Tiskane izdaje
Francozinja Inga Sempé je izjemno občutljiva oblikovalka, ki ji uspe vnesti čustva celo v izrazito tehnične izdelke, kot so stenske ure ali zidne luči. Njeno oblikovanje zaznamuje pristna vizualna poezija, čeprav je Inga skromno dekle in nima rada, da se okrog njenega dela zganja cirkus. Navadila se je, da na življenje zre s stoično mirnostjo, saj bi se ji v poslu, v katerem nenehno vlada histerija, sicer hitro zmešalo.
Inga je oblikovalka, ki zna vsakdanjim izdelkom vcepiti poetičnost in jo lahko primerjamo z oboževano italijansko oblikovalko španskega rodu Patricio Urquiola. Ne trudi se, da bi s svojimi izdelki poskušala ugajati ali da bi ti poleg jasne uporabne vrednosti delovali tudi dekorativno, rezultat pa je vseeno takšen. Njen fokus je usmerjen v reševanje problemov, kar pa ji vedno uspe narediti zelo lirično in inovativno. Dela za podjetja, kot so Luceplan, Cappellini, Edra, Baccarat, Ligne Roset, Almedahl's, David Design in Moustache. Kot industrijska oblikovalka vestno proučuje vsakdanje življenje. Je nekakšna detektivka vsakdanjosti, ki iz sveta, ki jo obkroža, jemlje drobce resničnosti in jih poskuša vmešati v svoje delo. Diplomirala je leta 1993 na Les Ateliers – Ensci v Parizu. Svoj biro je ustanovila leta 2000, potem ko je nekaj časa delala za Marca Newsona in Andrée Putman. Kljub dobrim trinajstim letom v poslu pa njeno ime ni splošno znano, vsaj ne tako kot imena njenih sodobnikov, kot so brata Bouroullec (Ronan Bouroullec je njen partner in oče njenih dveh otrok) ali Konstantin Grcić.
Sama odgovarjala novinarjem
Razlog je morda iskati v dejstvu, da je svoj oddelek za medije vzpostavila šele pred kratkim. Dotlej je sama odgovarjala na pisma novinarjev, kar pa je pri rednem delu oblikovalke precej naporno. Inga je nekakšna tiha voda; oblikovalska slava je ne zanima, če to ni nujno. Celo želje, da bi svoje izdelke videla v muzejskih zbirkah na oddelkih brezčasnega oblikovanja, nima, temveč si želi, da pridejo v trgovine, da jih ljudje uporabljajo, da so del vsakdanjega toka življenja. Zdi se ji, da je zvezdništvo, ki je bilo doslej rezervirano zlasti za svet visoke mode, v zadnjih letih obilno pljusknilo tudi v dizajn in da se mediji preveč ukvarjajo z osebnostjo oblikovalcev in njihovimi življenji, namesto da bi pozornost posvečali njihovim izdelkom.
Ingo fascinira resnično življenje in v prostem času rada bere avtobiografije. Ko hodi po ulicah, proučuje življenja ljudi, ki jih srečuje. Njene sanje so, da bi imela svoj studio v prostorih katere od pritličnih trgovin, najraje na kakšnem vogalu, ki so najbolj oblegani. Tako bi lahko nenehno spremljala dogajanje na ulici, od jutra do večera, v različnih dnevnih svetlobah, letnih časih in dogodkih. Ali bi lahko potem tudi kaj naredila, ko ne bi nikoli imela miru, ni toliko razmišljala, vsakdanjost jo vznemirja s povsem študijskega vidika. Obenem pa prizna, da je človek kot vsi drugi, in bržčas so tudi drugi ljudje, ne glede na njihovo slavo, pomemben poklic ali kakšno drugo vrlino, v nekaterih vsakdanjih rečeh pač takšni kot vsi drugi. Rada poudari, da njen poklic ni nič posebnega. Sebe vidi kot povsem navadno delavko, primerjava z medicinsko sestro v ambulanti se ji zdi zelo posrečena. Svojega dela ne mara povzdigovati v oblake in nasploh ji je dramatiziranje, povezano z oblikovalskim poklicem, tuje. Sama kupuje običajne izdelke, najraje na kakšnem bolšjem trgu, zvenečim oblikovalskim imenom in blagovnim znamkam pa se izogiba.
Dela doma
Atelje ima kar sredi domače dnevne sobe in seveda bi nujno potrebovala kakšno sposobno medicinsko sestro, da bi v njem naredila red. Dejstvo, da dela doma, pomeni, da rada za svoje izdelke uporablja preproste materiale, ki jih vidi okrog sebe, kot je denimo papir, iz katerega je nastal lestenec Vapeur za znamko Moustache, ali bombaž, ki ga je uporabila za prevleko sedežne garniture za Ligne Roset. Čeprav ima rada enostavne materiale, pa je toliko bolj pozorna na njihovo strukturo. To pomeni, da se rada odloča za gube oziroma plise, ki ji je zelo ljub zaradi krhkega, elegantnega, čustvenega videza. »Obožujem mehanično naravo gub. Gre za tehničen proces, pri katerem ključno vlogo igra geometrija. Navdušena sem, kako gube, naborki in prešitja povsem spremenijo obliko in teksturo vsakega materiala. To nima ničesar opraviti z modo, čeprav so nekateri ljudje o tem prepričani,« pravi Inga.
Ima sloves težavne oblikovalke, ki je redko zadovoljna, ko njeni izdelki trčijo s proizvodnjo. »Nisem preveč razočarana,« je rekla, ko je prvič videla zofo RucheLit iz prešitega blaga, ki jo je oblikovala za francoskega proizvajalca sedežnih garnitur Ligne Roset. Vendar ima njena kritičnost tudi dobro stran; nasprotno, všeč ji je, saj ima tako več miru, nihče je ne nadleguje, če ni ravno nujno. Inga je kompleksna osebnost. Čeprav je na videz zadržana in sramežljiva, se pogosto pojavi s kakšnim provokativnim predlogom, ki osupne navzoče. Tako se zgodi, da neobvezno kramljanje pri kosilu zamenjata ostra in mučna tišina ter nelagodno ozračje. »Kdor se želi pogovarjati z Ingo, mora imeti dovolj samozavesti,« pravi Johanna Agerman s spletnega portala IconEye. Inga zase pa pravi, da ni toliko težaška, kot bi si želela; na delovnem mestu je v resnici pravi angel, če pomisli, kako zoprna zna biti v zasebnem življenju. Ta strogost je njena varovalka, ki jo ščiti pred zunanjim svetom, drugače bi jo – milo in krhko žensko, kot je videti – požrli.
Ima dva pomočnika, ki izdelujeta miniaturne modele na podlagi njenih idej, kar se ji zdi dovolj. Risanja ne mara in skico naredi samo, kadar je nujno, da pojasni svojo idejo. Mama in oče sta bila umetnika – ilustratorja, zato je risanje v njeni zavesti ostalo kot trdo delo. Raziskovalni del projekta je zanjo ključen. »Dokler se ne lotim študija, se mi vse zdi dolgočasno,« pravi. Čeprav gre pri oblikovanju za interdisciplinarno nalogo, ki poleg oblikovalca terja še sodelovanje proizvajalcev, raziskovalcev trga in porabnikov, Inga oblikovanje vidi kot samotarsko delo. Ne predstavlja si, kako bi lahko kaj naredila, če bi morala ves čas sodelovati in razpredati o svojih idejah z drugimi. •
