poznati. A jih ni. Še dobro leto poprej je bil le Christian Dior, zadržan in plah mož, ki si je svoje sanje drznil začeti uresničevati šele pri enainštiridesetih letih.

»Ženske so instinktivno začutile, da ne želim zgolj, da bi bile lepše, temveč tudi srečnejše,« je opisal učinek svojih prvih kolekcij, ki jih je poimenoval z besedami ljubezen, nežnost, sreča ... Sam je v življenju spoznal tako udobje kot pomanjkanje. Rojen v premožni družini izdelovalca gnojil in kemikalij je v Normandiji preživel brezskrbno in srečno otroštvo, ki se ga prva svetovna vojna ni kaj prida dotaknila. Ko mu je leta 1919 vedeževalka napovedala, da bo trpel veliko pomanjkanje, si, star 14 let, ni mogel predstavljati, kako bi bilo to mogoče, enako tuje pa so mu bile njene besede, da mu bodo nekoč srečo prinesle ženske, da bo z njimi veliko zaslužil in bo veliko potoval.
Njegovim meščanskim staršem še bolj. Niti slučajno ne bo študiral umetnosti, se je njegovi izbiri uprla mati in privolila zgolj v politologijo. Kompromis ni zdržal dolgo, a tudi njegova naslednja izbira ni bila bolj posrečena – študij glasbe je kmalu obesil na klin. Naslednja na vrsti je bila umetnost. Potem ko je obljubil, da nikoli ne bo omenil družinskega imena in ga javno osramotil, so mu starši dali denar, da je odprl galerijo. Investicijo v sina so si lahko privoščili, saj jih ameriški borzni zlom leta 1929 ni prizadel, a kaj, ko je resničnost v Evropo prišla z zamudo.

Leta 1930 je oče, ki je svoje premoženje naložil v nepremičnine, bankrotiral, naslednje leto pa je umrla še mati, strta zaradi nenadne bolezni svojega drugega sina. »Zlom je bil popoln,« je zapisal Christian Dior in pred njim pobegnil v Rusijo, a je tam spoznal le še večjo bedo, ob vrnitvi domov pa ugotovil, da je bankrotiral še njegov poslovni partner in se je njegova družina morala preseliti v Normandijo, ker si življenja v Parizu ni mogla več privoščiti. »Bil sem sam. Prvič v življenje sem čutil, prvič razumel, kaj je resnično življenje.«

Bival je pri prijateljih, poskušal prodati kakšno sliko, ki jo je še imel v galeriji, pomagati družini, ki je porabila še zadnje prihranke. Breme je bilo pretežko. Zbolel je, a je imel prijateljev, nad katerimi so se njegovi starši nekoč silovito pritoževali, dovolj, da je preživel. Zbrali so denar in ga za leto dni poslali v hribe, da si je opomogel. Ko se je vrnil, je izkusil življenje brezposelnega človeka: »Naučil sem se spoštovati majhne negotovosti brezposelnosti – strah, da ne bom pravočasno v trafiki, da bi pregledal male oglase, hlastajoče branje, da bi si zapomnil naslove, ki so prebujali upanje, hitenje, da bi na cilj prispel pred vsemi drugimi.«

Iskal je delo. Kakršno koli, da bi le lahko pomagal družini, in živel z Jeanom Ozennom, pozneje igralcem, tedaj pa še modnim oblikovalcem. Od njega se je začel učiti obrti, čeprav takrat niti svinčnika ni znal dobro držati v rokah, in sledil njegovim nasvetom. Naposled je Ozennu uspelo za 120 frankov prodati nekaj njegovih skic. Bil je prvi denar, ki ga je zaslužil z modnim oblikovanjem, a ne tudi zadnji. Z risanjem klobukov je sebe in družino preživljal naslednji dve leti, medtem ko skice oblek niso šle kaj prida v prodajo, ker je bil slab risar.

Leta 1937 pa je naposled le dočakal, da so po njegovi zamisli izdelali tudi »njegovo« prvo obleko, in pri 32 letih je končno vedel, kdo je – modni oblikovalec. Nič več ga ni moglo ustaviti, tudi druga svetovna vojna ne. Leta 1941 se je zaposlil pri Lucienu Lelongu in bil, kakor je povedal pozneje, okoliščinam navkljub preprosto srečen. Samo risal je, brez kakršne koli odgovornosti za končni izdelek, brez obremenjevanja s poslovnimi zadevami. Ni jih maral, poslovnih kosil pa ga je bilo, sramežljivega in zadržanega, naravnost groza.
Pa vendar se je spraševal: Ali v njem resnično ni nobenih lastnih ambicij? Si res ne želi razvijati idej pod svojim imenom? »Sramežljivi ljudje običajno govorijo zelo hlastavo. Nenadoma sem se zaslišal, kako mu razlagam, da v resnici nočem oživiti Gastona, temveč ustanoviti novo modno hišo pod svojim imenom,« je opisal pogovor s poslovnežem Marcelom Boussacom konec leta 1945, ko mu je ta ponudil, da bi oživil blagovno znamko Gaston. Boussac se je zagrel, Dior se je ohladil. Lastna drznost ga je tako prestrašila, da je preklical dogovor, a ga je, po nasvetu vedeževalke, ki mu je napovedala, da bo do korenin spremenil modo, naglo obnovil.

Bilo je pred 65 leti, ko je začel iskati prostor za uresničitev svojih sanj pa bližnje sodelavce, šivilje, manekenke in predstavnika za stike z javnostmi. Hotel je najboljše, kar je mogel dobiti, tudi zato, ker je vedel, da je zdaj za končni izdelek odgovoren sam. »Decembra 1946 so bile zaradi posledic vojne in uniform ženske še vedno videti kot Amazonke. Jaz pa sem oblikoval obleke zanje, podobne cvetu, z okroglimi rameni, zaobljeno ženstveno zadnjico in z za razprto dlan širokim pasom nad izrazito razširjenim krilom,« je pojasnil, da je s svojo prvo kolekcijo želel doseči lahkoten videz in svoji ljubezni do arhitekture in čistih linij zadostiti tako, da je obleke zgradil kot zgradbe. Problem je bil le, da njegovih zamisli, ki jih je na papir običajno prelil med dopustovanjem na podeželju, šivilje niso znale spraviti v resničnost. Mesece so se vsi skupaj mučili tako, da jih ni bilo malo, ki so izgubili živce, jokali ali od utrujenosti omedleli.

Christian Dior, ki je bil zdaj z »oblekami obseden«, je bi nepopustljiv. Popravljali so jih v nedogled, in če katera še takrat ni dosegla njegove predstave, jo je kljub obupu tistih, ki so vanjo vložili ure, dneve in tedne garanja, preprosto zavrgel. Ljudem je hotel predstaviti le tisto, v kar je verjel – obleko, ki jo je mogoče nositi in ki poudari očarljivost ženske lepote. Nova podoba, so prvo kolekcijo navdušeno poimenovali mediji, ženske pa so malo protestirale, ker se je uprl »prevelikim klobukom, prekratkim krilom, predolgim suknjičem in preokornim čevljem«.

Zavrgel je veliko tega, kar je bilo sprejeto dotlej, ne pa tudi svojega videza »dobro rejenega« Parižana v povprečni svetli obleki, čeprav je ob medijskem interesu zase sprva pomislil, da se mora prilagoditi svoji javni podobi velikega oblikovalca. A je kmalu ugotovil, da je »prepad med iluzijo in resničnostjo prevelik«, in »z olajšanjem zdrsnil nazaj v lastno lupino, ki mi je po vseh teh letih še vedno povsem ustrezala«. Do smrti je dosledno ločeval med Christianom Diorjem, modnim oblikovalcem, in Christianom Diorjem, sramežljivim in plahim moškim, ki se je najbolje počutil v krogu starih prijateljev in je za to, da bi bile ženske lepše in srečnejše, živel le deset let, saj ga je leta 1957 v nepojasnjenih okoliščinah zadela kap, starega komaj 52 let.