Tiskane izdaje
Nad otokom, ki je že v antiki zaradi številnih izvirov dobil ime po vodi, se je na dan, ko sem prispel, znesla nevihta. Kot da bi šlo za kakšno grško mitološko pošast s sedmimi glavami, ki je zlivala vodo nad stalnimi in začasnimi prebivalci Hidre. Ko je že kazalo, da ji je nekdo odsekal glavo in da bo prenehala bruhati vodo, sta na njenem mestu zrasli dve novi in še močneje se je ulilo. Pot do prenočišča, ki naj bi trajala tri minute, se je zavlekla še za eno kavo, za obisk nekaj trgovinic, ki prodajajo spominke z napisom Grčija, in za porcijo ocvrtih lignjev. Do hotela sem prišel sit, a bos in premočen od nog do glave.
V recepciji me je pričakala gospa z nasmehom, velikim kot Peloponez. Mislim, da me je vprašala, kje imam dežnik; ujel sem samo besedo ambrela. Z brisačo, ki mi jo je ponudila, sem se za silo obrisal, pri njej pustil potni list in vzel ključe od sobe. Zaradi nevihte je za nekaj časa zmanjkalo elektrike, internet ni deloval in iz pipe v kopalnici je tekla samo mlačna voda.
Naslednje jutro, ko sem prišel iz sobe, me je pričakala z nasmeškom, da bi mi sporočila, da je prišla hot water, in me povprašala, ali bom jedel zajtrk. Vljudno sem se ji zahvalil. Jutro zatem je spet pokukala iz kuhinje na koncu hodnika in mi ponudila vsaj skodelico kave, če že ne bom zajtrka. Tretje jutro mi je s kavico na terasi postregla še z osnovnim tečajem grščine: dobro jutro, živjo, prosim, hvala, odlično ... Naslednji dan mi je povedala, da lahko pri njej operem majice. »Vi, fantje, ste tako sramežljivi. Ne upate vprašati, ali lahko operete perilo. Boys ...« je materinsko zmajevala z glavo. Zadnje jutro je iz kuhinje dišalo po sveže pečenih rogljičih. »Hand made,« je pokazala na roke, ki so zamesile testo. Izkušnje po dvajsetih letih dela v pekarni. Pred hotelom je čakal osel, poleg konjev edino prevozno sredstvo na otoku, da odnese prtljago gostov do pristanišča. »For free, zastonj,« je vztrajala oskrbnica hotela.
Na poti iz hotela do pristanišča je spet začelo deževati. Pošast ni bila dokončno potolčena. Ozke stopničaste ulice so se v hipu spremenile v potočke. Vedril sem, kjer se je le dalo, in počakal, da je vsaj malo prenehalo. Prodajalci so pred spominke postavili dežnike, blago, ki gre na deževni dan za med.
Ko sem stal pred eno od trgovin, sem jo zagledal. Gospa iz hotela, obuta v gumijaste škornje, mi je z odprtim dežnikom mahala s pomola in kričala: »Ambrela, ambrela!« Aha, dežnik, ne potrebujem ga, saj imam vetrovko. Po zraku mi je poslala pozdrav in odšla naprej.
Do odhoda ladje do Aten je bilo še deset minut. Stal sem v vrsti za vkrcanje, ko me je nekdo prijel za roko. Gospa z nasmehom, velikim kot Peloponez, se je prišla še enkrat poslovit. In imela je darilo zame – ambrelo. Za »outside Pireus«, je rekla in z rokami naredila krog, kot da bi pokazala zemeljsko oblo in težave, ki prežijo po svetu. Evharisto, sem se ji zahvalil in jo objel.
Z ladijskega krova sem se še enkrat obrnil in našel v množici gospo z ambrelo. Pomahal sem ji, pomahala je nazaj. Počutil sem se, kot da odhajam od doma.
