Devetdeset let znamke Hansaplast

Zadnje inovacije vključujejo linijo obližev proti trdi koži na stopalih ter še posebej odporen in vodotesen navadni obliž.

Objavljeno
04. oktober 2012 16.37
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult

Blagovna znamka samolepilnih obližev za zaščito manjših ran Hansaplast, v svojem segmentu vodilna znamka v Evropi, letos praznuje 90 let.

Življenje brez tega enostavnega in poceni pripomočka si danes težko predstavljamo. Rane in praske so naš vsakdanjik, odkar obstajamo, in ni je še bilo tehnološke inovacije, ki bi odpravila sledi različnih bolj ali manj adrenalinskih dogodivščin, predvsem pa gospodinjskih spodrsljajev. Zato cenimo vse, ki so skrbeli in še skrbijo, da imamo vedno pri roki obliž, kadar ga potrebujemo – srečni, da »ni bilo nič hujšega«.

Prva moža v Hansaplastovi zgodbi sta bila farmacevt in ustanovitelj podjetja Beiersdorf, Paul C. Beiersdorf, in dermatolog Paul Gerson Unna, ki sta leta 1882 iznašla obliž z gazo ter lepilno podlogo in ga patentirala pod patentno številko 20057.

Šlo je za vrsto medicinskih obližev, ki so vsebovali aktivne zdravilne mešanice (gaze, prepojene z vročim mazilom), nameščalo pa jih je medicinsko osebje. Dotlej je namreč vsako malo večjo rano na koži moral oskrbeti zdravnik in ta je najprej zmešal zdravilni pripravek, narejen iz različnih maščob, olj, voskov in smol, mu dodal zdravilne učinkovine, vse skupaj segrel, toplo razmazal po krpi in nato nanesel na rano.

Postopek je bil zamuden in velikokrat nepotreben, saj večina manjših ran ne terja tako zapletene oskrbe; običajno je dovolj rano zgolj očistiti, ustaviti kri in ranjeno površino zaščititi. Poleg dejstva, da so bili ti staromodni obliži zahtevni za rokovanje, so imeli tudi kratek rok trajanja, saj so se učinkovine kvarile in so dražili kožo.

Osem let kasneje je podjetje Beiersdorf prevzel Oscar Troplowitz in se lotil nadaljnjih raziskav. Zavedal se je, da imajo medicinski obliži komercialni potencial, ki ga je treba izkoristiti. Želel je ustvariti samolepljivi obliž z gazo brez aktivnih sestavin, ki bi ga na rane lahko nameščal vsak sam – brez zdravniške pomoči. Največ težav je imel z izumom samolepljivega obliža, ki bo dovolj močan, da se bo ta prijel na kožo, obenem pa bo dovolj nežen, da ga bo mogoče brez težav in bolečin odlepiti s kože.

Leta 1896 je izumil prvi samolepljivi obliž Cito, za katerega pa se je izkazalo, da ni primeren za nanos na človeško kožo, ker je bilo lepilo premočno. Troplowitz je kot pravi podjetnik izkoristil tudi to težavo in nov izum začel prodajati kot samolepljivi obliž za krpanje kolesarskih zračnic. Kasneje se je iz tega rodila še ena lepilna senzacija, blagovna znamka lepilnih trakov Tesa za uporabo v industriji in gospodinjstvih.

Rešitev za samolepilni obliž je Troplowitz našel v dodatku belega cinkovega oksida v prahu in ga leta 1901 začel na trgu prodajati kot Leukoplast (iz grške besede »leukos«, ki pomeni svetel in prozoren). Ime je moralo biti pozitivno, da ga kupci ne bi povezovali z bolečino. Leukoplast je bil prvi obliž brez osnovnega zdravilnega mazila. Poleg tega ni vseboval dražilne smole, ampak cinkov oksid – sestavino, ki zmanjšuje vnetje in je tudi danes pomembna sestavina obližev.

Leukoplast je naletel na hvaležno občinstvo, Troplowitz pa ni bil povsem zadovoljen in je nadaljeval raziskovanje. Želel je ustvariti Leukoplast z dodano blazinico gaze za preprosto oskrbo manjših odprtih ran. Povpraševanje je bilo veliko. Dekleta so pridno nabirala drobne ranice na tečajih šivanja in vezenja, pa tudi v kuhinji se je vedno našel kak neubogljivi nož, medtem ko za fante verjetno ni treba posebej povedati, da so bile praske vseh vrst del njihovega vsakdanjega urjenja v poklicu moškega.

Troplowitz je nazadnje iznašel obliž, ki je izpolnil njegova pričakovanja, vendar pa ni dočakal množične proizvodnje in komercializacije izdelka – hansaplast je namreč prišel na trg leta 1922, štiri leta po smrti svojega »očeta«. O izvoru imena ni zanesljivih virov; verjetno so v Beiersdorfu želeli poudariti zvezo med mestom Hamburg in nemško trgovsko zvezo Hansa, ki so ji dodali latinski izraz za obliž »emplastrum«.

Z uvedbo samolepilnega obliža v kombinaciji samolepilne podloge in zaščitne gaze so ljudje prvič imeli priložnost, da so manjše rane preprosto in čisto oskrbeli sami, ne da bi morali obiskati zdravnika. Osnovni obliž je po uspešni splavitvi pred devetdesetimi leti dobil vrsto novih različic: leta 1931 je bil to, denimo, antibakterijski obliž z dodatkom srebra, ki pa ni dočakal veliko let na trgu, saj so ga zaradi predrage produkcije hitro umaknili iz prodaje.

Dvajset let kasneje se je pojavil vodoodporni obliž za prste, ki je naletel na pričakovano dober sprejem in skoraj izpodrinil osnovno različico. Naslednje pomembno odkritje raziskovalcev Beiersdorfa je bila nova obloga za rane, narejena iz rajona, ki je preprečevala, da bi se obliž sprijel s poškodovano kožo, kar je izboljšalo in skrajšalo proces celjenja. V naslednjih letih so sledili številni »tolažilni« obliži za otroke, prvi obliž v spreju in odpornejši prozorni obliži.

V sklopu razvoja inovativnih obližev je Hansaplast leta 2000 predstavil prvi obliž, ki pomaga trajno zmanjšati nove in stare brazgotine zaradi ran. Leta 2004 se je vrnil k raziskavam iz leta 1931 in poskusil izdelati cenejši obliž s srebrovimi ioni, ki zmanjšuje tveganje za okužbe.

Zadnje inovacije vključujejo letos predstavljeno linijo obližev proti trdi koži na stopalih ter še posebej odporen in vodotesen navadni obliž. Poleg obližev za oskrbo ran Beiersdorf danes ponuja tudi številne grelne izdelke, izdelke za dezinfekcijo, za nego in zaščito stopal ter različne povoje ... Sodobni obliži skrajšajo čas celjenja rane tudi za polovico, za srečo pa je tako ali tako pomembno predvsem to, da nas čevlji ne žulijo in stopala dišijo.