de Niro starejši - Slavni oče še bolj slavnega sina

Na avkcijah umetniških del se neredko pojavijo dela avtorjev, ki sicer ne sodijo neposredno na likovno sceno, ker pa kotirajo visoko na drugih področjih, dosegajo nesorazmerno visoke cene tudi njihovi likovni izdelki. Med te bi lahko prišteli Johna Lennona ali Boba Dylana, precejšnje vsote je treba odšteti tudi za akvarele Adolfa Hitlerja ali Winstona Churchilla (kljub temu da je imel Hitler veliko večjo afiniteto do slikarstva in se je potegoval za sprejem na dunajsko likovno akademijo, ga samouk Churchill po kvaliteti tudi na tem področju daleč prekaša), nekateri pa se lahko za slavo zahvalijo svojim slavnejšim sorodnikom. Eden takšnih je nedvomno tudi Robert de Niro starejši.

Oče slavnega igralca sicer nikakor ne sodi med amaterje, njegova dela so povsem solidna, vendar bi se le stežka dokopal do retrospektive v Parizu ali Benetkah, če nad njegovo zapuščino ne bi bedel Robert de Niro. Ta je očetov atelje v newyorški četrti Soho, ki priča tako o očetovem opusu kot tudi o boemskem življenju v New Yorku v 50. in 60. letih preteklega stoletja, nedavno preuredil v muzej. Prostori ostajajo tako rekoč zamrznjeni v letu 1993, ko je de Niro starejši umrl. V omarah so še vedno njegove obleke, osrednji prostor je natrpan z njegovimi dokončanimi in tudi nedokončanimi slikami, na paletah so posušene barve, na knjižnih policah dela Apollinaira, Ibsena, Valéryja, Prousta in O'Neilla, spalnica je dekorirana z reprodukcijami njegovih najljubših umetnikov, kot so Leonardo da Vinci, Ingres, Courbet, Bonnard in van Gogh, častno mesto pa zaseda uokvirjena diploma Briarwood Collegea, kjer je umetnik študiral in tudi izoblikoval svoje umetniške principe.

De Niro starejši je bil rojen v Syracusi v državi New York in je študiral slikarstvo pri nekaterih izjemnih profesorjih, denimo pri Hansu Hofmannu na njegovi šoli na 8. ulici v New Yorku. To se ni izkazalo kot usodno le za njegovo umetniško, temveč tudi za zasebno življenje, saj je tam spoznal sedem let starejšo slikarko Virginio Admiral in se z njo poročil. In ki je tudi mama Roberta de Nira mlajšega. Mlad par se je vključil v tedanjo umetniško sceno v četrti Greenwich Village, med njunimi prijatelji in znanci pa so bila tudi tako slavna imena, kot so Anais Nin, Henry Miller, Robert Duncan in Tennessee Williams. Za preživetje sta morala početi marsikaj; med drugim je de Niro starejši stregel pri mizah v zakajenih barih in čistil robe v ribarnicah, Virginia pa je kakšen dolar zaslužila tudi kot strojepiska, vendar sta trdno vztrajala pri svojem umetniškem poslanstvu.

No, manj vztrajna sta bila v zakonski zvezi, saj sta se ločila že, ko je bilo sinu le tri leta, vendar sta do konca življenja ostala v prijateljskih odnosih. De Niro starejši je imel svojo prvo večjo razstavo leta 1945 v galeriji Peggy Guggenheim, in sicer s kasneje veliko slavnejšima avtorjema Jacksonom Pollockom in Markom Rothkom, desetletje kasneje pa se je v newyorški galeriji Charles Egan predstavil ob tako renomiranih avtorjih, kot so Willem de Kooning, Philip Guston in Franz Kline. Vendar posebnega preboja ni bilo, slikar je ostajal zvest evropskemu modernističnemu izročilu konca 19. in začetka 20. stoletja, še zlasti pri srcu mu je bil Matisse, zato je kmalu dobil naziv svojevrstnega epigona; prav tako nikoli ni čutil afinitete do abstraktne umetnosti, zato se ni vključil v krog abstraktnih ekspresionistov ameriške šole, ki so kmalu dosegli svetovno slavo in dokončno postavili New York in Ameriko na svetovni likovni zemljevid, temveč se je vse do svoje smrti ukvarjal s klasičnimi ikonografskimi motivi, kot so akti, tihožitja, portreti in krajine.

Kakor se spominja Robert de Niro mlajši, ga je oče večkrat prosil, da mu je poziral. Pri tem je uporabljal nenavadne postopke, saj je v nedogled v klasični slikarski maniri s prsti meril proporce, nato pa je naenkrat eksplodiral in v zelo kratkem času v pravem zanosu dokončal sliko z nekaj zamahi s čopičem. Vendar je imel igralec le malo potrpljenja za poziranje, pa tudi slikarstvo ga ni preveč privlačilo, za kar mu je sedaj žal. »Starša sta me sicer poskušala uvesti v svet likovne umetnosti, vendar nista nikoli poskušala name neposredno vplivati glede izbire kariere – lahko sem le čutil, da bi bila bolj zadovoljna, če bi se posvetil umetnosti, in ne da bi bil denimo zavarovalniški agent,« se spominja de Niro, ki je otroštvo in mladost preživel z mamo.

Tudi njena slikarska dela so povsem solidna, ne nazadnje nekatera visijo v tako uglednih institucijah, kot so Metropolitan Museum of Art, the Museum of Modern Art v New Yorku in zbirki Peggy Guggenheim v Benetkah, poleg tega je bila tudi pesnica in aktivistka, ki se je angažirala za najrazličnejše projekte, vključno s protesti proti vojni v Vietnamu. Imela je še nešteto drugih nalog, med drugim je sodelovala tudi s slavnim nemškim režiserjem in producentom Erwinom Piscatorjem, ki je v medvojnem azilu v New Yorku ustanovil slavno Dramsko delavnico, v kateri so znanje nabirali Marlon Brando, Tony Curtis, Bea Arthur, Judith Malina, Walter Matthau, Harry Belafonte, Elaine Stritch in Tennessee Williams, pa tudi de Niro. Virginia je umrla leta 2000 v starosti 85 let.

Očetu je de Niro posvetil svoj režijski prvenec Zgodba iz Bronxa, svoj dolg pa bo zdaj poskušal poravnati z muzejem in s štipendijo, namenjeno umetnikom. Vsako leto bo posebna komisija, ki bo delovala pod okriljem filmskega inštituta Tribeca (inštitut, studio in istoimenski filmski festival je prav tako ustanovil de Niro), podelila do deset štipendij v višini 25 tisoč dolarjev, nedvomno pa se bo sklad lahko financiral tudi s prodajo del Roberta de Nira starejšega. Cene so namreč v zadnjem desetletju zelo poskočile; za posamezno platno je treba v newyorški galeriji DC Moore Gallery, ki ga sedaj zastopa, odšteti tudi do 200 tisoč dolarjev, verjetno pa bodo cene še zrasle, saj je v pripravi velika retrospektiva njegovega dela.