Tiskane izdaje
Te dni je italijanski modni mag, 45-letni Alessandro Michele, ki je Gucci v zadnjih treh letih znova pomaknil v središče modnega sveta in mu prinesel zavidljive poslovne uspehe, znova šokiral modno javnost. Na milansko modno brv je manekene in manekenke v kolekciji za jesen in zimo 2018/2019 poslal z replikami njihovih glav namesto modnih dodatkov. Sporočilo pa razložil z besedami: »Smo dr. frankensteini naših življenj.«
Navdih za najnovejšo kolekcijo ready-to-wear je iskal v Manifestu o kiborgih Donne Haraway, eseju iz leta 1984, tako kot v svojih minulih kolekcijah pa je želel poudariti, da se ljudem ni treba razvrščati v vnaprej določene kategorije, temveč se lahko svobodno odločajo, kdo so (mimogrede, Gucci je pred dnevi s pol milijona dolarjev podprl »pohod za naša življenja«, ki bo 24. marca v Washingtonu, na protest proti orožju pa naj bi poslali tudi svojo ekipo). »Delo kreativcev je kirurško: rezanje, sestavljanje in eksperimentiranje na operacijski mizi,« je pojasnjeval. Nekatere manekenke so zanjo – na modni brvi, ki je spominjala na kliniko – dobile tretje oko, druge zmajeve mladiče, tretje žive kače, vse skupaj pa je bilo pisano in predvsem zmešano iz vseh mogočih slogov, vzorcev, barv in stoletij in je govorilo v zdaj že povsem prepoznavni Michelejevi modni govorici. Z njo je tokrat deloma zares vstopil v njemu ljub filmski svet, saj se je za te svojevrstne »modne« dodatke povezal s starimi znanci Ridleyja Scotta, Vlada Marsavina, Dannyja Boyla in Bena Stillerja, rimskim studiem posebnih vizualnih efektov Makinariumom. Nad njihovim delom se je navdušil, ko je njihove mojstrovine videl v filmu Il racconto dei racconti italijanskega režiserja Mattea Garroneja.
Bolj Gucci kot kdorkoli drug
Michele buri svetovno (modno) javnost, odkar ga je, bolj kot ne anonimneža, izvršni direktor Guccija Marco Bizzari po odhodu kreativne direktorice Fride Giannini januarja 2015 imenoval na njeno mesto. Še zlasti ker so bila v igri tako velika imena, kot sta Riccardo Tisci, ki je revitaliziral Givenchy, in Hedi Slimane iz Yves Saint Laurenta. A ko so Bizzariju naročili, naj za lažjo odločitev govori še z Michelejem, ki je bil pri Gucciju že dvanajst let, je v resnici srečal pravega. »Ko sem ga poslušal, sem dojel, da je pravzaprav on Gucci. Z znamko je živel vrsto let in razumel njeno zgodovino. Bil je bolj Gucci kot kdorkoli drug,« je povedal Bizzari. Toda šoka po imenovanju Micheleja ni povzročilo samo njegovo (neznano) ime, temveč predvsem pojava, tako diametralno nasprotna imidžu znamke, v katero so se dotlej oblačili največji japiji in šminkerji.
Dolgolasi hipi, podoben Kristusu, s samosvojim slogom oblačenja in prstani – nosi jih tudi po enajst naenkrat – in najpogosteje obut v kolidžke, je bil pravo nasprotje tudi (nekdanje) šefice, skrbno polikane in minimalistične Fride Giannini, ki je od Guccija odšla skupaj s svojim partnerjem in tedanjim izvršnim direktorjem Patriziem di Marcom. Ker je zapustila podjetje, še preden je predstavila jesensko moško kolekcijo 2015, je imel Michele za svoj debi na voljo zgolj pet dni. Za žensko jesensko kolekcijo iste sezone pa prav tako precej skromen mesec dni. Po navdih se je obrnil kar v svojo garderobo, k močno vzorčastim vintidž kosom, preprogam in starinskemu oblazinjenemu pohištvu, ki jih nabira na bolšjakih in v antikvariatih na različnih koncih sveta in z njimi napolnjuje svoja domovanja in delovne prostore. In tako že s svojimi prvimi kolekcijami Milano dvignil na noge. Še zlasti, ko je sredi leta 2015 na modno brv odposlal manekene v moški kolekciji za pomlad in poletje 2016 – v značilnih ženskih oblačilih, kreacijah iz obilice čipk, naborkov, vezenin, kvačkanih elementov in cvetličnih motivov, tudi v pastelnih barvah, v trenčkotih in z rožastimi šali okoli vratu, in jih pokril s kvačkanimi baretkami s cofi. Poudarjal je, da si želi v Gucciju zanetiti malo revolucijo in vzpostaviti drugačen jezik, da hoče o lepoti in tem, kaj je seksi, govoriti drugače. »Ko sem začel snovati prvo kolekcijo, nisem razmišljal o modi, ampak o pristopu. Temu občutku lepote, ki sem jo želel najti za staro, lepo in očarljivo znamko, kot je Gucci.«
Rad poudarja, da mu za prihodnost ni mar, da ga zanimata le sedanjost in preteklost. Slednjo je dodobra spoznaval, ko je še kot otrok z očetom, prav tako dolgolasim in dolgobradim hipijem, po poklicu tehnikom pri Alitalia, ki pa ga je zelo zanimala umetnostna zgodovina, pogosto obiskoval cerkve, galerije in muzeje po rodnem Rimu. Oče je tudi sam rad kiparil in pisal ter se čutil zelo povezan z naravo. Tako kot njegova mama, nekakšna modra žena vaške skupnosti v L'Aquili, je bil nekakšen šaman in je sinu prigovarjal, da čas ne obstaja, saj če zanikaš njegov obstoj, živiš večno. Zato ni uporabljal ure in ni vedel niti za Michelejev rojstni dan. Rad mu je rekel, da je bil rojen vroče jeseni na začetku 70. let. »Bil je zelo preprost, a močan mož. Razločil je petje različnih vrst ptic in jih znal tako posnemati, da so priletele k njemu. Spominjal me je na svetega Frančiška. Tako sem imel v življenju le ene sanje: da bi bil vsaj senca očeta, saj je bil zelo srečen,« je Michele pred časom izjavil za Vogue.
Michelejeva prav tako zdaj že pokojna mati je bila iz povsem drugega, filmskega sveta. Delala je kot asistentka izvršnega filmskega producenta Rank films in njen slog je bolj spominjal na hollywoodskega. »Mislim, da sem mešanica obeh. Obseden sem z modo tako kot mama ter umetnostjo tako kot oče. V sebi imam nekaj, kar mi vsak dan pravi, da narava in lepota dajeta pomen življenju. Prav tako ljubim Hollywood in filme,« je zaupal novinarki revije The New Yorker. V motivih rastlinstva in živalstva, ki jih Michele vpleta v svoje kolekcije, ter vezeninah in drugih ročno izdelanih stvaritvah pa se ne kaže samo očetov vpliv, ampak tudi tetine učne ure kvačkanja v otroštvu. Zato mu je še danes všeč delati z rokami.
Želel je postati kostumograf
V njegovih kolekcijah se zrcali predvsem prvotna želja, da bi postal kostumograf. Študiral je na rimski akademiji za kostumografijo in modo (Accademia di Costume e di Moda), kjer so ga navdušila srečanja z legendarnim italijanskim kostumografom Pierom Tosijem, stvariteljem kostumov, pričesk in mask za tako velike filmarje, kot so bili Visconti, Pasolini in Fellini. Čeprav ga Michele šteje za spomenik, za boga, je bila zanj bolj pragmatična poklicna izbira – moda. Rim je zapustil pri 22. letih, da bi oblikoval pletenine pri Les Copains v Bologni. Po treh letih se je vrnil v Rim, k Fendiju, kjer je srečal Frido Giannini, tedanjo oblikovalko Fendijevih torbic. Ko je leta 2002 odšla h Gucciju, je v njihov glavni oblikovalski studio, ki ga je njen predhodnik Tom Ford (ta je znamko osvežil v 90. letih) prestavil v London, vzela tudi Micheleja in sedež modne hiše vrnila v Firence, poslovni del pa je ostal v Milanu. Michele je v tem času delal kot oblikovalec torb oziroma modnih dodatkov, vendar tega obdobja ne opisuje kot posebej ustvarjalnega. Pravi, da je bolj kot ne uresničeval ideje drugih in angažiral le deset odstotkov svoje ustvarjalnosti.
Sam je oblikovalski štab preselil v Rim, saj mu je všeč tisti duh petdesetih in kinematografije, ki večno mesto preveva še danes. Gucci domuje v Palazzo Alberini, katere temelji segajo na začetek 16. stoletja, njegov studio pa se razširja čez dve sobi, kjer je prav tako kot v njegovi podeželski hiši v hribovski vasici Civita di Bagnoregio v bližini Rima polno starin. V njem diši po potpuriju, zmešanim v firenškem samostanu Santa Maria Novella. »To je resničen Rim. Nikoli nisem sanjal o čem podobnem,« se je veselil pred časom.
Prav tako močno kot Rim potrebuje London, saj je tam vse – sedanjost, preteklost, prihodnost, razstave, gledališče in je živa ekscentričnost. Všeč mu je visoka moda, hkrati ga privlačijo ulice, medtem ko mešanica obojega lahko ustvari nekaj novega, je prepričan. Navdušujejo ga predvsem mladi v Londonu in New Yorku, ki pri oblačenju nimajo zadržkov.
Med najvplivnejšimi Zemljani
Alessandro Michele je komaj deset mesecev po prevzemu kreativnega vodstva Guccijeve hiše prejel britansko modno nagrado za najboljšega tujega modnega oblikovalca leta 2015 in jo dobil tudi leto zatem. Leta 2016 je bil odlikovan z nagrado združenja ameriških modnih oblikovalcev (CDFA). Lani je prejel posebno priznanje na italijanskih nagradah za trajnostno modo, bil uvrščen med sto najvplivnejših osebnosti na modnem portalu Hypebeast s sedežem v Hongkongu in bil kot edini Italijan uvrščen na seznam sto najvplivnejših ljudi na svetu ameriške revije Time. »Ljudem Gucci ni samo všeč. Želijo si ga. In mislim, da le zato, ker čutijo, da Alessandro Michele izlije srce v vsako stvar, ki jo naredi, in deli z nami to vedno izmikajočo se in močno sestavino – ljubezen,« so pojasnili izbor. Njegova ljubezen pa je že desetletje Giovanni Attili, profesor urbanizma z rimske univerze Sapienza.
Z revolucijo, ki jo je Alessandro Michele pred tremi leti zanetil na zaspani modni sceni in s tem Gucciju (ter francoskemu modnemu konglomeratu Keringu) prinesel skokovito povečanje prodaje – lanski prihodki znamke so se po poročanju Financial Timesa povečali kar za 44,6 odstotka, prodaja pa je presegla šest milijard evrov –, je gotovo bliže nesmrtnosti. Tudi če ne bo zanikal obstoja časa, kakor ga je učil oče.
