Tiskane izdaje
Izjava sedemdesetletnega sira Eltona Johna, da se bo poslovil od občinstva in končal več kot pol stoletja dolgo kariero, dobi povsem drugo perspektivo, ko pogledamo napoved zadnje turneje: v treh letih 300 koncertov. Ravno tako impresivna je statistika, ki jo je eden najbolj uspešnih glasbenikov vseh časov nanizal do zdaj: več kot 250 prodanih milijonov plošč, šest grammyjev, štiri nagrade brit, oskar, zlati globus in tony.
Turneja, ki jo je poimenoval Zbogom, rumena opečnata cesta, se bo začela septembra, te dni pa je britanski glasbenik v ospredju zaradi priprav na oskarje (je namreč gostitelj slovite zabave po podelitvi, letos bo 25. po vrsti) in na poroko ta čas najbolj priljubljenega britanskega para, princa Harryja in Meghan Markle. Mediji namreč mrzlično ugibajo vsebino seznama povabljencev in mednje z veliko verjetnostjo uvrščajo glasbenika, ki je bil dober prijatelj pokojne prinčeve matere, Lady Diane, in ki ga je kraljica Elizabeta II. pred dvajsetimi leti zaradi njegovega prispevka h glasbi in dobrodelnosti povišala v viteza.
Velik talent
Elton John, čigar zaščitni znak so prepoznavna očala, je postal šele leta 1967. Mati Sheila Eileen in oče Stanley Dwight sta mu dala ime Reginald Kenneth. Živel je povsem običajno življenje otroka iz srednjega razreda, dokler se ni pri sedemnajstih letih odločil, da bo pustil šolo in se v celoti posvetil glasbi. Njegov inštrument je klavir – po posluhu ga je začel igrati že pri treh letih, pri sedmih so ga vpisali v glasbeno šolo, potem pa ni več prav dolgo trajalo do tega, da je na šolskih prireditvah v slogu Jerryja Leeja Lewisa tolkel po klavirju.
Pri enajstih je dobil štipendijo in začel obiskovati kraljevo akademijo glasbe. Medtem ko so ga učitelji opisovali kot nadarjenega in vzornega učenca, je sam pripovedoval, da se mu je akademija upirala in da se je večkrat raje usedel na podzemno železnico in se vozil, kot pa šel k pouku. Ne glede na to je zadnjih pet let na akademiji delal že kot zasebni učitelj klavirja, igral po hotelih in pubih (za funt na noč in napitnino) ter skladal pesmi.
Leto 1967
Toda vse se je začelo junija 1967, kakor poudarja glasbenik sam, in to z oglasom v tedniku New Musical Express. V njem je pisalo: Liberty išče talente. Založbo Liberty Records je takrat vodil Ray Williams in med prijavljenimi je opazil nadarjena mladeniča, 20-letnega glasbenika Reginalda Dwighta in 17-letnega pisca besedil Bernieja Taupina, ter ustvaril nepremagljiv tandem. Še istega leta je Reginald, takrat slok fant daljših las z okroglimi oranžnimi očali, prevzel ime Elton John. Skoval ga je po članih skupine Bluesology, ki jo je s prijatelji ustanovil leta 1964, saksofonistu Eltonu Deanu in pevcu Longu Johnu Baldryju. Prvi dve leti je John-Taupin ustvarjal za druge glasbenike, in to s silovitostjo, h kakršni lahko pripomoreta samo izjemni talent in mladostna vnema. Sposobna sta bila ustvariti tudi po dvajset skladb na dan; Elton John je potreboval le pol ure, da je za besedilo ustvaril melodijo.
Prva pesem, ki sta jo naredila »zase« in jo je zapel Elton John, je bila I’ve Been Loving You, sledil ji je debitantski album Empty Sky, potem pa je že prišel tisti 27. oktober 1969, ko je nastala pesem, ki je Eltonu Johnu za vedno spremenila življenje. Your Song z zelo prepoznavno uvodno vrstico »It's a little bit funny this feeling inside« je opisal kot skoraj popolno skladbo, s tem so se strinjali poslušalci in kritiki; revija Rolling Stone jo je uvrstila med največje hite vseh časov, prav tako se je znašla med Billboardovimi stotimi najboljšimi skladbami. Pesem se je dotaknila celo Johna Lennona, ki si je (tako je pozneje povedal v intervjuju za Rolling Stone) rekel: »Krasno, to je prva novost, odkar smo se pojavili mi (The Beatles).«
Srečanje z bogovi
Leta 1970 je bil oder pripravljen. Elton John je odšel na turnejo v ZDA, z nje se je vrnil bogat in slaven. Ameriko je osvojil že po petih nastopih; ob njegovi stoji na rokah na klavirju so množice norele, se v biografskem filmu Elton John – Me, Myself & I spominja zvezdnik. Enega najboljših albumov – Goodbye Yellow Brick Road – je izdal leta 1973; na njem je tudi pesem Candle in the Wind, ki jo je prvotno napisal v čast Marilyn Monroe, ob smrti princese Diane pa jo je priredil in posvetil kraljici ljudskih src. Ta verzija (z drugim imenom Goodbye England's Rose) je osvojila vrhove številnih lestvic, uradno pa velja za drugi najbolje prodajani singel vseh časov, za White Christmas Binga Crosbyja.
Začetek sedemdesetih let je bil čas, ko je prvič seksal, ko je prejel prvo zlato ploščo, ko je dobil zvezdo na pločniku slavnih, ko so tako rekoč vsi njegovi albumi dosegali vrhove lestvic in ko je dobil priložnost spoznati svoje bogove, člane skupine The Beatles. Vezi je stkal z vsemi, najbolj pristne pa z Johnom Lennonom. Ta ga je leta 1974 povabil, da bi igral klavir pri njegovem singlu Whatever Gets You Through the Night. Že takrat mu je Lennon obljubil, da bo moral z njim na oder, če bo pesem postala številka ena na lestvicah, in to se je seveda zgodilo. Skupaj sta nastopila na dan zahvalnosti, to je bil tudi večer, ko sta se znova zbližala Lennon in Yoko Ono; leto pozneje je Elton John postal boter njunemu sinu Seanu (sicer le eden izmed desetih krščencev iz družin slavnih).
Življenje Eltona Johna je bilo torej ena sama serija velikih uspešnic, nominacij, odmevnih koncertov in turnej ter ekscentričnih kostumov. Vsaj tako je bilo »na odru«, za njim se je bistveno slabše znašel. Življenje so mu krojili droge, alkohol, bulimija in nenehna vprašanja o spolni usmerjenosti. V medijih je sprva priznal, da je biseksualen, nato, da je homoseksualen, vse pa je naposled presenetil s poroko z Nemko Renate Blauel. Še vedno jo opisuje kot čudovito žensko, ki jo ima neizmerno rad, a ga poroka z njo ni osrečila. Zakona ni bremenila le njegova spolna usmerjenost, temveč nenehni škandali, ki so mu jih pripisovali tabloidi. Ko se je naveličal podtikanj o obscenosti, je dobil odškodninsko tožbo v vrednosti milijona funtov in opravičilo na prvi strani tabloida Sun. Osemdeseta so bila tudi obdobje, ko je prekršil svoje prvo pravilo – da na oder ne bo šel pijan ali omamljen, takrat je izgubil prijatelja Johna Lennona, prodal nogometni klub Watford, ki mu je bil v veliko veselje …
Črtica kokaina vsake štiri minute
»Leta 1989 dva tedna nisem šel iz stanovanja, ves čas sem se omamljal in pil viski. Vsake štiri minute sem zaužil črtico kokaina,« je v dokumentarnem filmu pripovedoval Elton John. Količine belega praška je slikovito primerjal z zasneženimi Alpami. »Ko pogledam vrhove švicarskih Alp, se spomnim na ves kokain, ki sem ga zaužil.« Takrat je sprejel najpogumnejšo odločitev – zdraviti se ali umreti. Drogi je napisal poslovilno pismo in se vrgel v dobrodelnost. Vse bolj je bil prizadet zaradi prijateljev, ki so umirali za aidsom; med njimi je bil Ryan White, mladi hemofilik, ki se je okužil med transfuzijo. Elton John je finančno pomagal družini, ob smrti najstniku namenil pesem Skyline Pigeon, nato pa ustanovil Elton John AIDS Foundation, s katero je na različne načine, predvsem pa s prireditvami, kot je zabava po oskarjih, zbral že več kot 130 milijonov dolarjev za države, kjer je pojavnost te bolezni in virusa hiv največja.
To je bil že čas, ko je postal zrel, kakor ugotavlja zvezdnik sam. V glasbi je največ časa in pozornosti namenil filmski glasbi in muzikalom. Prvi, ki mu je za pesem Can You Feel the Love Tonight prinesel oskarja, je bil Levji kralj. Da je zrel za resno zvezo, je ugotovil pri šestinštiridesetih letih, ko je spoznal Davida Furnisha. Leta 2005 sta sklenila civilno zvezo, pet let pozneje s pomočjo nadomestne matere »povila« prvega sina, čez dve leti še drugega. Zdaj po spletu krožijo fotografije idiličnega družinskega življenja, ki med drugim kažejo, da Elton John kljub vstopu v osmo dekado življenja ne popušča pri videzu in razkošnem življenju. Mimogrede: leta 2000 je priznal, da je v manj kot dveh letih zapravil kar 30 milijonov funtov – približno 1,5 milijona na mesec.
Prav zaradi njegovih let in nedavne hude bakterijske okužbe so mediji ob napovedi zadnje turneje namigovali, da se poslavlja zaradi zdravstvenih razlogov. Toda Elton John se ne da: »Verjemite mi, če izpelješ 300 nastopov, potem nisi slabega zdravja. Preprosto je čas, da se posvetim naslednjemu pomembnemu poglavju v življenju.«
