Tiskane izdaje
Morda strast arhitekta Damjana Galeta, zaradi katere je projektantsko mizo leta 1978 dokončno zamenjal za fotografski objektiv, še najbolje opisuje spominski drobec enega njegovih prijateljev, arhitekta Roberta Potokarja. Mesec ali dva pred Galetovim mnogo prezgodnjim in dokončnim odhodom leta 1993 sta se srečala na Trgu revolucije, kjer je ravno končal s fotografiranjem, in se zapletla v debato. »Ves čas najinega pogovora svojega kovčka z objektivi, pripomočki in preostalo fotografsko opremo kljub teži niti za hip ni snel z rame, tako mu je bil ljub. Šele pozneje sem spoznal, da je bil to res ljubeč in mojstrski odnos med njim in njegovim fotoaparatom,« pravi Potokar, ki je Galeta spoznal v biroju arhitekta Vojteha Ravnikarja, kjer je začel delati že v svojih študentskih letih.
Damjan je bil namreč Vojtehov prijatelj in je zanj poslikal vse, kar so zgradili po načrtih njegovega biroja. Bliže, kot človeka, pa ga je Potokar spoznal na študentski delavnici Melita leta 1989 na otoku Mljet, kjer so skupaj raziskovali skrivnosti nekdanjega samostana na otoku svete Marije na Velikem jezeru. »On je večinoma fotografiral, mi smo merili in risali, zvečer pa je ostalo precej časa za daljše razprave o arhitekturi, fotografiji in ne nazadnje tudi o življenju. To je bila tudi priložnost, da smo okušali sredozemske dobrote in izkoristili tople oktobrske dni za hiter skok v morje. Pozneje smo se večkrat srečevali na Piranskih dnevih arhitekture, kjer je vestno fotografsko beležil dogajanje, velikokrat pa tudi v biroju, kamor je zahajal na pogovor ali pa nam fotografiral kakšno maketo. Kar je naredil, je bilo res mojstrsko! Iz naše delovne, na hitro zlepljene makete je brez uporabe danes tako priljubljenega fotošopa ustvaril res dobre fotografije, s katerimi smo predstavili naše rešitve,« opisuje eno od Galetovih odlik.
V Centru Georges Pompidou
Še o vseh drugih, predvsem v neskončnem razponu odtenkov od črne do bele, zgovorno pričajo njegova dela, fotografije, ki jih je še v času analogne tehnologije nanizal med 40.000 in 50.000, kar je zavidljiv opus. Med njimi prav posebno mesto zaseda serija fotografij Plečnikovih stebrov, ki jih je prvič razstavil v ljubljanskem Penu, potem pa je odpotovala v milansko galerijo v La Diaframma, prvo v Evropi, ki je bila namenjena zgolj umetniški fotografiji. Od tu je bila pot v svet še bolj široko odprta. Ko je leta 1986 arhitekt Boris Podrecca pripravil prvo mednarodno predstavitev Plečnikovega opusa v pariškem Centru Pompidou, so Galetove fotografije predstavljale poglavitni del njene vizualne podobe. Še danes je to verjetno Galetova najprepoznavnejša fotografska serija ter pomeni doslej nepreseženo vizualizacijo jedra Plečnikove arhitekture, poudarja avtorica razstave, kustosinja Marija Skočir. Tudi njeno prvo »srečanje« z Galetom je bilo srečanje s fotografom Plečnikove arhitekture. Njegove fotografije so namreč umestili na razstavo Ostanki mesta v ljubljanski Tivoli pred tremi leti in tedaj se je začelo njeno raziskovanje njegovega dela.
Leta 1986 je bil Gale v Pariz povabljen še kot avtor mednarodnega projekta Trouver Trieste. Beneški arhitekt in profesor Luciano Semerani ga je skupaj še z 12 avtorji – med njimi je bil svetovno znan italijanski fotografski mojster Gabriele Basilico – povabil, naj v fotografijah izpovedo svoje videnje tržaške arhitekture, njihove vizualne pripovedi pa nato združil na razstavi v okviru predstavitve Trsta v Parizu in jih razstavil v prvem nadstropju Eifflovega stolpa. Da se je Damjan Gale podpisal pod serijo arhitekturnih podob, dialogov in detajlov iz tržaškega zaledja, z arhitekturo Krasa, kaže razumeti predvsem kot izkaz njegovega delovanja v Skupini Kras, ki je pod vodstvom Vojteha Ravnikarja v času postmodernizma ubrala svojo pot v tako imenovani kontekstualizem. V ospredje je postavila prostor, celoto kraja, ki osmišlja stavbo in njeno govorico. »Da si je upal v zaledje, je bila res velika in pogumna poteza, še zlasti v tako imenitni družbi!« izpostavlja fotograf Matevž Paternoster, ki je pri razstavi sodeloval kot strokovni sodelavec. S kolegi na neki način nadaljuje pot, ki jo je v slovenski arhitekturni fotografiji začrtal Gale in pred njim začetnik te zvrsti fotografije pri nas Janez Kališnik. »Galetov svet, ki sem ga po malem spoznal že med študijem, se mi povsem odprl, ko sta njegova žena Zmaga in hči Ana digitalizirali njegove fotografije in jih objavili na spletni strani. V njih sem našel veliko novih pogledov, izzivov in veselja. Znal je izpostaviti nekatere elemente, ki, če se ne zložijo tako, kot jih je videl on, niso fotogenične. Za vse to pa je potrebno veliko časa, ravno pravšnje vreme oziroma svetloba, in če tega na terenu ni našel, se fotografiranja sploh ni lotil. Tudi sam sem podobno že nekajkrat spakiral in odšel domov, saj ko enkrat fotografijo daš od sebe, te nihče ne vpraša, zakaj ni popolna. Taka ostane,« se zaveda tudi sam. Gale je imel popolnoma drugačen način dela in dojemanja, bil je tehnično zelo zahteven avtor, do potankosti je obvladal tehniko, kar dokazujejo tudi originali, razstavljeni v Galeriji Jakopič. Zanj je bil kompromis lahko rok za oddajo fotografije, ni pa smela biti kompromis fotografija, je nekoč zapisal Vojteh Ravnikar.
Brezčasna interpretacija
Matevž Paternoster in Marija Skočir se strinjata, da je Galetov način interpretacije prostora nadvse brezčasen in šele po opazovanju detajlov lahko razberemo, kdaj bi utegnile nastati. Za tisti želeni košček prostora, svojega pogleda, v katerem je pogosto združeval več časovnih (arhitekturnih) obdobij, je bil pripravljen splezati tudi na lestev ali se, denimo, povzpeti na uršulinsko cerkev. Tudi njegov kolega arhitekt Jurij Kobe se ga spominja kot zelo natančnega. »Da je imel v svojem avtomobilu vedno omelo in lestev, da je lahko uredil svoj motiv, še ne pove dovolj. Od tri do pet cigaret je skadil med hojo okrog zgradbe ali po interierju, preden je začel nastavljati svoj stativ, saj je kot arhitekt želel svoj objekt fotografiranja vedno tudi dodobra arhitekturno razumeti. Enako natančno, kar malo svečano je bilo njegovo delo v temnici, tako da nas je abejevce (soustvarjalce Arhitektovega biltena, op. p.), vajene hitrih akcij in reakcij, ki so nam včasih koristile, včasih pa tudi ne, vselej spravljal ob živce. Bil pa je, četudi je slišati malo arhaično, izjemno dobrodušen. Prav zaradi naše mladostne zagretosti je med nami v debatah večkrat tudi zavrelo – tja do jutra. In Damjan je bil vedno tisti, ki je te ognje gasil! Kot bi se bal, da se bo sicer skupno hotenje razpočilo. Bil je edini v skupini, ki se ni opredeljeval v teoretiziranju in je videl nekako prek našega argumentiranja, ki je bilo včasih zelo ostro,« razkriva Kobe. Ta umirjenost in razumevanje vejeta tudi iz Galetovih fotografij, ki izžarevajo neko poetično svečanost in ob vsej tehnični popolnosti vedno govorijo v več plasteh. Pripovedujejo o tistem, kar je neposredno predmet njegovega objektiva, in tistem, kar slutimo izza roba izreza, ki ga je izbral, še dodaja.
Prav te posebne poglede, nenavadne perspektive in detajle, iz katerih je znal tudi gradbene elemente nastajajočih stavb, zlasti na tedanjem Trgu revolucije, v svojih fotografijah sestavljati v grafizme (ki spominjajo na fotografsko delo Aleksandra Rodčenka oziroma tradicijo ruskega konstruktivizma), je najbrž vede in nevede pridobil v družini, ki je živela z gledališčem. Njegov oče Jože Gale je bil režiser in profesor ter ustanovitelj katedre za filmsko režijo na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (Damjan je kot najstnik leta 1963 odigral stransko vlogo v Kekčevih ukanah, ki jih je režiral), mama Cveta pa je vodila krojačnico Slovenskega narodnega gledališča Drame in Opere in baleta. Tako sta bili tudi Damjanovi prvi avtorski stvaritvi scenografiji za predstavi Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), ki ju je režiral njegov oče. Prvo, za Krivo sodbo Helmuta Schwarza, je pripravil še kot študent arhitekture oktobra 1967, drugo, za Raztrgance Mateja Bora, pa leta 1973. Zanjo je MGL leto pozneje prejel nagrado 4. julij v Beogradu. Očetov vpliv je bil močan tudi v tem pogledu, da se je v življenju za uspeh treba truditi, še dodaja Marija Skočir.
Damjan Gale se je po diplomi zaposlil kot projektant na Investicijskem zavodu za izgradnjo Trga revolucije v Ljubljani v biroju svojega profesorja Edvarda Ravnikarja. Sodeloval je pri velikih Ravnikarjevih projektih, tudi pri izrisih Ferantovega vrta in Galerije Jakopič, kjer bo do 4. junija letos njegovo arhitekturno delo v neposrednem dialogu z njegovim fotografskim. •
