Tiskane izdaje
Secesija velja za enega najbolj izvirnih in svežih slogov v zgodovini umetnosti. Šlo je za gibanje mladih slikarjev in arhitektov, ki so se v zadnjih letih 19. stoletja odcepili od tradicionalnih umetniških slogov ter vzpostavili svojega. Uprli so se posnemanju historičnih slogov, ki se je razbohotilo v 19. stoletju. Želja po spremembi je bila v zraku tako rekoč povsod po Evropi, kjer je izbruhnil novi slog pod različnimi imeni (secesija, jugendstil, art nouveau). Med najbolj angažiranimi so bili secesijski umetniki na Dunaju, ki so si na prelomu stoletij zgradili tudi svojo hišo. Letos mineva trideset let od zadnje prenove znamenite dunajske secesijske zgradbe, bele hiše z zlato krono, ki ima burno zgodovino.
Zgradili so jo leta 1898 po načrtih moravskega arhitekta Josepha Marie Olbricha. Za secesijo je bilo značilno, da je uveljavila pojem celostne umetnine in se ni omejevala zgolj na eno od kategorij umetnosti. V njej so bili enakovredno zastopani in povezani arhitektura, kiparstvo, slikarstvo, uporabna umetnost ter posredno tudi scenografija, kostumografija, dramska umetnost in celo glasba. Kot takšna velja secesija za enega najbolj temeljitih, celostnih in izvirnih slogov v zgodovini umetnosti. Dunaj je bil središče secesijske umetnosti nemško govorečega sveta in kot takšen si je zaslužil tudi lasten objekt, namenjen promociji sloga in druženju secesijskih umetnikov.
Arhitekt Joseph Maria Olbrich se je rodil v Opavi v pokrajini Šlezija, ki je danes na Češkem. Njegov oče je bil slaščičar in izdelovalec voščenih figur, v lasti pa je imel tudi manjšo zidarsko delavnico, v kateri se je Joseph Maria navdušil za kiparstvo in konstrukcije. Arhitekturo je študiral na Dunaju na univerzi za uporabno umetnost (Wiener Staatsgewerbeschule), kjer je osvojil vrsto nagrad in priznanj. Med njimi je bilo tudi priznanje Prix de Rome, ki mu je omogočilo študijsko potovanje po Italiji in severni Afriki. Leta 1893 je začel delati kot vajenec v delavnici avstrijskega arhitekta Otta Wagnerja in verjetno je prav on naredil podrobne konstrukcijske načrte za Wagnerjevo stavbo dunajske železnice (Wiener Stadtbahn).
Leta 1897 je s somišljeniki, med katerimi so bili Gustav Klimt, Josef Hoffmann in Koloman Moser, ustanovil dunajsko secesijsko gibanje. Na ustanovnem sestanku so se dogovorili tudi za postavitev hiše, ki bo združevala vsa temeljna načela secesijskega gibanja in bo tudi njegov razpoznavni znak, in tedaj komaj 30-letni Joseph Maria Olbrich, še član ateljeja Otta Wagnerja, je bil izbran, da naredi arhitekturni načrt za stavbo, ki ji je bilo namenjeno, da postane eno ključnih arhitekturnih del secesijske arhitekture. Gustav Klimt je naslikal fresko Beethoven Frieze v pritličju poslopja, ki velja za eno najbolj prepoznavnih secesijskih umetniških del. Klimt je kasneje s svojimi izrazitimi ženskimi portreti in razkošnimi pozlatami, ki krasijo njegova dela, postal eden najbolj skomercializiranih slikarjev sploh.
Za postavitev hiše je bila izbrana ulica Ringstrasse, vendar se z Olbrichovim načrtom ni strinjal mestni svet, ki ga je potrdil šele, ko je bila za gradnjo izbrana druga parcela na ulici Friedrichstrasse. V skladu s tem je bil Olbrich prisiljen spremeniti načrte ter jih prilagoditi zahtevam nove lokacije. Gradnjo je financiral Karl Wittgenstein – železarski tajkun in eden najbogatejših Evropejcev tistega časa, oče Ludwiga Wittgensteina, enega najvplivnejših filozofov 20. stoletja. Temeljni kamen so položili 28. aprila 1898, le šest mesecev kasneje, 29. oktobra 1898, so bila gradbena dela končana.
Nad vhod hiše so dali zapisati moto secesijskega gibanja, ki se glasi: Vsaki generaciji svojo umetnost, vsaki umetnosti svojo svobodo. Pod njim so skulpture (maske) treh antičnih meduz, od katerih ena predstavlja slikarstvo, druga kiparstvo in tretja arhitekturo. Ob straneh so figure sove, ki jih je po načrtih avstrijskega slikarja, grafika in oblikovalca Kolomana Moserja izdelal Olbrich sam. Meduze in sove predstavljajo simbole boginje Atene, boginje modrosti, zmage in obrti. Joseph Maria Olbrich si je zelo prizadeval, da bi v poslopje integriral jezik simbolov, zato se je odločil za preprosto arhitekturno formo ter obilo stavbnega dekorja, ki sta njegovi arhitekturi dala svežino in drugačnost.
Hiša dunajske secesije je bila v svoji stopetnajstletni zgodovini obnovljena večkrat, vhodna dvorana, denimo, že leta 1901, tri leta po odprtju. Leta 1908 so odstranili del okrasja na pročelju ter secesijski slogan Vsaki generaciji svojo umetnost, vsaki umetnosti svojo svobodo. Hiša je bila močno poškodovana med bombardiranjem Dunaja, med svojim umikom iz mesta je v njej zanetila požar nemška vojska. Tako je bila hiša po vojni skoraj popolnoma uničena, razmeroma nepoškodovana je ostala le znamenita pozlačena kovinska kupola, ki je bila oblikovana kot krogla iz 3000 lovorjevih listov in 700 lovorjevih plodov. Olbrich je z lovorjevimi listi okrasil tudi druge dele stavbe, s čimer je želel poudariti zmagovalno simboliko lovorjevega grma, ki so ga stari Grki in Rimljani častili kot znamenje zmage in ustvarjalne sile, z lovorjevimi venci pa so krasili svoje zmagovalce in imenitnike. Lovor kot znamenje ustvarjalne sile je bil tako izbran tudi za simbol izvirne ustvarjalnosti dunajske secesije.
Med prenovo leta 1963 je restavratorjem uspelo obnoviti večino originalnega dekorja, zadnje prenove pa je bila hiša deležna leta 1984 – dela je vodil avstrijski arhitekt Adolf Krischanitz, predsednik avstrijske zbornice za arhitekturo leta 1982 ter v letih 1991–1995 predsednik gibanja dunajske secesije (prvi predsednik je bil slikar in soustanovitelj gibanja Gustav Klimt). Vsako leto v hiši dunajske secesije organizirajo okrog 20 razstav, za kar imajo na voljo skoraj tisoč kvadratnih metrov razstavnih površin. Večino razstav spremljajo različna predavanja in diskusije o umetnosti.
Hiša je zasnovana v skladu s temeljnimi geometrijskimi formami in izhaja iz forme kvadrata, ki jo je Olbrich uporabil v vrsti kombinacij tako v osrednjem delu dvorane kot v pripadajočem razstavnem krilu. Zunanjost stavbe temelji na neprekinjenih belih ploskvah, kvadrih, ki ustvarjajo videz masivnosti in surovosti, medtem ko je dekor omejen na stavbne robove, stebre, portale, okna ... Olbrich je arhitekturni načrt hiše razmejil na »glavo in telo«, kar je razvidno tako iz vizualne podobe kot funkcionalnosti objekta, ki je razmejen na prestižno vhodno avlo in uporabniško zasnovane razstavne dvorane. Nad vhodom se dviga kupola, ki je položena v naročje štirih masivnih kvadrov, kar v skladu s simboli antične tradicije nakazuje vhod v tempelj. Razstavne dvorane temeljijo na formi bazilike s stekleno streho, ki zagotavlja, da je v dvoranah vedno dovolj dnevne svetlobe.
Secesijska hiša, ki danes velja za enega vrhuncev vsakega obiska Dunaja, je bila v času svojega nastanka tarča posmeha in nerazumevanja. Kritiki njene zunanje podobe so si izmislili celo vrsto vzdevkov za blatenje Olbrichovega načrta, med katerimi so bili tempelj za volovske žabe, tempelj anarhizma, mavzolej, faraonova grobnica, Mahdijeva grobnica, krematorij, glava zelja ... Nekateri so dejali, da je stavba pankrt, ki je nastal iz zveze med templjem in skladiščem, ter da je križanec med steklenjakom in talilno pečjo. Kasneje se je ogorčenje nad estetiko krovne secesijske stavbe uneslo, hiša je bila izbrana za nacionalni motiv, ki so ga dali vgravirati na avstrijski evrski kovanec za 50 centov, natisnjena pa je tudi kot glavni motiv na zlatem spominskem kovancu za 100 evrov, ki so ga izdali leta 2004.
