Tiskane izdaje
Je ena najbolj znanih f
rancoskih industrijskih oblikovalk srednje generacije, z diplomo pariške šole Ateliers – ENSCI in izkušnjami iz studia italijanskega oblikovalca Denisa Santachiare ter superzvezdnika Philippa Starcka. Od leta 2000 dela v svojem danes štiričlanskem studiu v Parizu (z možem Francisom Fichotom, ki ni oblikovalec), v katerem se lotevajo različnih projektov, od arhitekture in oblikovanja izdelkov slovečih blagovnih znamk, pa tudi za Ikeo in supermarkete Carrefour, do scenografij.
Kot svoja najljubša projekta je navedla hotel Dar Hi v Tuniziji in šolo Blé en herbe ('zeleno žito') v majhnem kraju Trébédan v Bretanji, ki so jo hoteli zapreti, a se je zanjo zavzela lokalna skupnost in jo rešila. »To me poživlja. Šola je zgolj začetek, saj so bogatejši za spoznanje, da stvari lahko spremenijo,« je poudarila oblikovalka, ki se ukvarja tudi z alternativnimi metodami poučevanja. Pri svojih projektih namesto gole oblike in funkcionalnosti postavlja v ospredje namen, tisto, kar želi z njimi prinesti ljudem.
Tako se je lotila tudi svoje vloge v skupini Zavzetje gozdov pri ljubljanskem bienalu oblikovanja (BIO 25). Medtem ko bodo projekti mladih oblikovalcev skupine proti koncu leta predstavljeni v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, bodo po načrtih Matali Crasset ob robu kočevskega gozda postavili sodobno lončeno peč oziroma klop, s katero bodo poskusili na že ustaljenem kraju za piknike znova privabiti ljudi v gozd.
V okviru spremljevalnega programa BIO 25 in v sodelovanju z dijaki Gimnazije in srednje šole Kočevje bodo oblikovali in izdelali konglomerat petih lesenih klopi – za igranje glasbe, poljubljanje, kuhanje, gledanje zvezd in plezanje. »Vse tisto, kar se je pokazalo, da bi si želeli početi, ko smo razmišljali o oblikovanju prostora, instalacije iz lesa, ki naj bi ljudi spodbudile k druženju,« je dodala.
Zakaj je za vas, znano oblikovalko, pomembno sodelovati pri nastajanju ljubljanskega bienala oblikovanja?
Zato, ker BIO 25 oziroma muzej ne prikazuje samo oblikovanja, ampak tudi razvija oblikovalske koncepte. Nekdanja razstava pohištva oziroma izdelkov zdaj razume oblikovanje mnogo širše – z družbenega vidika – in se trudi prinesti spremembe na mehak način. Podobne projekte delam tudi v Franciji, a sem bila zelo počaščena, da imam priložnost tudi tukaj. Prepričana sem, da oblikovalci lahko prinesemo družbene spremembe, čeprav se mi zdi, da ljudje še vedno napačno dojemajo našo vlogo. A sčasoma jo bodo razumeli.
Zdi se, da živite v zelo barvitem svetu. Iz vseh reči in prostorov, ki ste jih oblikovali, bi lahko sestavili ves planet.
Ne, ne, jaz ne ustvarjam svojega planeta, ampak uporabljam barve, ki bi jih tudi drugače morali pogosteje. Toda ljudje se bojijo barv. Barve pomenijo življenje in če se jih bojite, to pomeni, da se bojite življenja. Toda zakaj bi tako končali?
Zakaj je tako?
Mislim, da smo pozabili, kaj nam prinašajo barve. V Moskvi, denimo, so bile hiše in stavbe zelo barvite. Potem je prišel komunizem in vse je dobesedno preplavila sivina. Si želite srečnih ljudi ali nadzora nad njimi? Če jih želite utišati, jih dajte v črno cerkev. Ali pa sivo.
Kaj pa vi? Imate najljubšo barvo?
Zelo veliko jih je. Rada imam oranžno zaradi njenega energijskega naboja, saj rada delam in sem aktivna in to lahko izrazim skozi to barvo. Zelo mi je všeč tudi svetlo modra, ker daje občutek prostornosti, včasih tudi zelena. Toda pomembno je predvsem, kako kombiniraš barve in da upoštevaš njihov pomen. Z uporabo določene barve nekaj sporočaš, barve so univerzalni jezik in zbujajo spontane človeške odzive, medtem ko je oblika, ki jo določiš predmetu, interpretirana v kulturnem okviru in jo lahko vsakdo razume po svoje. Če želite, da se ljudje odzovejo na vaš izdelek, raje uporabite barvo kot nenavadno obliko. Sama želim z barvami spreminjati in to je veliko lažje kot z oblikami.
Toda tudi oblike vaših predmetov in hotelov so zelo specifične. Zdijo se kot iz drugega sveta.
Da, vendar vse upoštevajo lokalne značilnosti in materiale: les, slamo za streho ... Narediš konceptualen projekt, a dostopen ljudem. Želim ustvarjati sodobne stvari, ne nostalgičnih. Danes je vse vintidž, kar izraža, da se ljudje bojijo iti naprej. Smešno je, da si oblikovalec in gledaš v preteklost! Seveda lahko gledaš v preteklost, a tako, da izločiš dobre stvari in se odzoveš nanje tako, da postanejo sodobne, ne pa da jih kopiraš. Vsako obdobje je namreč po svoje pokazalo kreativnost, zato moramo tudi mi poiskati tisto, s čimer izražamo obdobje, v katerem živimo. Treba je eksperimentirati in to je tisto, s čimer se ukvarjamo tudi znotraj skupine Zavzetje gozdov na BIO.
Ko ste že omenili preteklost. Eden vaših najljubših arhitektov je Étienne-Louis Boullée iz 18. stoletja, in to zaradi svojih utopij. Kaj pa je vaša?
Utopija je delati z utopijo drugega, saj je tako zelo daleč od tega, kar sanjam. Sama nočem, denimo, ustvariti rakete in se podati na Luno ali kaj podobnega, ampak si želim delati v človeškem merilu, kar je precej kompleksno, a mi je všeč. Všeč mi je ideja o strukturi družbe, ki ni vidna na prvi pogled. Oprem se nanjo in razvijam stvari naprej. To je nekaj zelo zanimivega, nekaj med sociologijo, psihologijo, geografijo …, zato je zanimivo raziskovati. Nikoli ne prideš do konca.
Nosite očala, ki ste jih sami oblikovali [za belgijsko blagovno znamko Theo]. Uporabljate in živite tudi z drugimi vašimi predmeti?
Očala sem oblikovala, ker so mi omogočili celo serijo, in ta sem naredila zase. Kolekcija se imenuje Wide Open [na široko odprt], ker si želim, da ljudje ostanejo radovedni. Vsa očala imajo zgoraj ravno linijo in ta izraža: 'želim pogledati, priti do bistva, pogledati naprej'. So odločna. Zdi se mi pomembno odpreti pogled in enako poskušam tudi pri svojih projektih. V življenju si lahko odločen na različne načine, zato se poigravam v tej smeri. Po prvi kolekciji dvanajstih očal zdaj že snujem novo.
Kdo si poleg vas še nadene takšna očala?
Ljudje, ki so odločni. In odprtih glav. Ta očala niso oblikovalski ali umetniški kos, ampak zbujajo široko radovednost. Enako je bilo, denimo, pri snovanju hotela. V ospredje smo postavili radovedno osebo, ki jo zanima, kaj se dogaja okoli nje, se pogovarja z drugimi ljudmi … Če so v hotelu dobrodošli takšni ljudje, in ne tisti, ki se nosijo kot pomembneži, so odnosi med njimi povsem drugačni. Zato pa je treba ustvariti ustrezno okolje. Pomembno je že, kako sprejmeš goste.
Je ustvariti okolje, ki bo spodbujalo takšne interakcije, težka naloga? Kaj upoštevate? Psihologijo …?
Seveda tudi psihološki vidik, a stvar je kompleksnejša. Iz vsakega projekta se nekaj naučiš in potem s temi izkušnjami nadaljuješ nov projekt. Ko delaš za otroke, sta zelo pomembna tudi intuicija in občutek. Pri tem je zanimivo delati z ljudmi, ki premorejo otroškost, saj se od njih zelo veliko naučiš. Zbudijo tudi otroka v tebi.
Delali ste v studiih velikih oblikovalskih imen, Denisa Santachiare in Philippa Starcka. Kaj ste se naučili od njiju?
Veliko. V šoli nisem bila ravno dobra in ko sem odkrila šolo oblikovanja, sem se vprašala, kaj sem počela vsa ta leta! Potem sem odšla v Milano, kjer sem sodelovala pri oblikovalski platformi, saj sem si želela delati z Denisom [Santachiaro]. Zdelo se mi je, da imava podobno tankočutnost, predvsem do tehnologije. Moški običajno postavljajo v ospredje tehnične zmogljivosti, on pa ima do nje bolj ženski pristop, kar je redko in se mi je zdelo zelo zanimivo. Poleg tega pristopa k projektom zelo človeško in ima majhen studio, zato se mi je delo tam zdelo podobno kot v šoli. Dal mi je veliko razlogov in priložnosti za sodelovanje in razvoj. Iz tega sem se naučila, da če bom razvijala svoj lastni pristop, se bom z oblikovanjem lahko tudi preživljala in oblikovala različne stvari pa tudi prostore. Še močnejše sporočilo je bilo, da Denis sploh nima oblikovalske izobrazbe in je samouk, ki mu je uspelo. A oblikovalci se tako ali tako učimo iz projektov, smo nekakšni vseživljenjski učenci.
Po letu dni sem se hotela vrniti v Pariz, tam sem imela tudi fanta, od treh prošenj za delo sem eno poslala Starcku. Tako sem začela sodelovati z njim. Mislim, da je imel zelo pomembno vlogo pri razvoju oblikovanja v Franciji, saj je znal uveljaviti razumevanje oblikovanja kot pomembnega dela ekonomije, kot dodane vrednosti, naredil je prodor. Od italijanskih mojstrov, ki odpirajo vrata priložnosti, a jih naslednji generaciji tudi zaprejo, se je razlikoval po tem, da je iskal nove priložnosti tudi za mojo generacijo. Določil me je za odgovorno oblikovalko pri podjetju Thomson Multimedia, ki se je prav po Starckovi zaslugi iz izdelovalca televizijskih sprejemnikov s katodno cevjo razvilo v multinacionalko.
Pri Starcku sem delala pet let, od tega štiri leta za Thomson, potem sem se vrnila v Starckov studio in z njim pripravljala razstavo, kar je bil prav tako velik izziv.
Potem pa ste začeli na svojem? Je bilo težko?
Kot vodja skupine petindvajsetih industrijskih oblikovalcev in grafičnih oblikovalcev za Thomson, ko je bil Starck še umetniški direktor za to znamko, sem imela veliko priložnosti razmišljati in govoriti o prihodnosti, perspektivah ... Ko sem se vrnila v studio, je bilo delo povsem drugačno, ni bilo več timsko, kar sem zelo pogrešala. Odločila sem se oditi na svoje, tudi zato, ker sem čutila, da sem dovolj zrela za to. Po končani šoli tega ne moreš storiti, saj se moraš še veliko naučiti.
Od Denisa sem se naučila človeškosti ter da se ne bojim pokazati svoje občutljive plati, od Starcka pa, da se ne bojim lotevati tudi arhitekture ali česarkoli drugega. Pa tudi delati s Starckom ni nekaj nepomembnega, to ti vlije veliko samozavesti.
