Tiskane izdaje
»Princesa Diana je kulturni prostor zavzela enako brezčasno kot Audrey Hepburn ali Jackie Kennedy. Bila je sramežljiva grofova hči, ki je postala mednarodna ikona in spremenila dojemanje kraljeve družine. Razumela je jezik oblačenja in znala govoriti skozi oblačila,« je pred današnjim odprtjem razstave Diana: Her Fashion Story (Diana: njena modna zgodba) povedala kustosinja postavitve Eleri Lynn.
Dianini najslavnejši in najzanimivejši kosi garderobe, ki segajo v čas pred njeno poroko s princem Charlesom in tudi po njuni ločitvi, bodo v njenem nekdanjem domovanju, Kensingtonski palači, ob 20. obletnici njene smrti na ogled do konca leta. Umrla je 31. avgusta 1997 zaradi posledic prometne nesreče v pariškem predoru pod Pont de l'Alma.
Ker je med več kot petnajstletnim bivanjem v Kensingtonski palači pogosto občudovala spreminjajoče se cvetlične zasaditve v historičnem vrtu Sunken in rada pokramljala z vrtnarji, se je bodo letos spomnili s priložnostim, Belim vrtom. V spomladanski zasaditvi ji bosta zacveteli elegantna barvna paleta tulipanov in narcis ter preproga iz spominčic, v poletno bujnejše zelenje, marjetice in cvetoče grmičevje pa bodo ob okrasnem bazenu postavili lonce z belimi angleškimi vrtnicami.
Resnična princesa
Diana je bila še ena tistih močno občudovanih (in hkrati osovraženih) žensk, resničnih princes, ki v nasprotju s pravljičnimi niso srečno živele do konca svojih dni. Kaj vse se je skrivalo za njeno medijsko podobo, je razgrnila v pogovoru za BBC 20. novembra 1995; poporodna depresija, propadli zakon, napeti odnosi s kraljevo družino ... Napovedala je, da nikoli ne bo postala kraljica in da bi namesto tega raje postala kraljica v ljudskih srcih. Kar se je tudi zgodilo.
Diana Frances Spencer se je rodila 1. julija 1961 vikontu in vikontesi Althorp oziroma grofoma Edwardu Johnu Spencerju in Frances Ruth Shand Kydd. Oče je bil pribočnik kraljeve družine in je služil še kralju Juriju VI., zato je bila na njegovi poroki v londonski Westminster Abbey, ki je štela dogodek leta 1954, glavna gostja kraljica Elizabeta II. Toda Dianina starša sta se pri njenih šestih letih ločila, njo pa so poslali v internat. Po končani šoli West Health Public School v Kentu je delala v Londonu, sprva kot varuška, občasno je tudi kuhala, potem pa kot pomočnica v vrtcu Young England v Knightsbridgeu. Sčasoma so se razširile novice, da je njeno prijateljstvo s 13 let starejšim valižanskim princem zacvetelo v nekaj resnejšega. Tisk in televizija sta jo spremljala na vsakem koraku in 24. februarja 1981 sta uradno oznanila zaroko. A že tedaj so se pojavljali dvomljivci o uspešnosti njune zveze, saj ju ni družilo dosti skupnega.
Devetindvajsetega julija istega leta sta se poročila v katedrali svetega Pavla, spremljalo pa ju je na milijone televizijskih gledalcev in množica 600.000 gledalcev v živo. Diana je tedaj imela komaj 20 let in je po poroki hitro prevzela uradne dolžnosti kraljeve družine. Med drugim je bila redna gostja v vrtcih, šolah in bolnišnicah. Javnost jo je vzljubila zaradi njene spontanosti in mladostne svežine, vse od zaroke pa je bila v središču zanimanja tudi zaradi oblačilnega sloga. Že v letu po poroki, 21. junija 1982, je rodila Williama, dve leti zatem pa še Harryja (uradno mu je ime Henry). Sinova je želela vzgajati in izobraževati čim bolj običajno; William je bil prvi v vrsti za prestol, ki je obiskoval vrtec, oba s Harryjem pa sta v šolo hodila z drugimi otroki in nista imela zasebnih učiteljev.
Konec mita o pravljici
Leta 1987 je ločeno življenje Diane in Charlesa postalo javno znano, rumeni tisk je neprizanesljivo objavljal tudi zgodbice o Dianinih moških prijateljih. Ko je junija 1992 izšla knjiga britanskega novinarja in publicista Andrewa Mortona Diana: Her True Story, je bilo konec mita o pravljici. Knjiga z intervjuji Dianinih nekaterih najtesnejših prijateljev in z njenim tihim privoljenjem je potrjevala, da je razmerje z valižanskim princem hladno in distancirano. Razkrila je Dianine malodušne poskuse samomorov že v začetnih letih zakona, njene boje z bulimijo in obsesijo, da Charles še vedno ljubi žensko, v katero se je zaljubil leta prej – Camillo Parker-Bowles, kar se je kmalu izkazalo za upravičeno, saj so v javnost pricurljali njuni intimni telefonski pogovori. Že med državniškim obiskom Diane in Charlesa v Južni Koreji novembra 1992 pa je bilo vidno, da se je par razšel. Decembra sta tudi uradno razglasila, da se bosta ločila.
Ločitev je Diana sprejela šele po pritisku kraljice Elizabete II., je brati v povzetku Dianinega življenjepisa na BBC. Ko se je to zgodilo 28. avgusta 1996, je prijatelju zaupala, da je bil to njen najbolj žalosten dan v življenju. Brez dvoma je ločitev vplivala tudi na ugled monarhije.
Diana je opustila vse razen dobrodelnosti. Imela je jasno vizijo, kaj je vloga kraljice ljudskih src, kar je podpirala s potovanji po svetu. Junija 1997 je obiskala mater Terezo v Kalkuti, še isti mesec pa na dražbo poslala 79 svojih oblek. Ta simbolni prelom s preteklostjo je navrgel 3,5 milijona funtov v dobrodelne namene.
Z obiskovanjem obolelih za aidsom se je borila proti njihovi stigmatizaciji, že med obiskom Indonezije leta 1989 pa se je z rokovanjem podobno lotila stereotipov o gobavcih. Ne kaže pozabiti na njeno vlogo v boju proti protipehotnim minam. Januarja 1997 je obiskala žrtve v Angoli, dobrega pol leta zatem še v Bosni. Toda doma je naletela na minsko polje druge vrste. Ob le bežni omembi njenega obiska v Bosni so se tabloidi na široko razpisali o novem moškem v njenem življenju, 41-letnem Dodiju Fayedu, sinu egiptovskega milijarderja Mohameda Al Fayeda in ločencu. Ko sta se po počitnicah na Sardiniji vrnila v Pariz v soboto, 30. avgusta 1997, so ju pred hotelom Ritz pričakali paparaci in jima sledili na motorjih, ko sta se po večerji usedla v limuzino. Zasledovanje se je končalo z nesrečo v pariškem podvozu, za posledicami katere je poleg Dodija in Diane umrl tudi voznik Henri Paul, telesni stražar Trevor Rees-Jones pa je utrpel hude poškodbe. Nekateri mediji so tragični trenutek primerjali s tistim 22. novembra 1963, ko so ubili ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, kar se je tako vtisnilo v zavest ljudi, da še danes vedo, kaj so počeli, ko so izvedeli šokantno novico. Podobno kot pri Kennedyju so se tudi pri Dianini smrti pojavile vse mogoče teorije zarote, med njimi tudi ta, da naj bi bila nesreča umor, ki so ga naročili v kraljevi palači. Aprila 2008 je bila izrečena končna sodna odločitev, da so za nesrečo krivi šofer in preganjanje paparacev, za hude posledice nesreče pa tudi neuporaba varnostnih pasov.
Dianina pogrebna slovesnost 6. septembra 1997, ki so jo spremljale televizijske kamere, je bila eden najbolj gledanih dogodkov vseh časov, saj naj bi ga spremljalo okoli dve milijardi ljudi po vsem svetu. Pevec Elton John ji je v slovo odpel pesem Candle in the Wind, priredbo tiste, ki sta jo z Berniejem Taupinom leta 1973 zložila v čast Marilyn Monroe (umrla je leta 1962). Toda Dianin singl je bil mnogo uspešnejši in se je prodal v kar 33 milijonih izvodov. Diana je svoj večni mir našla na otočku sredi jezera na posestvu Althorp, ki je od leta 1992 v lasti njenega brata Charlesa.
Ena najbolj fotografiranih Zemljank
O Diani je bilo izdanih mnogo knjig, posnetih več filmov in televizijskih nadaljevank, bila je ena najbolj fotografiranih Zemljank, vsaka njena modna izbira pa podrobno analizirana. Ko je turkizen karirast plašč, ki ga je nosila na eni zgodnjih poti v Benetke, naletel na modne kritike, ga nikoli več ni oblekla.
V njenih oblačilih je opaziti, kako ji je rasla (oblačilna) samozavest, čeprav je verjetno pri tem treba vsaj deloma upoštevati tudi splošno spremembo modnih slogov. Prelom s sramežljivim, romantičnim slogom z naborki do njene prepoznavnosti kot modne osebnosti po ločitvi v 90. letih – tedaj je nosila tudi kose Versaceja, Diorja in Chanela – označuje bela obleka z visokim ovratnikom oblikovalke Catherine Walker, ki je nastala po elizabetinskem navdihu, a je dobila vzdevek Elvisova. Črna z globokim izrezom Christine Stambolian, ki jo je oblekla tistega večera leta 1994, ko je Charles za komercialno televizijsko mrežo ITV priznal, da ima razmerje s Camillo Parker-Bowles, je dobila vzdevek – maščevalna.
Na razstavi je na ogled tudi obleka Victorja Edelsteina, v kateri je leta 1985 v Beli hiši zaplesala z Johnom Travolto in so zanjo pred štirimi leti na dražbi iztržili kar 240.000 funtov; rožasta obleka, ki jo je naročila v londonskem salonu Bellville Sassoon in je postala najljubša za njene obiske otroških bolnišnic. Čeprav obstajajo tudi skice pripadajočega klobuka, tega nikoli ni naročila, češ, »ne moreš pestovati otroka, če nosiš klobuk«. Ob takih obiskih si je nadela tudi plastične ogrlice, da bi se otroci, ki jih je vzela v naročje, zamotili med fotografiranjem. Suknjiče kostimov si je naročala v dveh velikostih, da je večjega lahko oblekla za aktiven dan, oprijetega pa za fotografiranje. Obiskovalce razstave utegne še posebej očarati njena obleka iz svilenega žameta, ki jo je za zasebno zabavo nosila v sredini 80. let. Na njej so številni drobni madeži, najverjetneje prstni odtisi njenih tedanjih malčkov Williama in Harryja.
Medtem ko je Williamova drugorojenka Charlotte Elizabeth Diana po svoji slavni babici dobila ime, je morebitni Dianin modni vpliv (če ne zgolj vpliva 80. let) v zadnjem času prepoznati v znova modnih bluzah s pentljo. Neposredno pa se je Dianinemu slogu poklonila Sharmadean Reid s svojo lansko kolekcijo za Asos. •
