Fantek, ki lula

Bruselj je mesto nasprotij. Njegova lega spodnjega in zgornjega dela obiskovalcu, ki se v njem znajde prvič, hitro zmede že tako precej trhlo orientacijo, ki jo kozarec močnega belgijskega piva še dodatno zamegli. Za mesto, ki kot evropska prestolnica postavlja pravila delovanja v vsej EU, se zdi, da je kovačeva kobila precej bosa ... Vseeno pa kljub začetni zmedi ob prihodu v mesto vsak najde pot do glavnega trga Grand Place po hribu navzdol in tudi do največje znamenitosti Bruslja – to seveda ni futuristični Atomium, belgijski Eifflov stolp, ki je za takšen status predaleč, poleg tega se ga iz središča mesta sploh ne vidi, temveč majhen, pravzaprav drobcen kipec dečka, ki lula in so mu dali ime Manneken Pis, stoji pa nedaleč od glavnega trga.

Mali kipec, za katerega se na prvi pogled zdi, da nima niti pol metra, čeprav je iz uradnih podatkov razbrati, da meri 61 centimetrov, se ponaša z dokaj dolgo in predvsem burno zgodovino. Za Belgijo oziroma Bruselj je nenavadni ali, bolje rečeno, navadni kipec fantka, ki lula v fontano, simbol lastnega posmeha. Tega so Bruseljčani in Belgijci nasploh močno potrebni, požvižgajo se na svojo zmešanost in pomešanost, tudi na to, da Bruselj velja za prestolnico, ki to pravzaprav ni ...

Belgija je namreč država, v kateri živita dva naroda, Valonci in Flamci oziroma Francozi in Nizozemci, zato je profil Belgijca nekaj, iz česar se da zlahka norčevati, saj tako rekoč ne obstaja. Tako kot Belgija v celoti je tudi Bruselj zelo hecno mesto, ki ga ne zaznamuje zgolj pisana evropska birokracija, temveč tudi priseljenci z drugih celin, med katerimi je zlasti močna afriška skupnost.

Deček, ki lula v vodnjak na vogalu Rue de l'Étuve/Stoofstraat in Rue du Chêne/Eikstraat (v Bruslju so napisi na ulicah dvojezični – v francoščini in nizozemščini), je ponaredek, saj original kipca, ki to menda ni, hranijo v mestnem muzeju. Originalni kipec je delo mojstra kiparja Jérôma Dulquesnoya starejšega, postaviti pa so ga dali leta 1619. Zdaj pa znanstveniki dvomijo, ali je to res, ali ni morebiti tudi bronasti original pravzaprav sleparija. Slednjega so našli leta 1966 prelomljenega na dva dela v nekem bruseljskem kanalu (ime Bruselj izhaja iz stare holandščine in pomeni hiša v močvirju), zdaj pa menijo, da zelo verjetno to ni originalni kipec, ki je bil izdelan v začetku 17. stoletja.

Legenda pripoveduje, da naj bi kipec navdihnil dogodek iz leta 1142, ko so vojaki, zvesti dveletnemu bodočemu vojvodi in deželnemu grofu pokrajine Brabant, tega položili v koš na drevesu, s svojih položajev opazili, kako fantek iz koša lula v smeri sovražne vojske. Druga zgodba iz 14. stoletja pa namiguje, da je kipar navdih za kipec našel v dečku, ki se je olajšal na goreči kup, ki so ga prižgali sovražniki med obleganjem mesta. S tem dejanjem naj bi pomagal preprečiti požig Bruslja; legenda o dečku, ki je z lulanjem rešil mesto, se zdi mikavna in zabavna obenem. Tretja, prav tako posrečena zgodba pripoveduje o nekem bogatem trgovcu, ki je iskal svojega sina in ga našel, medtem ko je ta lulal v nekem vrtu. V zahvalo vaščanom, ki so mu ga pomagali iskati, naj bi naročil izdelavo kipca.

Tega naj bi po tem, ko ga je leta 1618 izdelal že omenjeni kipar Hiëronymus Duquesnoy, med obleganjem poškodovali vojaki francoskega kralja Ludvika petnajstega. Zatem naj bi kipec ukradli in v 19. stoletju je veljal za izgubljenega. Znova se je pojavil leta 1966, ko so ga prelomljenega na dvoje našli v nekem mestnem kanalu. Zdaj zgodovinarji trdijo, da je bil kipec tolikokrat izgubljen, poškodovan, znova odkrit in kopiran, da je mogoče, da kipec, ki stoji v bruseljskem mestnem muzeju, sploh ni original.

Pred meseci so namreč z rentgenskim slikanjem preverili vsebnost niklja v skulpturi in domnevajo, da je skulptura zelo verjetno kopija iz 19. stoletja. To domnevo bodo zdaj preverili tako, da bodo s kipca postrgali koščke brona in rezultate primerjali z drugimi kipi, ki datirajo iz enakega obdobja – to naj bi dokončno razjasnilo dvome o tem, ali je znameniti Manneken Pis original ali ne. Zgodovinarka Géraldine Patigny z univerze v Bruslju je dejala, da je čas, da se loči dejstva od fantazije, v katero je odet goli deček: »Kipec ima burno zgodovino, vendar so v njegovi zgodbi velike luknje. Edini zgodovinski viri, ki potrjujejo njegovo identiteto, so lokalne publikacije, ki temeljijo na ustnem izročilu. Pravih arhivov nimamo.«

Dejstva gor ali dol, Manneken Pis je ikona in bo to ostal tudi ob zelo verjetni novici, da se je original v kanalih časa za vedno izgubil. Da ima fantazija z ikonami, ki jih rodijo takšne in drugačne legende, veliko opraviti, kaže tudi Mannekenova modna zgodba, ki pravi, da ima goli deček v svoji garderobi več kot skoraj 750 kostumov, narodnih noš, uniform in drugih po meri in priložnosti narejenih oblačil – med njimi je tudi gorenjska narodna noša, saj je mestna uprava povabila države, da dečka oblečejo v svoje nacionalne barve. Menjavo kostuma vedno pospremijo z živahno ceremonijo, ki jo pogosto spremlja godba na pihala.

Kostumi so tako kot domnevni original na ogled v mestnem muzeju na trgu Grand Place nasproti mestne hiše v Bruslju – večina kostumov je iz 20. stoletja, medtem ko najstarejši kostum na razstavi izvira celo iz 17. stoletja, časa, ko je bil narejen izvirni odlitek kipca. Za njegovo urejeno podobo skrbi neprofitno društvo njegovih prijateljev. Tako ga za belgijske praznike in ob različnih pomembnih dogodkih v mestu oblečejo, čeprav je za turiste, ki se zgrinjajo za ograjo, ki varuje njegovo podobo pred novimi zapleti, morda še bolj zanimiv v svoji »originalni« goli podobi – o tej pač ne more biti nobenega dvoma. Od leta 1987 ima deček, ki lula, tudi žensko različico z imenom Jeanneke Pis na Impasse de la Fidélité/Getrouwheidsgang, ki pa seveda ni deležna niti približno toliko pozornosti kot »original«.