Dragocena puška ni za v gozd in za na lov

Zajčkove sledi iz medeninaste zlitine, ki vodijo čez dvorišče, so del instalacije, ki jo je umetnica poimenovala Pobeg v daljavo. Duhovit napis ni povsem realen. Proti krogli ali šibri iz natančne boroveljske puške ima divjad malo možnosti za pobeg. Puške pa so zaradi natančne izdelave in razkošne obdelave cenjene med lovci in zbiralci.

Boroveljska tradicija izdelovanja orožja, v kateri so imeli včasih glavno besedo Slovenci, je stara več kot 450 let, in čeprav je danes puškarjev v zaspanem obmejnem mestecu pod Ljubeljem manj kot deset, se zanjo ni bati. V kraju sta kar dve srednji šoli, na katerih izobražujejo za poklic puškarja, na tej z omenjeno instalacijo je v petletnem programu mogoče pridobiti tudi višjo izobrazbo. Čeprav pouk ne poteka v slovenščini, se vanjo poleg kakšnih 600 drugih vsako leto vpiše tudi peščica dijakov iz Slovenije. Zdaj jih je pet v štiriletnem programu za puškarje, v lepo zveneči koroški slovenščini pove profesorica angleščine Mateja Lipovič, doma iz Mežiške doline na naši strani meje. Tudi 55-letni profesor Marian Kelih, ki poučuje praktični pouk puškarstva, je Slovenec, a iz Sel na avstrijski strani meje.

Vsaka puška je ročno delo

V zeleni halji je visoki profesor z močnimi rokami videti kot nekdaj mojstri, ki so v svojem poklicu znali napraviti vse. Tudi Marian Kelih je lovsko puško, ki jo uporablja – zdaj le še občasno – samo za streljanje v tarčo, izdelal sam. Zanjo je porabil deset let oziroma nešteto večernih ur predanega dela in vsak prihranjen evro. »Dragocena puška ni za v gozd in za na lov, saj bi človeka bolelo srce, če bi jo opraskal,« bolj potiho omeni puškar. O vrednosti takšnega originalnega kosa, narejenega po vseh merilih v skladu z visokokakovostnimi boroveljskimi standardi, je skoraj nespoštljivo govoriti. Za njega, ki jo doma prime v roke predvsem zato, da jo ljubeče pregleda, natančno očisti prah z gravur, deloma zapolnjenih s srebrom, razstavi in podmaže ter enkrat na leto preizkusi v državni preizkuševalnici orožja, je skoraj fetiš neprecenljive vrednosti.

Tudi o cenah številnih kosov, ki krasijo stene muzejev in ponosnih zbirateljev od Sankt Peterburga pa do Montreala, je mogoče le ugibati. Po oceni ameriškega zgodovinarja, upokojenega vojaškega polkovnika Frencha Mcleana, so puške, izdelane danes v Borovljah, vredne od 20.000 pa do kar 400.000 evrov. Kot rečeno, je njihova vrednost odvisna od vloženega časa, talenta mojstrov in vgrajenih materialov. Tega se dobro zavedajo tudi dijaki, ki skrajno potrpežljivo dan za dnem v neskončnost brusijo in pilijo – seveda na roke – sestavne dele puške, da se prilegajo drug drugemu z natančnostjo 0,2 mikrona.

Na šoli, ki je pred kratkim pridobila naziv Euregio, kar ji daje možnosti, da se programsko povezuje z drugimi šolami v Uniji, poučuje kleni Korošec že 15 let. Poklica puškarja se je, koliko let je že od tega, zavzdihne, kot vajenec učil pri Borovniku, nato je pilil svoje znanje in potrpežljivost pri Fanzoju. Poznavalcem orožja se pri omembi obeh imen zasvetijo oči, saj sta del tradicije, ki je avstrijski Ferlach v Podrožci (Rosental) postavila na zemljevid sveta. Nekoč je bilo v kraju sto puškarjev, katerih izdelke je cenila že cesarica Marija Terezija, danes jih je morda komaj pet, ki so predani temu nadvse preciznemu in hkrati umetniškemu delu. Na leto v povprečju vsi skupaj izdelajo dvesto pušk, vsaka je v celoti prilagojena zahtevam in potrebam naročnika.

Vroče srce in mirna roka

Navdušenost in potrpežljivost sta na videz nezdružljivi odliki vsakogar, ki mu uspe postati puškar, v rahlo pojočem koroškem dialektu pojasni profesor Kelih, ko nas vodi po oddelkih šole, ki so v tem letnem času že deloma zapuščeni. Dijaki četrtih letnikov se že pripravljajo na maturo, veliko jih je odpotovalo v Umag na neko medšolsko srečanje. Na hodnikih z razredi praktičnega pouka je zrak prepojen z vonjem po strojnem olju; in čeprav se za zaprtimi vrati občasno vklopi stružnica ali vrtalnik, je čutiti zbranost in mir.

Da bi nazorno predstavil delo šole, edine v Evropi, na kateri je tudi mladoletnim osebam dovoljeno izobraževanje o orožju, profesor najprej odpre vrata delavnice prvega letnika. Peščica mladeničev v zelenih uniformah se sklanja nad čeljusti primežev in pili – vsak svoj kos – glavo kladiva. Ta, čeprav preprosti, a glede natančnosti ujemanja z načrtom skrajno zahtevni izdelek je na boroveljski šoli Euregio – HTBLVA nekakšen preizkusni kamen. »Že po treh mesecih vidim, ali premore učenec dovolj potrpežljivosti in hkrati vneme za takšno delo, da bo lahko postal dober puškar,« pravi Marian Kelih, ki poleg puškarjev uči praktičnega pouka tudi orožarske tehnike ter graverje in oblikovalce.

Čeprav je v puškarstvu tradicija, da znanje prehaja iz roda v rod, je Kelih svojega sina poslal na trgovsko akademijo. Je pa v 4. letniku potomec Ludvika Borovnika, tistega župana Borovelj, ki je v prevratnem letu 1848 ustanovil svojo orožarsko delavnico in jo kasneje predal sinu. Ta jo je uspešno vodil vse do začetka druge svetovne vojne, ko so nacisti Borovnikove naložili v živinske vagone in jih deportirali v Nemčijo. Na povojnih ruševinah je vnuk, Ludvik III., znova postavil firmo na noge in po zaslugi znanja slovenščine začel uvažati les iz takratne Jugoslavije. Kmalu je postal največji evropski trgovec z orehovo korenino, ki je zelo cenjena kot surovina za izdelavo puškinih kopit.

Prijateljevanje s strastnim lovcem Helmutom Hortenom je Borovnika pripeljalo tudi v bližino jugoslovanskega predsednika Tita. Ludvik Borovnik III. je postal skoraj Titov osebni puškar. Ko je delal še pri Borovniku, so šle skozi njegove roke tudi maršalove puške, se spominja Marian Kelih. Borovnikov sin, Ludvik IV., pa je delal puške tudi za ameriškega predsednika Georgea Busha starejšega ter na svojem domu sprejel celo španskega kralja Juana Carlosa, ki je bil nadvse zadovoljen s precizno izdelavo in detajli zanj naročenih pušk. Danes vodi družinsko obrt že peti v nizu Borovnikovih Ludvikov, nam zaupa puškarski mojster in nadaljuje: »Samo šolanje ni dovolj, da nekdo postane dober puškar. Potrebuje še veliko let prakse, da zna sam sestaviti res dobro puško. A fantje iz Borovelj imajo dobre osnove in so cenjeni tudi pri proizvajalcih orožja, kakršen je Glock v neposredni bližini.«

Kot švicarska ura

V razredu drugega letnika je zelo podobno ozračje kot v prvem. Učenci se marljivo sklanjajo nad svoje mize, in pilijo, brusijo ... Njihova naloga je izdelati sprožilec, ki ga sestavlja 22 različnih delov. V začetku šolskega leta so to surovi odlitki, ki jih nato počasi in vztrajno iz tedna v teden natančno obdelajo, da se prilegajo drug drugemu in sedejo v okvir, kamor jih nato pritrdijo z vijaki in zakovicami. Vsaj vijak je poseben, in zato potrebuje puškar tudi posebej narejene izvijače. Seveda jih napravi vsak sam. Učenec in profesor sta s sprožilcem zadovoljna, ko ta funkcionira tako natančno kot švicarska ura. Pritisk prsta na prožilu si lahko nato vsak lovec nastavi po želji. Učenec prinese svoje kladivo in sprožilec v tretji letnik, kjer mehanizem združijo s cevjo, tako da je polizdelek že videti kot puška. V četrtem letniku mu dodajo še po meri izdelano kopito, in svojo prvo ročno izdelano puško lahko odnesejo domov za spomin.

Včasih se kakšna puška tudi preseli na oddelek za gravuro, od koder je za vrati slišati vztrajno nabijanje kladivc. Tu, dekleta so v veliki večini, dodajajo puškam, kot se izrazi profesor Helmut Kelih, »šminko«. Zaradi te olepšave postanejo lovske puške tudi razkošen razstavni eksponat. In če je v »šminki« veliko zlata, je tudi vrednost puške veliko večja. Ne le zaradi količine zlata, ampak tudi zaradi njegove obdelave, saj zahteva vsaj dvakrat toliko časa kot obdelava železa.

V glavo puške najprej vrišejo ornamente, ki jih nato ročno zelo natančno izdolbejo z dleti, tako kot so to počeli puškarji pred sto in več leti. V puškarskih delavnicah vanje nato vstavijo zlato, v šoli pa vadijo z bakrom. Nad vrtljivi primež se sklanja Anna Frey, ki je prišla iz Nemčije, in z graverskim nožem vtiskuje poteze, iz katerih nastajajo vitice vinske trte. Z dletom odstrani odvečno železo in nato v vdolbine vnese drugo kovino. Anna je v Nemčiji že končala slikarsko akademijo, brez občutka za risanje oziroma obrtnega znanja namreč ni mogoče postati graver.

Da je poslikava puške običajno dolgotrajen postopek, nam potrdi tudi profesor graverstva. Sam ima doma puško, na kateri je delal že 700 ur, in kot ocenjuje, mu je ostalo še za približno 900 ur oziroma tri leta graviranja, če bo skoraj vsak dan delal tri ure. Z njo zagotovo ne bo streljal, pritrdi našemu vprašanju.

»Zdaj razumete, zakaj je o cenah lovskih pušk tako težko razpravljati?« pa v slovo vpraša profesor praktičnega pouka, potem ko nam razkaže prav vsak kotiček šole, tudi podzemno stometrsko strelišče in laboratorij za preizkušanje nabojev in opreme ter kovačijo.