Tiskane izdaje
Bazar. Takrat 44-letna nekdanja italijanska novinarka Carla Sozzani in 39-letni ameriški umetnik Kris Ruhs sta si bila edina, da naj konceptualna trgovina 10 Corso Como, ki sta jo leta 1991 odpirala v Milanu, nosi pridih orientalskega bazarja.
Njuna čustvena prepletenost, v kateri sta v zvezi zaživela dve leti prej, se je zdaj razbohotila v poslovnem sodelovanju.
Vsak je prispeval najboljše, kar je imel, in počasi je 10 Corso Como postal vzorčen model za tiste, ki so pod eno streho želeli združiti galerijo, knjigarno, prodajalno dizajnerskih oblačil in najrazličnejših predmetov, lokal, restavracijo in hotel. Ustvariti prostor, v katerem bi se ljudje srečevali in se pogovarjali, a seveda tudi kupovali.
Začelo se je z galerijo, nedolgo zatem ko je Carla Sozzani dobila odpoved in je za sabo pustila skoraj dvajsetletno novinarsko kariero, ki se je začela že med njenim študijem na milanski univerzi Bocconi, ko je bila urednica različnih modnih revij.
Leta 1976 je začela urejati posebne izdaje revije Vogue, se po desetih letih tega naveličala in hotela oditi, a so jo zadržali tako, da so ji ponudili mesto urednice ameriške izdaje Vogue. Zdržala je štiri mesece.
Potem je na noge postavila italijansko Elle. Da so revije podobne katalogom, v katerih ni kaj prebrati, je takrat ugotovila in poskušala iz svoje narediti lepo, a tudi informativno čtivo.
K sodelovanju je povabila najboljše fotografe in najboljše pisce. In predstavljala tisto, kar ji je bilo všeč. Ne nujno italijansko.
Močni domači modni oblikovalci so se ji uprli. Vrste so strnili za oglaševalci in prek njih zahtevali, da promovira njih, ne glede na kakovost. In ker so bili konec osemdesetih let oglaševalci resnični uredniki revij, so imeli moč, da so terjali njeno odpoved.
Ni je hotela dati. Morali so jo odpustiti.
Za žensko vitke postave in svetlih dolgih valujočih las, ki jo uvrščajo med najmočnejše v modni industriji, to, da so pod njenim urednikovanjem izšle le tri številke Elle, ni bil poraz. In ni obsedela kot ohromela.
Ko je nekoč kosila v bližini zapuščene industrijske zgradbe, ki se je raztezala okoli prostornega vrta, se ji je porodila ideja o galeriji. Ni je motilo, da je zgradba stala na ulici Corso Como, koder so nekoč prebivali prišleki iz vasi, da bi od tam hodili na delo v bližnje tovarne.
Kupila jo je in leta 1990 s Krisom Ruhsom v njej uredila galerijo. Do danes je ta gostila več kot dvesto razstav, tudi Helmuta Newtona in Annie Leibovitz.
Kmalu sta se ji pridružili knjigarna, v kateri ponuja dela s področij oblikovanja in fotografije, in prodajalna dizajnerskih oblačil, čez čas še lokal in restavracija.
Prostor sta s Ruhsom uredila sama. In ker sta ga, ju prav nič ne zavezuje, da bi moral ostati vedno takšen, kakršnega si je zamislil oblikovalec. Namesto da bi se trgovina širila navzven, jo Sozzanijeva nenehno spreminja od znotraj.
Ponoči, na primer, premakne mizo iz prodajalne v knjigarno, kaj odstrani ali kaj doda. Ker lahko. 10 Corso Como je njen odsev.
Tako kot je nekoč urejala časopise, zdaj ureja svojo trgovino. Vse, kar je v njej, na številnih poteh kupi sama. In kupi tisto, kar je všeč njej, ne oziraje se na morebitne želje svojih strank.
Odloči se malodane v trenutku. Če okleva, ve, da to ni to. Da izbrano ne bo dopolnilo zgodbe, ki jo poskuša predstaviti. Da nima identitete, ki jo išče. In takrat je ne zanima, kako znana je blagovna znamka izdelka, ki si ga ogleduje.
Le zaradi imena ne bo pristala pri njej. In če ji je nekdo všeč eno sezono, to ne pomeni, da ji bo všeč tudi naslednjo. Pri njej ni nihče stalen le zato, ker ima ime. In nihče ne ostane zunaj le zato, ker ga nima.
Carla Sozzani slovi po tem, da ima ostro oko za mlade talente. V Italiji jih težko najde, ker si večina mladih prizadeva delati za kakšno od priznanih modnih hiš, medtem ko ona išče takšne, ki si trudijo ohraniti svobodo in s tem ustvarjalni prostor za izražanje svojih idej. Lažje jih odkrije v Parizu.
Natančno ve, kaj hoče, in nakupov nikoli ne prepušča drugim. Oni svet gledajo s svojimi očmi in bi v njeno trgovino vnesli svojo senco, ona pa želi, da bi bilo iz nje razbrati njeno zgodbo.
Del te je tudi njen prijatelj Azzedin Alaïa. Njegove obleke – kakšna stane tudi okoli 2500 evrov – prodaja in jih nosi sama, praviloma oblečena v črno-bela oblačila brez opaznih tekstilnih dodatkov.
Njen okras je srebrni nakit, ki ga izdeluje njen partner Kris Ruhe, slikar in kipar, oblikovalec nakita, keramike, pohištva in še česa. On ima stalno mesto v njeni trgovini.
Njuni, pa čeprav se praviloma govori le o njej in se širijo zgodbe kakor tista, da je nekoč ugotovila, kako nihče ne izdeluje odličnih puloverjev iz kašmirja večjih velikosti. Dvignila je telefon, poklicala v tovarno, v kateri so izdelovali Pradine, in z enim klicem uredila, da so takšne, kakršne je hotela, začeli izdelovati pod blagovno znamko 10 Corso Como. Brez povišanih tonov. Slovi namreč tudi po izjemni umirjenosti, blagosti in razsodnosti.
Vendar 10 Corso Como ni njena prva blagovna znamka. Za oblačila in modne dodatke, ki jih je izdelovala v okviru NN studia (No Name, No Logo ali Brez imena, brez logotipa), so sicer govorili, da nosijo pridih oblikovalca Romea Giglia.
Nekoč je bila njegova muza in potem njegova sodelavka, a so časi ustvarjalnega sožitja svoj epilog dobili na sodišču s pravdanjem o pravici do uporabe imena Romeo Gigli. Izgubila je, vendar zase brez posledic.
Njeno mesto v italijanski modni industriji je bilo trdno, kakor je tisto njene mlajše sestre France, od leta 1988 urednice italijanske izdaje Vogue. Na pogled neverjetno podobni sestri sta se pred leti uvrstili v krog svetovnih žensk, ki imajo najbolj izbran osebni oblačilni slog.
Imata svojo zgodbo, kakor jo ima 10 Corso Como, ki ga obkroža vrsta dragih butikov in je postal milansko izhodišče za tiste, ki raje kot mesto in njegov utrip raziskujejo trgovine.
10 Corso Como je zanje zaprt le deset dni v letu, sredi avgusta, ko ga spraznijo, očistijo in prebelijo. Potem začnejo znova.
Japoncem ni treba v Italijo, da bi ga spoznali. Že deset let imajo svojega v Tokiu. Južnokorejci so nedavno dobili že drugega. Evropejci menda ne bomo dobili nobenega novega. Pariz ali London sta kulturno preveč podobna Milanu, da bi otvoritev predstavljala izziv.
Tudi po dveh desetletjih pa je za Sozzanijevo še vedno izziv njena milanska trgovina in se še vedno trudi, da bi se ljudje v njej počutili čim bolj domače.
»Doma, četudi daleč od doma,« je slogan, s katerim trži tri sobe v svojem hotelu 3 Room. Vse v njih, od ure do brisač, je dizajnersko.
In večina stvari je naprodaj. Za tiste, ki si lahko privoščijo bivanje v njih, niti ne po tako visokih cenah.
