Tiskane izdaje
Prvi Ciciban je bil Marko, sin Otona Župančiča. Ta se je rodil pred stotimi leti, ko je divjala prva svetovna vojna.
Oče Oton je o njem, kot je povzel pesnik Niko Grafenauer na prvi strani Zlatega Cicibana leta 1995, v pismu prijatelju zapisal: »Moj Marko pa ti je deček in pol! V čudne čase smo ga postavili, pa ga doslej še nič ne motijo. Pije, poje in se smeje, kakor da ni to vse skupaj nič.« Pili, peli in se smejali, kot da vse skupaj ne bi bilo nič, so se za njim še mnogi otroci. Prav ta brezskrbnost je ustvarjalce prve revije za otroke leta 1945 spodbudila, da so zanjo izbrali Markov vzdevek. Ciciban. Danes, sedemdeset let pozneje, so cicibani vsi otroci; Ciciban pa ostaja vodilna slovenska otroška revija.
V zadnjih dveh desetletjih, po spremembi družbenega sistema, so se mu sicer pridružile mnoge revije. Tekmovati mora tudi s sodobnimi elektronskimi napravami. A vendar ljubezen do Cicibana med otroki vztraja tudi v časih, ko bolj gledajo in poslušajo, kot berejo. Svet se je spremenil, a nekatere stvari so ostale iste. Otroci so takšni, kot so bili. Radi imajo izštevanke, uganke in uspavanke. V svojih igračah še vedno vidijo živa bitja in deloma tudi sebe. Kot take jih je dojemala legendarna soustanoviteljica Cicibana, pisateljica Kristina Brenkova, ki bi 22. oktobra praznovala rojstni dan; kot take jih urednice Cicibana s Slavico Remškar na čelu dojemajo tudi danes.
Kristina Brenkova, snovalka koncepta revije od njenega prvega dne, je kot psihologinja in doktorica pedagogike dobro poznala otroško dušo. Vedela je, da imajo otroci radi živost in barve, zato je poskrbela, da je bila že prva številka revije v barvah, kar je bilo leta 1945 res nenavadno. »To je bila tedaj edina revija, ki je imela to prednost. Barve so takrat uvozili celo iz Madžarske. Brenkova je vedela, da je otrok bitje, ki zelo globoko občuti umetnostna besedila in umetniško sliko; da ga to močno oblikuje. Pravila je, da je treba za otroke izbirati s pinceto in ne z lopato vanj metati stvari. S to prefinjenostjo in spoštljivostjo je razmišljala o vsem, kar naj bi jim dali, takrat in tudi kasneje,« pripoveduje urednica Cicibana Slavica Remškar.
V isti reviji jim je želela ponuditi malo kulture in malo izobraževalnih vsebin, kajti želela je, da bi oboje prišlo do vsakega otroka. »Na te socialne prvine danes kar malo pozabljamo,« dodaja Slavica Remškar. Njenemu konceptu so sledili tudi drugi uredniki. Drugačen je bil samo v času Boža Kosa, ki je bil med uredniki edini naravoslovec. Vsi drugi so prihajali iz literarnih voda in med njimi so bili taki legendarni pisatelji in pesniki, kot so Lojze Krakar, Branka Jurca, Leopold Suhodolčan. V osemnajstih letih svojega urednikovanja je Božo Kos dal več poudarka poljudnim besedilom in zabavni znanosti. »Takrat so bili šolski učbeniki še precej puščobni in s tem pristopom je zapolnil to vrzel.« Božu Kosu, ki je revijo moderniziral ob pomoči stripa, fotografije, eksperimenta in koncepta Vesele šole, je takrat uspelo ustvariti izdelek, ki je nadomestil učbenike. Učiteljice so delale s Cicibanom, iz njega so se otroci učili brati in iz njega so se učili naravoslovje. Hm, koliko lažje so bile tedaj šolske torbe?
A Ciciban je bil večino časa predvsem literarna revija, v kateri so se pisci in ilustratorji preizkušali in brusili in upali, da se bo morda nekoč iz njihovega dela izcimila tudi kakšna knjiga. Izcimilo se jih je veliko in vse so odražale Cicibanov duh. »Vodilna avtorica danes je Anja Štefan. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja pa jih je bilo veliko več. Med njimi so bili denimo Kajetan Kovič, Tone Pavček, še poprej Matej Bor, Niko Grafenauer, Svetlana Makarovič. Vsi so pisali za Ciciban.«
V povojnih letih je resda izhajal na sivkastem papirju, a njegovi avtorji so bili lahko veliko bolj ustvarjalni; niso jih omejevale komercialne zahteve, kaj in kako je treba delati, da revija, v kateri je že Kristina Brenkova videla slikanico in delovni zvezek v enem, sploh lahko preživi in morda tudi uspeva. In vendar je bila prav Kristina Brenkova zelo pozorna tudi na socialni vidik; pomembno je bilo, da ni predrag, kajti potem je lahko prišel do vsakogar. Tako je zasnovala tudi zbirko Čebelica.
Danes pride do tistih, ki to želijo. V času, ko otroci več gledajo in poslušajo, kot berejo, ko si znajo vsako stvar priklikati, ko so manj osredotočeni in ko želijo več hitrih dražljajev, ko hlastajo po nenehnem razburjenju in novih informacijah in ko imajo družine vse manj časa za skupno kratkočasenje, ko vse manj kupujejo knjige in časopise, so tudi Cicibanove naklade bistveno manjše. Če je Božo Kos nekoč sanjaril, da bo dosegel magično mejo sto tisoč prodanih izvodov, urednice danes sanjarijo o precej nižji številki. »S spremembo družbenega sistema so se razcvetele mnoge revije, a sočasno je izginila nekakšna pozitivna čistost. Važno je bilo, da se nekaj proda. Prej smo delali knjige, ki so dobre, stvari, ki jih otroci potrebujejo. Po letu 1992 pa se je začelo gledati na to, da nas ne bodo prehiteli drugi. Urednica Nataša Bucik je bila dovolj pogumna, da ni hotela tekmovati v kičavosti in bombastičnosti niti v pretirani didaktičnosti z revijami, ki so nastajale in so imele res nizka merila in ki so danes že vse pod vodo,« pojasnjuje Slavica Remškar.
S krizo pa se je Ciciban začel umikati tudi iz šol. »To nas še posebej pesti. Izgubljamo stik z družinami, nismo več del družinskega branja, zadnja tri leta pa smo manj prisotni tudi v šolah. Čeprav so naše revije v skladu s kurikulom in vrednotami javne šole, zelo težko prodremo vanjo, ker so danes učbeniki tako pestri in bogati. Ker ni dovolj denarja, ga niti za knjižnice več ne naročajo. Po okrožnici ministrstva, da morajo v šolah oglaševanje nadzirati in učencem privzgojiti preudaren in kritičen odnos do njega, pa smo bili za povrh vsega postavljeni v isti koš z vsemi kričečimi jezikovnimi šolami in zavarovalnicami.«
Ciciban danes ustvarjajo tri urednice in ena zunanja pomočnica. »Ciciban ustvarja ogromno ljudi in zato lahko kdaj kakšen prispevek tudi zavrnemo. Če delaš široko in globoko, so stvari dobre. Obdržali smo se. Zdaj upamo, da bomo doživeli stoti rojstni dan. Ciciban ima desetkrat več bralcev kot naročnikov, saj si ga mnogi shranjujejo za mlajše otroke. Pravijo nam, da naj bomo bolj aktualni, ampak mi ne moremo objavljati političnih intervjujev. Mi pač delamo za otroke,« pravi Slavica Remškar. In za te je uganka še vedno uganka, uspavanka je še vedno uspavanka in medvedek je še vedno medvedek. Ene stvari ostajajo nespremenjene tudi v svetu, ki se vrti vse hitreje. Ciciban je še zmeraj cicibanski, otroški – ker je tak, kot so otroci bili in so še zdaj.
