»Če je kakšno življenje vredno literarne upodobitve v romanu, tedaj je bila prav življenjska in umetniška pot Henrija de Toulouse-Lautreca tako svojstvena, edinstvena in zanimiva, da je kar klicala po obdelavi v biografskem romanu; kajti kratko, a silno pestro, razgibano in zapleteno življenje velikega francoskega slikarja je skorajda podobno legendi, ki se odmika od vsakdanje resničnosti,« je zapisal Branimir Mladenovič, prevajalec romana Moulin Rouge, ki ga je o genialnem in nesrečnem umetniku napisal francoski pisatelj Pierre La Moure.
Imenovali so ga očeta reklamnega plakata. Henri de Toulouse-Lautrec je bil umetnik, ki je mojstrsko slikal nočno življenje Pariza, kavarne, kabareje, plesne odre in bordele Montmartra. Velja za predhodnika ekspresionizma, saj je s svojimi slovitimi plakati postal del pariškega in svetovnega kolektivnega spomina. V Cankarjevem domu bodo prihodnji teden odprli razstavo njegovih del v sodelovanju z Muzejem dekorativnih umetnosti iz Pariza (avtorica projekta je Réjane Bargiel) z naslovom Toulouse-Lautrec, mojster plakata.
Bil je potomec ene najstarejših francoskih aristokratskih družin. Po smrti mlajšega brata sta se starša razšla in Henri se je skupaj z materjo, grofico Adelo, preselil v Pariz. Mama je kmalu prepoznala sinov talent; pri njem se je večkrat ustavil očetov prijatelj René Princeteau, ki je fantu dal nekaj neformalnih slikarskih lekcij in ga naučil slikati konje. Mama mu je omogočila študij slikarstva v Parizu pri priznanem portretnem mojstru Léonu Bonnatu.
Henrijeva starša sta bila bratranec in sestrična, vendar družini veliko bogastvo ni prineslo sreče. Svojemu prvorojencu sta podarila precej neprijetno dediščino – krhke kosti, zaradi njih je Henri po zlomu obeh nog v otroštvu postal invalid, ko je bil star komaj 15 let. Njegove noge niso več rasle in Henri je ob sicer odraslem telesu za zmeraj ostal pritlikavec. Zaradi tega so ga pogosto zasmehovali. Ker si ni mogel dobiti ženske, ki bi ga ljubila zaradi njega samega, in ne zaradi njegovega denarja, je postal stalen gost v nočnih lokalih in bordelih ter začel svojo žalost utapljati v alkoholu. Ker ni mogel živeti kot drugi mladi moški, se je povsem posvetil slikanju in postal mojster postimpresionističnega slikarstva, ilustracije in litografije.
V Parizu se je spoprijateljil s številnimi slikarji, med drugim s Cézannom, Gauguinom in Van Goghom, njuno prijateljstvo je bilo še posebej toplo, kajti oba je družila nesrečna usoda. Leta 1884 je najel atelje na Montmartru v neposredni bližini ateljeja Edgarja Degasa. S prijatelji je obiskoval kabareje in plesne lokale. Moulin Rouge, ki ga je Toulouse-Lautrec ovekovečil na svojih plakatih, so odprli leta 1889 na bulvarju Clichy, Henri je postal njegov stalni gost. Dve leti po odprtju mu je lastnik Charles Zidler naročil, naj zanj izdela plakat. Henri je izkoristil ponujeno priložnost in postal mojster tistega, kar je neki takratni kritik poimenoval »freske s pločnika«. Z uporabo tehnike litografije (kamnotisk, ki so ga izumili ob koncu 18. stoletja) je postal plakat v 60. letih 19. stoletja v Parizu izredno priljubljen, za kar je bilo pomembno tudi dejstvo, da so ga s stroji razmeroma poceni tiskali v velikih serijah.
Lautrec je pri plakatih delal čudeže. Pridobil si je sloves moža, ki je osvojil pariške ulice. Zgledoval se je po japonski grafični tradiciji, prevzel je ostre obrise in velike ploskve izrazitih enobarvnih tonov. Ta tehnika je bila idealna za plakat, katerega osnovni namen je bil zbujati pozornost. Pri tem je uporabljal skromno paleto osnovnih barv, predvsem črno, rdečo, rumeno in zeleno, ki pa so v okviru čistih, obrobljenih barvnih ploskev delovale izjemno učinkovito. Ustoličil je plakat kot umetniško delo in oglaševalski medij. Oblikoval je plakate za lokale Le Lapin Agile, Le Moulin de la Galette, Le Chat Noir, Auberge de Clou, Divan Japonais in seveda Le Moulin Rouge ter za njihove igralske, pevske in plesalske zvezde Aristida Bruanta, La Goulue, Yvette Gilbert, Jane Avril, Mistinguette, May Belfort in druge. S plakati nenavadnih silhuet, močnih barvnih kontrastov, dramatične osvetlitve in izrazitih kontur je oglaševanje spremenil v umetniško obliko ter s tem prvič zabrisal meje med likovno in t. i. uporabno umetnostjo.
Toulouse-Lautrec je postal slaven že s svojim prvim plakatom, ki ga je poimenoval Moulin Rouge: La Goulue. La Goulue je bila plesalka, ki je v Parizu ustoličila kankan, divji ples, ki je postal sinonim pariških noči. Lautrec je s svojim delom precej prispeval k slovesu Pariza in še posebej četrti Montmartre, ki se je iz skromne pariške vasi prelevila v legendarno veseljaško četrt. Naročniki, kritiki in javnost so ga oboževali in Henri je imel vedno polne roke dela. Delal, potoval in razstavljal je v številnih evropskih metropolah.
Litografija mu je omogočila, da je lahko zelo hitro delal, kar je bilo za slikarja, ki mu je življenjska moč hitro odtekala, pomembna lastnost. Lautrec je slikal dogajanje v nočnih lokalih, dnevna svetloba, ki so jo ljubili njegovi kolegi impresionisti, ga ni zanimala. Zabavišča in javne hiše so bili njegov dom, kot invalid se je umaknil v »pariško podzemlje«, kjer je našel enako trpeče duše, kot je bil sam, v tem pa tudi spodbudo za svoje ustvarjanje. Pronicljivo je opazoval utrip človeških usod v vrvenju nočnega velemesta in ustvaril razkošno galerijo slik, portretov in skic, ki so obveljali za dragoceno slikarsko predhodnico moderni likovni umetnosti.
V zadnjih letih življenja je Lautrec vedno globlje padal v alkoholizem. Postal je živčen in razdražljiv, vse pogosteje so se izmenjevali siloviti izbruhi besnenja in obdobja hude depresije. Po deliriju so ga februarja 1899 odpeljali na psihiatrično kliniko v Neuillyju, kjer je preživel nekaj mesecev. Nato je izmenično bival na atlantski obali, v Bordeauxu, Parizu in različnih zdraviliščih. Na začetku poletja 1901 je pospravil atelje in odpotoval iz Pariza. Po možganski kapi so ga avgusta na njegovo željo odpeljali k materi v dvorec Malromé. Henri, zadnji potomec družine Toulouse-Lautrec-Monfa, je tam umrl 9. septembra 1901. Mati je leto pozneje njegovo grafično zapuščino podarila pariški narodni knjižnici. Čeprav so izhajale v nakladah po več tisoč izvodov, se je od številnih izvirnih litografij ohranilo le po nekaj primerkov, neredko samo eden.