Daljinsko vodena letala in helikopterji

Igrača? Nikakor, to je umetnina, se strinjajo ljubitelji radijsko vodenih letal in helikopterjev vsega sveta. O njih pišejo knjige, izdajajo časopise. Časi, ko so leteči modeli helikopterjev navduševali zgolj otroke, so že davno minili, kakor je minilo malo več kot 70 let od takrat, ko je Igor Sikorski uresničil svoje sanje.

Objavljeno
11. marec 2011 11.05
Petra Grujičić, Kult
Petra Grujičić, Kult
Prvi helikopter si je Igor Sikorski zamislil in ga izdelal že leta 1909, a mu ga je šele dobrih trideset let pozneje uspelo dvigniti v zrak in ga v njem zadržati celih petnajst minut. Malo, a veliko glede na kopico težav, ki jih je moral še odpraviti, da bi uresničil to, o čemer je sanjal že genialni Leonardo da Vinci (1452–1519), čeprav zgolj na papirju, saj mu tedanja tehnologija izdelave helikopterja ni omogočala.

Tako kot je veliko vode preteklo od da Vincijeve ideje do uresničitve Igorja Sikorskega, je minilo kar nekaj časa, preden so današnji ljubitelji daljinsko vodenih helikopterjev dočakali svoj prvi model, ki je dejansko deloval. V zrak se je prvič uspešno dvignil leta 1968 v tedanji Zahodni Nemčiji, ko je dr. Dieter Schluter po številnih poskusih, ki so se končali s polomi, naposled našel končno rešitev. Torej tisto, ki je helikopter vsaj odlepila od tal.

Kajti dotlej nikomur od tistih, ki so se ukvarjali z razvojem modelov, tudi to ni uspevalo najbolje. Da se je model helikopterja lahko dvignil, je potreboval dovolj energije, vrtljiva krila pa so se morala vrteti dovolj hitro in pod primernim kotom. Brez ustrezno močnega motorja je model ostal na tleh. Če so vstavili močnejšega, so sicer dobili večjo moč, a je bil tudi helikopter težji in ga je bilo nemogoče dvigniti v zrak. Če bi povečali kot vrtljivih kril, bi lažje vzletel, a bi za višjo hitrost njihovega vrtenja spet potrebovali več energije. Ko pa jim je modele naposled le uspelo ločiti od tal, so nesrečno opazovali, kako so se nenehno prevračali, jih na določeni višini niso mogli nadzirati, so se vrteli okoli svoje osi in za nobeno ceno niso hoteli leteti naravnost.

Težavam ni bilo videti konca, a so jih počasi odpravljali, sočasno s tem, ko so razvijali motorje, zobnike, vrtljiva krila, načine daljinskega vodenja … Leta 1978 so radijsko vodene helikopterje končno dovolj izpopolnili, da so jih lahko začeli prodajati v trgovinah vsega sveta. A takrat zgolj v specializiranih, namenjenim zagrizenim ljubiteljem, drugače kot danes, ko jih zaradi priljubljenosti prodajajo malodane povsod. Nič več niso veliki in okorni, kot so bili nekoč, občutljivi in težko vodljivi. Danes so narejeni iz trde plastike, ki zdrži kar nekaj bližnjih srečanj s tlemi, steno ali stropom, so vseh mogočih velikosti in cenovnih razredov, dostopni večini ljudi, vsaj če kupijo tiste za začetnike.

Ti običajno začnejo s helikopterji, ker jih je lažje upravljati kot daljinsko vodena letala, ki so se pojavila nekje v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi nastanek teh je navdahnil resnični izum, zamisel in izdelava letala, s katerim sta brata Orville in Wilbur Wright prvič uspešno poletela leta 1903. Prvi modeli so bili okorni in narejeni iz lesa, sestava pa je terjala veliko časa. Ustvarjalne svobode ni dopuščala. Ročno izdelani deli so bili namreč namenjeni zgolj za tisto letalo, ki so ga kupili, medtem ko lahko danes ljubitelji dele uporabljajo pri različnih modelih. Ti so se nekje od leta 1970, ko so postali uspešnica, zelo spremenili – postali so cenejši in tišji, poganjajo jih motorji na baterije, številni so že sestavljeni.

Tako kot radijsko vodene helikopterje jih ljudje običajno upravljajo z radijskimi signali, ki jih oddajajo z ročnim oddajnikom, sprejemnik v helikopterju pa jih zazna in nanje reagira. Boljše ko so igralne palice in več ko je funkcij, bolj gibljivi so modeli v zraku. Kar zveni privlačno, a je za začetnika neobvladljivo in drago. O tem, kakšen model helikopterja izbrati za začetek, kakšen motor, kakšna vrtljiva krila, kakšno daljinsko vodenje, in še o kupu drugih podrobnosti govorijo številni članki, pa vendar izkušeni ljubitelji začetnikom priporočajo, da se upravljanja učijo na simulatorju. Če hočejo prihraniti kakšnih 40 evrov, kolikor stane majhen plastičen že sestavljen helikopter, ali kakšnih tisoč evrov in več, če kupijo kaj bolj izpopolnjenega.

Pri slednjem jih helikopterska nesreča in zlom modela ne bosta udarila le po denarnici, temveč tudi po duši. Poceni helikopterji so resda že sestavljeni, a jih resnični ljubitelji ne kupujejo. Zanje je sestavljanje modela enako pomembno kot letenje, pa čeprav lahko traja tedne in celo mesece. Medtem ko iz osnovnih delov sestavljajo helikopter, se nanj čustveno navežejo tako, da si tudi v sanjah ne predstavljajo, da bi ga uničili. Še posebej ko gre za kakšnega od tehnološko nadvse izpopolnjenih modelov, kakršne je na trgu že mogoče najti.

Zato začetnikom svetujejo radijsko vodene helikopterje za uporabo v zaprtih prostorih, ker jih je dokaj preprosto upravljati in so primerno poceni. In takšne, ki imajo fiksna vrtljiva krila, katerih kota ni mogoče spreminjati in se v zrak dvignejo s povečanim dotokom energije v glavna krila, v nasprotju s tistimi, katerih naklon kril je mogoče spreminjati, a je model težje upravljati. Da morajo biti majhni, nič večji od dlani, na katero jih je mogoče položiti, ni nujno, čeprav jih je mogoče kupiti. V to smer se giblje tudi razvoj – proizvajalci se trudijo narediti čim manjše modele, izboljšati njihov čas letenja, njihovo stabilnost v zraku, olajšati upravljanje … Kakšnih 400 let pred našim štetjem se na Kitajskem, kjer so izdelali prvo igračo z željo, da bi poletela, pa čeprav samo z roko vržena v zrak, niso ukvarjali.