Tiskane izdaje
Bilo je obdobje, ko nas je vzorec vtisnjenih inicialk na rjavih usnjenih torbicah preganjal na vsakem koraku. »Poglej jo, vuittonko nosi,« je z varne razdalje prijateljici navdušeno prišepnila opazovalka A.
Njen komplement, oseba B, je brž odvrnila: »Ah, fejkičko ima. Vidim po šivih.«
Potem so družno, lastnica domnevno ponarejene torbice in obe prijateljici, zakorakale vzdolž Čopove ulice, kot da so stopile naravnost iz Seksa v mestu, in zavile vsaka v svojo smer. Prva na nohte, drugi dve v Zvezdo na torto.
Obsesija z dodatki Louis Vuitton izpod prstov oblikovalca Marca Jacobsa je bila na neki točki tako srhljiva, da ji je podlegla polovica Ljubljančank.
Vprašanje, ali je torbica prava ali nabavljena na tržnici v Šarm el Šejku, je postalo brezpredmetno. Majhna, velika, vrečasta, okrogla, podolgovata ali tubasta, kosmata ali iz džinsa, samo da se je znašla v omari.
Še najbolj pošastne so bile tiste denarnice s potiskom šahovnice. Domači modni oblikovalci so ob pogledu nanje zavijali z očmi in od hudega prižigali po kar dve cigareti hkrati, modni konglomerat pa je tudi ob pomoči naših dam dokazal, da je skrivnost uspeha v gradnji znamkine identitete.
Če si želel biti del jet seta, si jo pač moral imeti. Ves ta čas pa se je nekje v Franciji, streljaj stran od pariškega Ritza, predramljala hiša Goyard, ki se je na trgu zgodovinsko pojavila še pred imperijem Louisa Vuittona.
Njena pariška prodajalna je videti, kot da se zadnjih dvesto let sploh ne bi zgodilo. Ročno poslikana lesena plošča nad vhodom trgovine na 233, rue Saint-Honoré raste kot spominčica na čase razkošnih čezoceanskih potovanj z ladjami in krinolinastih dam, ki prtljage nikoli niso same vlekle za sabo.
Ko postaneš pred njo in z dlanjo pogladiš kup kovčkov, naloženih v stolp, si nehote začneš mrmrati napev La Vie en rose. Potem stopiš čez prag in ugotoviš, da je bila Édith Piaf nekoč njihova stranka.
Parižani najboljše stvari vedno prihranijo zase. Igralka Catherine Deneuve, pionirka filmov, ki jih želiš gledati, čeprav ne razumeš niti ene besede, in njena mlajša naslednica Audrey Tautou bosta tako vedno raje kosili v Maximu kot v Hiltonu.
Podobno bosta pred Vuittonom izbrali torbico hiše Goyard. Da se oba izdelovalca luksuzne prtljage tako pogosto primerja, ni nič čudnega.
Oba sta bila ožigosana za malletierja, izdelovalca unikatnih kovčkov za vožnjo s konjsko vprego – ta oznaka je od takrat žal izginila iz francoskega besednjaka.
Tudi Goyard je zaščitil svoj ikonični potisk, a je svoje ime na kovček vtisnil pred Vuittonom. Potem je tu dejstvo, da se je Goyard na svojo pariško ulico preselil leta 1834, Vuitton pa dve desetletji kasneje.
In, ne nazadnje, da sta na milanskem sejmu leta 1906 v kategoriji izdelovalcev kovčkov Francijo zastopala le Vuitton in Goyard, a je zlato odnesel slednji. Kdo je zmagal na koncu, presodite sami.
Hiša Goyard je izšla iz zaporednih prevzemov hiš Martin in Morel. Maison Martin, pionirska ustanova izdelovanja škatel, kovčkov in spretnega pakiranja, je bila osnovana leta 1792 kot uradna zadoščevalka potovalnih potreb vojvodinje Berry.
Potem je prešla v roke uslužbenca Louis-Henrija Morela, ki je oženil Martinovo pastorko, in nazadnje Françoisa Goyarda, sprva vajenca, nato pa – po nizu nepričakovanih smrti – lastnika poslopja blizu Place Vendôme.
Šele njegov sin Edmond je pokazal imperialistične težnje. Poskrbel je za prve oglase, udeleževal se je sejemskih dogodkov po vsem svetu in odprl štiri trgovine. Med njegovimi dosežki sta tudi ikonični poslopji v Monte Carlu in Biarritzu, za oba najpomembnejša dopustniška letna časa, in izum »hišnega platna« goyardin.
Kot Vuitton in njegovi dediči se tudi hiša Goyard svojemu vzorcu nikoli več ni mogla ali znala izogniti. Prevlečeno tkanino so prvič predstavili na prelomu stoletja leta 1900 in jo razen posebnih različic niso več spreminjali.
Leta 2002 so predstavili dvanajst novih barv, med zanimivejšimi rumeno, belo in rdečo, sicer pa je osnovna sestava ostala nespremenjena – preplet konopljinih, platnenih in bombažnih vlaken zagotavlja vodoodpornost, kar je bilo včasih še najbolj pomembno, saj so kovčki morali preživeti občasne nenačrtovane padce v vodo.
To osnovo so nato ročno pobarvali in nanjo nanašali vzorec v obliki črke Y, ki naj bi ponazarjal strukturo družinskega drevesa. Vmes so vtaknili še ime hiše z belo barvo, naslov pariške trgovine ponovili dvakrat, prav tako besedo Paris.
Čeprav so danes prepoznavni predvsem po torbicah, ki jih izvažajo v Azijo, in je njihova okusnost primerljiva z Vuittonovo – torej bliže »fuj in fej« kot »oh in sploh« –, so še vedno najbolj znani po tem, da znajo izdelati ohišje za praktično karkoli.
Nekoč je stranka zahtevala kovček za kaviar in ga, brez ugovorov, tudi dobila. Med zavidljivejšimi posebneži je bil »kovček za pisce«, ustvarjen po naročilu sira Arthurja Conana Doyla, očeta detektiva Sherlocka Holmesa.
Vanj so bili stlačeni predalnik za zapiske, knjižna polica, pisalni stroj in zložljiva pisalna miza. Čeprav so ga po njegovi smrti uvrstili na seznam svojih rednih kovčkov in patentirali, jih niso izdelali več veliko.
Leta 2008 so čez cesto od svoje pariške prodajalne na številki 352 odprli novo zatočišče, v celoti posvečeno hišnim ljubljencem.
Le Chic du Chien, »pasji šik«, je podrejen hrambi, prevozu in potrebam psov in mačk, pa tudi opic, če je treba.
Vojvoda in vojvodinja Windsor, ki sta po njegovi odpovedi britanskemu prestolu bivala v pariškem izgnanstvu na robu parka Bois de Boulogne, sta bila denimo obsedena z mopsi. Vsak od njih je imel svojo posodo za vodo, ta pa je morala biti ročno izdelana v delavnici hiše Goyard.
Živalim prijazen je bil že Edmond Goyard, ki je za enega »pasjih« posterjev najel znamenitega ilustratorja Pierra Falizeja, danes pa njegovo poslanstvo nadaljuje trenutni lastnik Jean-Michel Signoles. Njemu pod nogami počiva psička Tina.
Signoles je hišo od vnukinje enega zadnjih Goyardov odkupil leta 1998 in znamko spet postavil na noge. Poslovnež, sicer lastnik oblačilne znamke za otroke, je bil že pred prevzemom obseden z Goyardovimi kovčki. Na avkcijah in v prodajalnah z antikami si jih je z leti nagrabil več kot 600, na koncu pa odkupil še kar celo podjetje.
Ker se dojema za skrbnika stoletja dolge zgodovine, je zelo zaščitniški. Butike je osnoval v Londonu, Šanghaju, New Yorku in Beverly Hillsu, pa tudi na Japonskem.
Ne oglašuje v medijih, niti ne posoja kosov zvezdam. Če želijo Madonna, Victoria Beckham ali Carla Bruni svojo torbico, morajo priti ponjo. Pomagal jim jo bo prilagoditi po njihovih zahtevah, a je ne bo daroval. Nikoli, nikomur.
Tudi ko so pred tremi leti izdali kovček s knjigo pregleda znamkine zgodovine, je izdelek izšel v omejeni izdaji 233 izvodov. Vidite ga lahko v Parizu, a po njem brskate le z belimi rokavicami.
Za izdelavo bukle so obudili najstarejše francoske rokodelce. Papir je bil ročno rezan, izdelan v 500-letni tehniki združevanja konoplje s cvetovi puščavskih rož, besede pa nanj vgravirane, kot to zna početi le še francoski tiskar Devambez.
»Knjiga nagovarja pogled, vonj, dotik,« je novinarki Suzy Menkes pojasnil kreativni vodja projekta Pierre Tzenkoff. »Želeli smo, da papir oddaja čustva, kakor ga oddajajo kovčki. Njihova lepota pronica v naša čutila,« je nadaljeval.
To je pravzaprav srčika sodobnega luksuza in vloge, ki jo danes zaseda v naših življenjih. Hitra prehrana in še hitrejša moda sta v nas zbudili željo po tem, da upočasnimo ritem in znova zakorakamo po romantično tlakovanih poteh.
Počasi, z guštom, Édith Piaf na koncu ustnic. »Ko me vzame v roke,« takrat v mislih zažvrgoli madame, zaloputne svoj beli kovček z inicialkama EP in se poda v svet.
Kamorkoli že gre, bo šla v slogu. Daleč od fejkičev, umetno podaljšanih nohtov in privoščljivih komentarjev. Piaf, kakor modna hiša Goyard, se ne da.
