Košarka je bila njegov svet, njegovo zatočišče in njegova poguba.
Ob vsaki zori in ob vsakem mraku sta bila sama, vsak dan, nič drugega ni bilo pomembno, ne zares, to je bil njun svet, svet jasnih pravil. V tem svetu je bolj ali manj vsak dan vse bilo tako, kot je moralo biti, košarka je hvaležno vračala vložek, in zakaj bi človek sploh kdaj rinil ven iz tega, v kaos, v svet, kjer pravil ne določajo črte, sekunde, tabla in mrežica? Zakaj bi človek želel v svet manipulacij, če mu je vsak dan prijetno? Zakaj bi človeka zanimalo kaj drugega kakor košarkarska statistika in njegovo telo in še njegovi najbližji? Saj, kakšna je sploh dodana vrednost tam zunaj, zunaj parketa in telovadnice, na čem lahko človek gradi svojo osebno rast, če ni jasnih parametrov? Ali si jih mora sam vsak dan popravljati, da bi se počutil dobro?
Tako sta razmišljala Dražen Petrović in košarkarska žoga. Petrović ni nikoli gledal nazaj, niti za en dan ne.