Dubaj – največji eksperiment na planetu

Morda je Dubaj postal ikona prav zato, ker se v primerjavi s sosednjim Abu Dabijem ne more zanašati na skromne zaloge nafte in zemeljskega plina, ki bi utegnile poiti že čez 20 let. Zato so se njegovi vladarji iz družine Al Maktoum, ki mu vlada skoraj dve stoletji, osredotočili na trgovanje z drugimi dobrinami. Najprej z naravnimi biseri, z izumom umetnih biserov in veliko gospodarsko krizo leta 1929 pa so Dubaj z nizkimi uvoznimi carinami vzpostavili kot najpomembnejše pristanišče za pretovarjanje in ponovni izvoz blaga iz drugih delov sveta v regiji. Večina prihodkov tega emirata tako izhaja od ladijskega prometa preko pristanišča Jebel Ali, ki je tudi prostocarinska cona, prihodki od prodaje nafte in zemeljskega plina pa znašajo le slabih šest odstotkov bruto domačega proizvoda.

Kombinacija naftnega bogastva in statusa davčne oaze je Dubaj spremenila tudi v središče bližnjevzhodnega kapitalizma. Vanj so svoje poslovanje preselila številna zahodna podjetja in tako so nastala nova finančna, poslovna in medijska središča: Dubai Internet City, Dubai Media City, v nastajanju pa je še poslovno-stanovanjska cona Dubai Maritime City. Drugi najpomembnejši vir dohodkov tega puščavskega emirata je turizem. Njegov razvoj so omogočili kombinacija najboljše infrastrukture v regiji, najbolj liberalnega in svetovljanskega okolja med zalivskimi državami in bolj dinamičnega etosa v primerjavi z drugimi arabskimi državami. Mednarodno letališče v Dubaju je eno najprometnejših letališč. Na njem deluje več kot 120 letalskih prevoznikov, ki omogočajo povezavo z 260 svetovnimi prestolnicami in mesti. V letih med 2001 in 2004 se je število turistov podvojilo na več kot šest milijonov na leto, kar je zelo veliko za mestno državico z malo manj kot dvema milijonoma obiskovalcev. Ti so lahko do onemoglosti nakupovali, igrali golf, jezdili kamele, nekoliko previdnejši so morali biti le pri pitju alkohola in poljubljanju v javnosti ter pri sončenju na dubajskih plažah.

Ambicija pritegnitve čim večje količine turističnega denarja je pokojnega dubajskega emirja Maktuma bin Rašida al Maktuma in njegovega naslednika Mohameda bin Rašida al Maktuma privedla do odločitve, da bo emirat in njegovo glavno mesto spremenil v največji eksperiment na svetu. Z naftnimi dolarji in s pomočjo bogatih tujih investitorjev sta poskušala v slabih dveh desetletjih preseči to, kar je uspelo njunim zahodnim kolegom v stoletju – iz trgovske postojanke zgraditi puščavski Eldorado. Za privržence vizije emirja Mohameda bin Rašida al Maktuma je Dubaj resnično postal puščavski Eldorado, za manj navdušene pa prej arabski Disneyland oziroma Las Vegas.

Od konca 90. let je bilo mesto eno samo gradbišče hotelov, trgovskih središč, športnih objektov in stanovanjskih sosesk za premožne Dubajčane in bogate tuje poslovneže. Te je privabila vladna uredba iz leta 2002, ki je tujcem omogočila nakup in lastništvo nad nepremičninami v Dubaju. Na vrhuncu gradbene eksplozije sredi leta 2007 je bila v emiratu skoncentrirana četrtina vseh gradbenih žerjavov na svetu. Mednarodno priznani arhitekti so bili neizprosno tekmo v gradnji največjih, najvišjih, najširših ... superstavb, pri čemer so pogosto pozabili na dober okus in energetsko učikovitost. Mimogrede, Dubaj je mesto z najvišjim ogljičnim odtisom na prebivalca na svetu, saj so zaradi na trenutke neznosne puščavske vročine močno klimatizirane celo nakupovalne ulice in parki.

Danes je v njem 59 stavb, višjih od 200 metrov, kar je več kot v Hongkongu in New Yorku. Ima najvišji hotel na svetu, sloviti Burj al Arab v obliki jadra, ki je bil zgrajen leta 1999, in najvišjo zgradbo na svetu, 828 metrov visoko Burj Kalifo. V Dubaju je bil zgrajen prvi hotel s sedmimi zvezdicami (omenjeni Burj al Arab), prvi podvodni hotel (Hydropolis), največje nakupovalno središče, če odštejemo nekatera v Kitajski, in nekoč največje pokrito smučišče na svetu. Ker je ob obali že skoraj zmanjkalo prostora, so državni in tuji investitorji gradbena dela razširili na morje. Zgradili so The Palm, največji umetni otok na svetu v obliki datljeve palme. Z njim so pridobili več kot 120 kilometrov obale. Poleg Palme so nekaj kilometrov od obale postavili temelje za Svet, otočje, ki ga bo sestavljalo 300 otokov, razporejenih v oblike posameznih celin, ki bodo emiratu prinesle dodatnih 232 kilometrov obale. »Palma je Dubaj postavila na zemljevid sveta, Svet pa je postavil zemljevid sveta v Dubaj,« piše v promocijskem gradivu na spletni strani.

Superstrukture so dolgo bile uspešen temelj blagovne znamke Dubaj. V prvi polovici leta 2008 se je vrednost nepremičnin povečevala tudi za deset odstotkov na teden. Z nastopom svetovne finančne krize pa se je svet hitro spremenil in z njim tudi Dubaj. Nepremičninski balon je počil in vse, kar je Dubaj predstavljal, ni bilo več moderno. Petindvajsetega novembra 2009, dogodek je imenovan tudi 25
11 kot alegorija na 11/9, je Dubai World, poslovni konglomerat v državni lasti, ki je upravljal številne nepremičninske investicije, svojim posojilodajalcem naznanil, da jim ne bo mogel odplačati okoli 25 milijard ameriški dolarjev dolgov. Odpovedana je bila več kot polovica od skoraj tisoč načrtovanih gradbenih projektov, med njimi tudi novi najvišji, kilometer visoki nebotičnik, ter stolpnica s samodejno vrtečimi se nadstropji. Pred kratkim zgrajene stolpnice in stanovanjski objekti, med njimi Burj Kalifa, samevajo, dobra četrtina otoka palme je nenaseljena, novi mestni predel »Dubai Marina je zevajoča praznina, kjer si nepredvidljivi puščavski pesek že jemlje nazaj, kar mu je človek odvzel«, otoki Sveta pa so sipine na kamenju navoženega peska, ki ga odnaša morje. Dubaju je pomagal sosednji emirat Abu Dabi, ki je varčneje razpolagal s svojim denarjem in ga vlagal v bolj trajnostno naravnane projekte, kakršen je nastajajoči Masdar City. Vendar je v blagajni emirata še vedno okoli 80 milijard dolarjev dolga. Njegov emir je napovedal, da bo Dubaj poskušal krizo prebroditi tako, da se bo znova posvetil panogam, ki jih je najbolj obvladal pred pokom nepremičninskega balona: prevozu in logistiki, pristaniškim poslom, prostočasnim storitvam in turizmu. Toda nemogoče steklene strukture vseh oblik in barv, klimatizirane ulice in vodometi ostajajo. Tudi Disneylandi niso več tisto, kar so bili.