Giro, tudi slovenski

Številka 100 tokrat predstavlja nekaj zmede. Prvič so namreč po Apeninskem polotoku kolesarili že leta 1909, toda dirke potem niso imeli vsako leto zaradi dveh svetovnih vojn.

Nič nenavadnega ni, da so bili glavni pobudniki Gira d'Italia novinarji. Enake temelje imajo številni drugi športni spektakli, denimo nogometna liga prvakov. V Milanu je novinar Tullo Morgagni pri športnem časopisu La Gazzetta dello Sport pristopil k lastniku Emiliu Costamagni, naj vendar v Italiji pripravijo enako kolesarsko dirko kot v Franciji. Morgagni je videl, da je Tour de France zgodba o uspehu, obenem je slutil, da bi kolesarska dirka navdušila tudi ljudi v Italiji. Njegovi nadrejeni so predlog sprejeli, a predvsem zaradi ekonomske želje, da bi tovrstna dirka dvignila prodajo znamenitega športnega časopisa, ki je vsak dan na voljo tudi v bolje založenih slovenskih kioskih. In po nekaterih navedbah naj bi prav Giro rešil tedanji obstoj La Gazzette dello Sport.

Sprva je bil običaj, da se je dirka začela in končala v Milanu, torej tam, kjer je sedež časopisa. Na prvi dirki leta 1909 je začelo 127 kolesarjev, toda do konca 2400 kilometrov dolgega kroga po Italiji je prišlo le 49 tekmovalcev. Najhitrejši je bil Luigi Ganna. Za zmago je prejel vsega 4325 lir, zadnjeuvrščenemu so dali 300 lir, še pol manj je zaslužil direktor dirke, kar potrjuje, kako skromni so bili začetki.

Za občasno spremembo dirke so potrebni zgodovinski mejniki ali dostojen denarni nadomestek. Dvakrat se je dirka začela v Rimu: leta 1911 ob petdesetletnici združene Italije in leta 2009 ob stotem rojstnem dnevu dirke. Dvanajstkrat se je Giro začel v tujini. Nazadnje lani na Nizozemskem, pred tremi leti celo v Belfastu, toda pretiranega odmeva ni bilo nikoli. Kljub temu organizatorji nenehno iščejo nove tržne priložnosti. Leta 2020 naj bi tako začeli kar na Japonskem.

Petkrat smo imeli italijansko dirko na slovenskem ozemlju – v letih 1922 (do Portoroža), 1971 (do Ljubljane) ter v samostojni državi v letih 1994, 2001 in 2004. V nacionalnem spominu so ostale zadnje izvedbe. Pred triindvajsetimi leti je bila Slovenija na nogah za edinega slovenskega predstavnika Valterja Bončo, vrhunec sta bili etapi s ciljem in štartom v Kranju. Sedem let kasneje je bil cilj ene etape na Bledu in štart druge v Ljubljani, peljali so se tudi po svežem črnokalskem viaduktu.

Da bi Giro ponovno zavil na slovenske ceste, si najbolj želijo v Posočju, zato iščejo pomoč v Italiji in Sloveniji. Takšen posel nikakor ni poceni. Če bi hoteli štart dirke v Ljubljani, bi bil strošek več milijonov evrov. Ampak mnogim slovenskim otrokom je za vedno ostalo v spominu, kako so ob cesti pobirali plastične stekleničke, nato pa so glede na logotip ekipe ugibali, kateri od zvezdnikov jo je odvrgel.

Najboljši kolesar na italijanskem krogu nosi rožnato majico, enake barve so časopisne strani v Gazzetti. Prvič so jo nosili leta 1931, pred tem preprosto ni obstajala. Ob stoletnici dirke (2009) sta jo zasnovala slovita modna oblikovalca Domenico Dolce in Stefano Gabbana, štiri leta kasneje je ta čast doletela še britanskega oblikovalca Paula Smitha, sicer strastnega kolesarskega navdušenca. Vsako leto z razvojem majice začenjajo januarja (pet mesecev pred začetkom), da uskladijo vse zahteve sponzorjev in oblikovalske posebnosti. Nekaj tednov pred prvo etapo začenjajo s proizvodnjo. Za 21 etap morajo pripraviti približno dvesto rožnatih majic v velikostih XS, S in M.

Poleg rožnate majice so prestižne še modra majica za najboljšega hribolazca, vijolična majica za najhitrejšega šprinterja in bela za najboljšega mladega kolesarja, a nekoč je obstaja tudi črna. Nosil je najpočasnejši kolesar, ki je največ časa obsedel na kolesu. Podeljevali so jo zgolj med letoma 1946 in 1951, saj so nekateri kolesarji namerno zavlačevali, da bi nosili eno od majic organizatorjev.

Moderno obdobje kolesarstva je omadeževano z dopingom, vendar je goljufanje očitno sestavni del tega športa od samega začetka. Na italijanski dirki so morali nekatere kolesarje diskvalificirali že v prvi izvedbi, kajti štirje tekmovalci so v želji po čim hitrejšem času stopili kar na vlak. Eden od njih je bil tako jezen, da je hotel ovaduha poškodovati s steklenico, zato so ga »carabinieri« aretirali. Da bi preprečili tovrstno goljufanje, so zaradi boljšega pregleda pripravili etapne štarte in cilje blizu železniških postaj, vse kolesarje pa so med etapami večkrat fotografirali.

Svetovno slavo je Giro dosegel po drugi svetovni vojni zaradi rivalstva med italijanskima kolesarjema Ginom Bartalijem in Faustom Coppijem. Navijači niso bili razdeljeni le zaradi njunih dosežkov na kolesu, ampak jima je javnost nadela tudi politično etiketo. Coppi naj bi bil komunist in Bartali demokrat, čeprav sta bili tovrstni oznaki daleč od realnosti, saj sta šla denimo skupaj na sprejem k papežu. Coppi je bil najboljši na dirki po Italiji kar petkrat in je na vrhu večne lestvice skupaj z Alfredom Bindo in Eddyjem Merckxom.

Eden od vrhuncev Gira je vzpon na gorski prelaz Stelvio po dolgi asfaltirani kači med gorami in ledeniki italijanskih Alp. Mnogi mu pravijo kar sveta gora Gira, prvič pa so se nanj povzpeli leta 1953. Tedaj je bil najhitreje na vrhu Coppi, zato po njem še vedno podeljujejo nagrado cima coppi za kolesarja, ki prvi prevozi najvišji vrh na dirki. Toda kako je usoda včasih kruta, razkriva zgodba, da je lani to nagrado prejel Michele Scarponi, nesrečni italijanski kolesar, ki ga je konec letošnjega aprila med treningom do smrti zbil manjši tovornjak.

Za stoto izvedbo dirke se spodobi, da je Stelvio spet v koledarju, to bo v šestnajsti etapi 23. maja. In ker na vzponih najbolj trpijo najtežji kolesarji, se je Daniele Schena, lastnik lokala Stelvio Experience Bicycle Cafe, odločil za iznajdljivo tržno potezo. Najtežjemu kolesarju, ki se mu bo uspelo povzpeti do vrha, bo podaril sto steklenic piva.

Še največja lepotna napaka dirke po Italiji je, da so na etapah vse redkejši italijanski zmagovalci, zato so razžaloščeni številni italijanski navdušenci ob cestah. Ampak to je bolj italijanski problem. Če ne drugega že zato, ker velja ravno obratno za slovenske kolesarje, saj so v zadnjem obdobju na zmagovalnem odru Gira stali kar štirikrat. Dvakrat sveži junak Jan Polanc (2017 in 2015) ter po enkrat Luka Mezgec (2014) in Primož Roglič (2016).