Tiskane izdaje
Nataša Šušteršič Plotajs je grafična oblikovalka, ki svojo grafično držo najraje izraža na likovni način. Odraščala je v Škofji Loki, domovini slovenskih impresionistov, tudi poročena je s slikarjem, in to je eden od razlogov, da je slikarstvo v njenem delu sicer močno prisotno, vendar ga mora tudi močno brzdati.
»V njej je čepela in še vedno čepi svobodna duša, ki ne mara okov, togih pravil in kalkulacij, v njej je doma slikarka, ki kar naprej leze ven na plano in bogati njene oblikovalske naloge,« je o Nataši zapisala publicistka in kritičarka Vesna Teržan.
Je pa tudi res, da ima kot grafična oblikovalka več stika z vsakdanom, z njegovo neizprosno resničnostjo, ki terja nenehen dialog in obilo napornega prepričevanja, saj le redki naročniki dajo oblikovalcu proste roke ter zaupajo v njegovo strokovno presojo. Tako ima le redko možnost, da bi odplavala v daljne umetniške svetove; to si najlažje privošči, kadar predvsem za lastno veselje oblikuje umetniške razstavne plakate.
Svoj slikarski značaj v obliki avtorske ilustracije uporablja kot temeljni element grafične estetike, ki je sicer vedno osredotočena na sporočilno in povedno vrednost likovnega izraza. Grafični znaki so miniaturke, ki terjajo veliko odvzemanja, da na koncu na situ ostane prepričljiva in vsem razumljiva likovna esenca.
»Barvitost njenih likovnih sporočil je tista moč, ki neposredno in takoj učinkuje; izbor barv je zelo skrben in natančno umeščen v ploskev. Barve njenih sporočil svetijo, tudi če so črno-bele: z velikim občutkom za teksturo, obliko sledi, ki jo puščajo vsa mogoča risala in pisala, se v enostavnih in takoj prepoznavnih oblikah ujame z gledalcem: ni nam treba reševati vizualnih ugank, ker jih ni. Vse je urejeno in lepo teče,« je njene grafične zapise ob nedavni razstavi v Galeriji Domžale orisal akademski kipar Jurij Smole.
Njena priljubljena izrazna tehnika je akvarel, ki je živahnih barv in finih prelivov. V svoji večletni praksi je opazila, da črno-belo na papirju na ljudi ne učinkuje, raje imajo barve. To je spoznala, ko je po dvajsetih letih spet vzela v roke svoje diplomsko delo Zelene misli, za katero je prejela študentsko Prešernovo nagrado, in lani predstavila njihov redizajn v živih barvah.
V začetku so imele Zelene misli, ekološki grafični projekt, zgolj osnovno risbo, sicer igrivo in duhovito, vendar premalo močno, da bi pritegnile pozornost. »Ljudje zaznajo le prenasičenost,« pravi Nataša. Ob preoblikovanju je ohranila prvotno sporočilnost besedil, belo površino pa je pobarvala z močnimi barvami. »Te barve so nenavadne, ker gre za ekološki projekt, te pa običajno povezujemo z nevpadljivimi, zemeljskimi barvami,« pravi Nataša.
Že od nekdaj jo zanimajo družbeno angažirane, sociološke teme, v središču katerih je človek in njegov odnos do sveta. To je pripomoglo k dejstvu, da se je v njenem portfelju znašlo obilo »ekoloških« naročil, kot so oblikovanje grafičnih znakov za Biodar, Kalio (idejna zasnova), Terme Olimia (idejna zasnova), Vitanovo, Vipavsko dolino ali belokranjski etnološki festival Jurjevanje. Njen najbolj opazen in uspešen projekt je Bohinjski sir, ki ga je zaznamovala posrečena ilustracija planšarja. »Bohinjci so se v surovi risbi s tušem takoj prepoznali in jo hitro sprejeli za del svoje identitete,« pravi Nataša.
Njeni znaki, napisi, plakati, grafične opreme so večplastni, kar najbolje ilustrirajo grafični znaki, kot je recimo tisti za Biodar – znak slovenskih ekoloških kmetij. Čeprav je videti, da gre zgolj za dve potezi s čopičem, gre v resnici za kompleksen znak, ki v sebi skriva različne podobe. Risba ponazarja sad, darilo in culico, v katero ga povežeš, lahko pa v njem vidite tudi zajčka ... Gre za znak, ki je terjal veliko premisleka zlasti zaradi svojega multidisciplinarnega značaja, da ga lahko nalepimo tako na klobaso kot jogurt.
Na oddelku za vizualne komunikacije ljubljanske ALUO je diplomirala leta 1993, v drugi generaciji študentov oddelka, ustanovljenega leta 1984. Že v drugem letniku je zmagala na natečaju za znak 17. kongresa ICSID v Ljubljani. Ta projekt je bil za študentko velika preizkušnja. Njene podobe ožarja specifična svetloba, ki je živahna, direktna in poživljajoča ter ima posebno izpovedno moč. Ko gre za delo, je perfekcionistka, popravljala bi, dokler je mogoče ali dokler je ne ustavijo v tiskarni. »Vedno je še kaj, kar bi se dalo popraviti,« pravi Nataša.
Po drugi strani pa ima do »napak« poseben in ljubeč odnos, včasih so te ključne v grafičnem oblikovanju. Čeprav ima vsa napredna grafična orodja, vztraja pri risanju z roko. Poskusila je že z grafično tablico, vendar ni navdušena, ker pri delu čez zaslon nikoli ne pride do tistih pozitivnih »napak«, ki jih lahko narediš le s potezo zmotljive roke in ki končnemu izdelku dajo pomen. Trudi se ljudem posredovati pozitivna sporočila – in eno od teh je tudi dejstvo, da ima človek še v dobi strojev pravico do napak, ki nas delajo tako popolna človeška bitja. •
