Tiskane izdaje
Chaplin velja za komedijanta nemega filma, ki ga je zgodovina filma razglasila za enega svojih največjih. Zaznamoval je začetke razvoja filmske industrije in postal svetovna ikona. Odraščal je na londonskih ulicah kot resnični Potepuh (s katerim je kasneje zaslovel v istoimenskem filmu), tako kot je pisal Dickens v Oliverju Twistu. Po očetovi smrti – očeta sicer nikoli ni poznal – mu je ostala samo razočarana mati, bolj ali manj nora (pogosto gostja umobolnic) in brez denarja. Fantu je bilo jasno, da se bo moral v življenju znajti sam, in tako je začel nastopati v gledališču, kjer je občasno, kadar je bila zdrava in pri sebi, nastopala tudi mama. Muzikal je bil na začetku 20. stoletja priljubljena oblika zabave in skoraj vsako mesto je imelo gledališče, kjer so pred prihodom kina prirejali glasbene predstave. Chaplin je bil očitno nadarjen in kmalu je pri družbi Fred Karno Company postal najbolj priljubljen komedijant. Gledalcem so bili na odru posebej všeč pijanci in moral se je naučiti nekaj trikov, recimo padanje na tla, kar je sprožalo salve smeha. Z družbo so potovali po deželi in se selili tako rekoč vsak dan. Preobrat je doživel leta 1910, ko so odpotovali na turnejo po Ameriki. Tam so hitro opazili njegov talent in leta 1914 je Chaplin posnel svoj prvi film z naslovom Making a Living za studio Keystone. Ko je že leto pozneje posnel kultnega Potepuha (The Tramp), s katerim je ustvaril enega najslavnejših likov v filmski zgodovini, je zares začel služiti denar.
Bil je ljubezniv in naiven potepuh, klošar in sijajen gospod v eni osebi. Nosil je plašč, prevelike hlače in čevlje, kegljaško kapo ali polcilinder, sprehajalno palico ter znamenite, v kvadratek oblikovane brke. Nezanesljiv v prevelikih čevljih, pa vendar odločno stopajoč ob palici z gosposkim klobukom in diktatorskimi brki po nosom. Kdo je kdo, kdo je potepuh, kdo gospod in kdo koga samo igra? Chaplin je vedno bil vse, najprej potepuh, potem igralec, pa še režiser, producent, scenarist in celo pisec glasbe za vrsto nemih filmov, ki so navduševali gledalce po vsem svetu ter jih nasmejali do solz. Nemi film je kmalu zamenjal zvočni, črno-bele slike so postale barvne, fenomen Charlieja Chaplina pa je ostal. Film je bil zanj vedno oblika pantomime, tudi po tem, ko se je že pojavil zvočni film, je še vedno vztrajal pri tišini. »Igranje je bolj razumljivo kot besede. Tako kot kitajski simboli. Pomenijo različne stvari, če besede različno naglasimo. Poslušajte opis nekega neznanega objekta, denimo afriške bradavičaste svinje, nato poglejte fotografijo živali in videli boste, kako boste presenečeni,« je menil.
V tišini filmskega giba je nekakšna poetika, ki pantomimi podarja veličino, in v tej neke vrste plesni tehniki je Chaplin vedno znova navduševal. O svojih filmih ni razpravljal pa tudi o zasebnem življenju ne. Tišini, s katero se je vpisal med legende, je moral ostati zvest. Tako potihoma se je dotaknil tudi političnih tem, najbolj neposredno, denimo, industrijske revolucije v Modernih časih (Modern Times, 1936) in Adolfa Hitlerja v Velikem diktatorju (The Great Dictator, 1940). Kot marsikoga pa je tudi njega doletel komunistični lov na čarovnice, ko so ga obtožili zagovarjanja levičarskih načel, zaradi česar je moral leta 1952 zapustiti Ameriko in se naseliti v Švici. V Hollywood se je vrnil šele leta 1972, ko je prejel oskarja za življenjsko delo oziroma za njegov neprecenljiv prispevek k filmski umetnosti.
Kot dobrosrčni potepuh in pravi otrok ulice je smisel in smeh vedno znal poiskati v najtežjih okoliščinah in najbolj grenkih življenjskih preizkušnjah. Življenje je tragedija in komedija hkrati in vedno se da v tragediji življenja poiskati njegovo komično plat, je bilo Chaplinovo načelo. Njegov Potepuh velja za enega največkrat posnemanih filmskih likov – ko se je sam nekoč udeležil nekega tekmovanja, na katerem so posnemali Chaplina, je zasedel šele tretje mesto. V času velike gospodarske krize in vzpona Adolfa Hitlerja je ljudem nudil uteho in smeh, ko so ga najbolj potrebovali. Njegove akrobacije s palico so navduševale občinstvo, zares velikega pa ga je naredilo njegovo premeteno žongliranje med humorjem in patetiko v najbolj čudnih časih sodobne zgodovine.
Na odru je najraje improviziral. Najprej je ustvaril situacijo, v katero se je zapletel in se iz nje vedno znova tudi čudežno odpletel. Irski dramatik George Bernard Shaw ga je razglasil za edinega genija v filmski industriji. Med sto najboljših filmov zadnjih sto let (100 Years … 100 Movies), ki jih je razglasil Ameriški filmski inštitut (AFI), so se na lestvico uvrstili trije Chaplinovi filmi – Zlata mrzlica, Luči velemesta in Moderni časi. Bil je perfekcionist, ki se je zavedal, da dober filmski izdelek ni odvisen le od veličine igralca, temveč od vseh filmskih sodelavcev. Če mu igralec po nekaj posnetih kadrih ni bil všeč, ga je bil sposoben tudi zamenjati. Nadzoroval je snemanje vsake filmske scene, pri čemer je posvečal pozornost tudi najmanjšim podrobnostim. Tako je postal znan kot eden najbolj zahtevnih filmarjev v Hollywoodu, ki je pogosto presegel tako odmerjeni čas za snemanje kot filmski proračun. Vedno se mu je obrestovalo.
Prizor iz filma Veliki diktator
Potepuh
Moderni časi
