Desetletje brez grand slama

Američani že deset let niso osvojili turnirja za veliki slam

Objavljeno
05. september 2013 15.22
Gregor Šket, Kult
Gregor Šket, Kult

V newyorškem hotelu Waldorf Astoria so tik pred zadnjim turnirjem za grand slam organizirali gala teniško slavje, kakršnega še ni bilo. Pred štirimi desetletji, natančno 23. avgusta 1973, je združenje teniških profesionalcev začelo objavljati svojo lestvico.

Na tistem sploh prvem računalniškem seznamu je bilo ob številki ena zapisano ime Romuna Ilija Nastaseja. Na odru konferenčne dvorane se je zbrala večina izmed petindvajseterice igralcev, ki se jim je uspelo zavihteti na vrh. Bil je teniški prizor za bogove, predvsem pa vpogled v pomemben del teniške zgodovine. Pravi užitek je bil spremljati nekdanje in sedanje ase, ki so bili včasih tekmeci, zdaj pa so kolegi, kameradi, soustvarjalci prekrasnih trenutkov, glavni akterji legendarnih dvobojev ...

Ob pogledu na zbrano druščino so Američane prevevali mešani občutki, v resnici pa se niso mogli znebiti grenkega priokusa. Počutili so se kot kolonialisti, ki z lastnimi očmi spremljajo propadanje svojega imperija. Zgodovinsko gledano so Združene države največja teniška velesila. Imajo največ zmagovalcev turnirjev za grand slam, največjo, najštevilčnejšo in najbogatejšo teniško zvezo (USTA) in največ igralcev, ki so se povzpeli na teniški prestol.

Tam na odru sicer ni bilo Agassija in Samprasa, ki se slovesnosti zaradi nujnih obveznosti nista mogla udeležiti. Bili pa so Jimmy Connors, John McEnroe, Jim Courier in Andy Roddick. Slednji je zbrano druščino navdušil z izjavo večera. Medtem ko je večina njegovih tovarišev govorila o tem, kako počaščeni so, da so lahko del te elitne skupine, je Roddick svoj pogled zastavil povsem drugače: »Resnično ponosen sem, da sem najslabši igralec v tej dvorani.«

S tem je dokazal, da je še vedno mož hitrega uma in vrhunskega humorja, ki vključuje tudi izdatno samoironijo. Morda se je celo nekoliko ponižal, saj sta od njega zagotovo slabša Carlos Moya in Marcelo Rios. A vsi ameriški kolegi so občutno boljši od njega.

Prav Roddick je zadnji Američan, ki mu je uspelo osvojiti enega izmed turnirjev velike četverice. Od njegovega podviga, ki mu je uspel prav na betonu Flushing Meadowsa, pa letos mineva že deset let. Andy je sicer igral še v nekaj velikih finalih, kjer je moral vedno priznati premoč Rogerju Federerju, a njegova kariera je hkrati tudi začetek zatona ameriškega moškega tenisa, ki je za vodilne može USTA zaskrbljujoč.

Z nostalgijo se spominjajo osemdesetih let, ko sta kraljevala Jimmy Connors in John McEnroe, dva izmed morda najbolj egocentričnih, a hkrati najbolj karizmatičnih teniških asov. Connors je v karieri osvojil 109 turnirjev, kar je rekord, ki ga verjetno ne bo možno preseči. Osemkrat je slavil na turnirjih velikega slama. Bil je zabavljač in ljubljenec publike.

John McEnroe je svoj umetniški vtis gradil na osebnostni tečnosti, prerekanjih s sodniki in nekontroliranih živčnih izpadih. A bil je genij, ki je osvojil sedem velikih naslovov in iz svoje figure naredil globalno blagovno znamko. V devetdesetih letih so štafetno palico predali Jimu Courierju, Andreju Agassiju in Petu Samprasu. Courier je bil fant odprte glave, ki je tenis igral po bejzbolsko.

Osvojil je štiri velike lovorike in dve leti kraljeval teniškemu svetu. Agassi je bil fant, ki je v beli šport vnesel barve, kavbojke in glamur, kakršnega sicer poznamo v svetu šovbiznisa. Čeprav je v avtobiografiji Open priznal, da je kdaj posegel po kakšni nedovoljeni substanci in da mu je šel tenis zaradi očetove prisile pogosto zelo na živce, je osvojil osem velikih naslovov in je po Donaldu Budgeu prvi ameriški igralec, ki se mu je posrečil tako imenovani karierni slam, ki ga je še obogatil z zlato olimpijsko medaljo.

Sampras je bil najboljši med njimi. Osvojil je štirinajst velikih naslovov, večino njegovih rekordov pa je presegel šele Roger Federer. Prav Agassi in Sampras sta uprizorila enega največjih rivalstev v teniški zgodovini. Ob omenjeni trojici sta zvezde in črte zastopala še Michael Chang, ki je leta 1989 postal najmlajši zmagovalec Odprtega prvenstva Francije, in Todd Martin, ki je igral v nekaj finalih turnirjev za grand slam, a je moral vedno priznati premoč kateremu izmed slavnejših rojakov.

Ko so šle njihove kariere h koncu, je Američane začelo skrbeti, da bodo za seboj pustili puščavo, da njihovi mladci ne bodo sposobni prevzeti zahtevne naloge in delovati v skladu z najvišjimi standardi in pričakovanji. Potem jim je dobesedno z neba padel Andy Roddick. Fant ameriškega videza, širokega nasmeha in bliskovitega servisa. Igral je tenis, ki je spominjal na Agassijevega, le da je žogico udarjal še močneje in da je bil na igrišču v določenih trenutkih videti še bolj nor.

Da se v Roddicku skriva velik igralski potencial, so Američani spoznali, ko je leta 2001 na turnirju v Miamiju presenetil Peta Samprasa. Dve leti pozneje se mu je odprlo. Na poletni ameriški seriji se je dobesedno strgal z verige in osvojil štiri turnirje, vključno z US Opnom. Leto 2003 je zaključil na prvem mestu lestvice ATP. A to je bil tudi začetek njegovega konca.

Pravzaprav je bil to začetek ere Rogerja Federerja, v kateri Roddicku in številnim drugim igralcem ni preostalo drugega, kot da se sprijaznijo z vlogami Švicarjevih statistov. Roddick se zaveda, da bi v nekoliko drugačnih okoliščinah osvojil še kakšno veliko lovoriko. Najbliže ji je bil leta 2009 v Wimbledonu, ko je bil Roger že povsem na kolenih, na koncu pa je v podaljšku petega niza Andy potegnil krajši konec.

V resnici je Roddick le nekoliko odložil ameriški zaton. Zdaj je njihov zastavonoša John Isner, ki se je v teniško zgodovino sicer zapisal kot zmagovalec najdaljšega dvoboja, a mu že na obrazu piše, da ni fant za velike dosežke. Pač nima tiste dodatne prodornosti, ki je žarela v očeh njegovih predhodnikov. Podobno velja za Sama Querreyja in Mardyja Fisha.

Za njimi pa ni pravega podmladka. Zaskrbljen je celo John McEnroe, ki je na lastno pest organiziral iskanje novih talentov in z nekaterimi solo akcijami skušal popularizirati tenis. A ne kaže dobro. Pravzaprav so Američani od Britancev, ki jih je Andy Murray odrešil dobrih sedem desetletij trajajočega čakanja na domačega wimbledonskega zmagovalca, prevzeli vlogo teniških nesrečnikov ...