Demokratično finsko pohištvo

Finsko pohištveno podjetje Artek, ki letos praznuje 75-letnico, so leta 1935 ustanovili štirje (takrat) mladi idealisti – Alvar in Aino Aalto, Maire Gullichsen in Nils-Gustav Hahl. Ni jih vodila želja po komercialnem uspehu, temveč so hoteli širiti modernističnega duha. Njihova osnovna ideja je bila povezovanje umetnosti s tehnologijo, na kar nakazuje tudi ime Artek (art + technology, umetnost plus tehnologija).

Če očeta finskega modernizma Alvarja Aalta in krovnega oblikovalca Arteka pozna večina oblikovalsko izobražene javnosti, pa je trojica ob njem nekoliko večja neznanka.

Aino in Alto sta se leta 1924 poročila in odpotovala na poročno potovanje v Italijo, kjer sta veliko pozornosti posvetila študiju italijanske arhitekture. Tisto, kar sta prenesla na Finsko, se je kasneje imenovalo nordijski klasicizem. V tem slogu sta zgradila nekaj poletnih vil, med katerimi je bila najbolj zanimiva njuna lastna z imenom vila Flora v kraju Alajärvi (zgrajena leta 1926 in nadgrajena leta 1938). Aino je največ pozornosti pri gradnji teh vil posvetila oblikovanju interjerja oziroma pohištva zanje. Za finsko Iittalo je oblikovala več steklenih izdelkov, sodelovala je tudi pri oblikovanju slovite vaze Savoy, pod katero se je sicer podpisal njen mož. Njena vloga pri oblikovanju pohištva za Artek je manj jasna; oblikovala je stol 615 iz pletenih tekstilnih trakov, drugo pohištvo, pri katerem je morda imela kaj besede, pa je podpisal Alvar Aalto, ki je kmalu postal v svetu uveljavljeno in kultno oblikovalsko ime.

Profesorica Maire Gullichsen si je za življenjski cilj postavila promoviranje finske vizualne kulture, oblikovanja in arhitekture. V Artekovi četverici je prevzela vlogo formiranja prodajne mreže Artekovih trgovin (prvo Artekovo trgovino so odprli ob ustanovitvi), vzpostavila pa je tudi Artekovo šolo umetnosti, sodelovala z združenjem modernih umetnosti in postavila galerijo Artek, kjer je organizirala razstave. S svojim delom je veliko prispevala k uveljavljanju modernizma na Finskem, pri čemer ji je bil v pomoč še četrti od ustanoviteljev, umetnostni zgodovinar in pisatelj Nils-Gustav Hahl, ki ima na prvi pogled povsem obrobno vlogo – je tisti mož, ki je združil zakonski par Aalto ter ju povezal z Maire Gullichsen. Hahl je bil razgledan poliglot s široko mrežo mednarodnih poznanstev, ki je vestno širil Artekovo novo filozofijo bivanja.

V povezavi umetnosti in tehnologije kaže iskati tudi značilno minimalistično držo v Aaltovem oblikovanju, ki je iz začetnega navdušenja nad italijanskim klasicizmom prerasla v popolno odsotnost vsake dekorativnosti. Alvar Aalto velja za očeta nordijskega modernizma in funkcionalizma. Menil je, da mora biti dobro pohištvo enostavno in neokrašeno. Odmik od dekorja morda ni bil toliko njegov osebni moto, temveč bolj presek z vsem, kar je bilo starega, kar je še sodilo v historicizme, ki jih je negovalo 19. stoletje, pa tudi začetek dvajsetega, ko se je vzporedno z modernizmom oblikoval s preteklostjo preobloženi art deco. Prej so imeli pohištvo v svojih dvorcih predvsem plemiči, dvajseto stoletje pa je z vzponom delavstva potrebovalo pohištvo, ki bo bolj primerno za stanovanja, kakršna so si lahko ti novi delavci privoščili, pa vendar bo tudi lepo, učinkovito in seveda sodobno. Aalto je menil, da je treba pri oblikovanju pohištva končno začeti misliti na malega človeka in zanj poiskati izvirne in demokratične bivalne rešitve.

Pri promoviranju moderne kulture bivanja je bilo bistveno poudarjati izobraževanje in navduševanje ljudi za nove bivanjske vzorce. Artek je zagovarjal kreiranje sodobnega načina bivanja, za kar so ljudje potrebovali povsem drugačno pohištvo, kot je bilo tisto, ki je v večini domov ostalo še s konca 19. stoletja. Preporod skandinavskega oblikovanja se je začel na Švedskem, kjer so gibanje za bolj preprosto estetiko, vrnitev k naravi in oblikovanje pohištva za majhna sodobna stanovanja poimenovali novi skandinavski humanizem. Pri tej novi humanosti je veliko vlogo igrala tudi izbira lesa – skandinavsko pohištvo je bilo izdelano iz naravnega svetlega lesa, to so bili predvsem bukev, breza in smreka, medtem ko je v evropski pohištveni estetiki s konca 19. stoletja prevladovalo pohištvo iz temnega in veličastnega hrasta.

Artek je oblikovanje pohištva zastavil kot druženje umetnosti in tehnologije, pri čemer je imela slednja še posebno mesto. Stare forme so temeljile na rokodelstvu, medtem ko je sodobno oblikovanje moralo izhajati iz industrije in množične proizvodnje, pri čemer je bila tehnologija ključni element. Ideologija tega obdobja je bila mešanica futuristične prihodnosti strojev ter nostalgičnega bivanja v slogu starih vzorcev. Artek se je zavzemal za sodobno presojanje tradicije, pri čemer je bil poudarek zlasti na tradicionalnih materialih. Medtem ko so italijanski in nemški modernisti eksperimentirali z novostmi, zlasti s plastiko in kovino, je Aalto z Artekom prisegal na tradicionalni finski brezov les in ga oblikoval v tehniki krivljenja lesa, ki jo je stoletje pred njim začel razvijati nemški industrialec Michael Thonet.

Artek je sčasoma postal eden od zaščitnih znakov finskega industrijskega oblikovanja in vodilno podjetje s severa, ki je proizvajalo tisto kultno severnjaško eleganco, ki še danes nekatere tako prevzame, da je skandinavski minimalizem edino, kar prenesejo v svojem stanovanju. Danes kreativno središče Artekove proizvodnje tvori Studio, kjer nastajajo novi izdelki in bivalne rešitve za 21. stoletje. Zdaj ni več poudarek na industrijski proizvodnji, temveč na trajnosti izdelkov in kot vedno na vrhunski kakovosti. S stališča ekologije Arteku ni kaj očitati, saj izdeluje pohištvo iz naravnega lesa, ki velja v Skandinaviji za dostopen in obnovljiv vir. Poleg ekologije in značilne skandinavske estetike v Arteku še vedno prisegajo na širjenje humanistične etike v bivanju, ki je danes, ob eksploziji oblikovalskih praks, morda še bolj pomembna kot pred petinsedemdesetimi leti.

Artek poleg klasik iz Aaltove dediščine (stoli, naslanjači in svetila) danes izdeluje še pohištvo (predvsem stole in mize) drugih oblikovalcev, kot so Eero Aarnio, Šigeru Ban, Naoto Fukasava, Harri Koskinen, Juha Leiviskä, Enzo Mari in Tobias Rehberger. Artek je v zadnjem času pridobil tudi pravice za proizvodnjo pohištva pokojnega Ilmarija Tapiovaare, oblikovalca, ki je iz finskega podeželskega pohištva naredil pravo poezijo. Sicer pa Artek, ki je leta prisegal na tradicionalen finski les, zdaj razvija material, ki so mu nadeli ime lesna plastika. To je kompozitni material, ki predstavlja inovativno mešanico recikliranega papirja in plastike. Je trden in odporen na vlago, uničiti pa ga je mogoče s sežiganjem (material je nestrupen) in reciklirati. Z njim je japonski oblikovalec Šigeru Ban oblikoval Artekov sistem 10, ki ga za zdaj sestavljajo miza, stoli in klop v beli in črni barvi. Pohištvo je narejeno tako, da ga je mogoče enostavno razstaviti in spet zložiti.


•     60   Naslanjač 402, Alvar Aalto Lestenec A331, Alvar Aalto   Foto arhiv Artek Smilja Štravs