Ikona brazilskega oblikovanja

Sergio Rodrigues, brazilski oblikovalec (1927–2014).

Objavljeno
11. september 2014 17.12
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult

Sergio Rodrigues velja za eno najbolj zanimivih in vplivnih brazilskih oblikovalskih ikon 20. stoletja. Je del brazilske oblikovalske trojke iz petdesetih let, ki sta jo poleg njega tvorila še Joaquim Tenreiro (1906–1992) in Jose Zanine Caldas (1918–2001), in je tisti oblikovalec, ki je z maksimalistično obliko močno vplival na sodobno brazilsko oblikovanje, ki ga danes predstavljata zlasti brata Fernando in Humberto Campana.

Medtem ko je Tenreiro mednarodni svet oblikovanja navdušil s čistim in treznim dizajnom v evropsko skandinavskem duhu in je Zanine prisegal na uporabo znamenitega brazilskega lesa, se je Rodrigues usmeril v bolj značilno brazilsko oblikovalsko razmišljanje in navduševal z oblikami, ki so bliže brazilski tradiciji živahne glasbe in viharne plesne umetnosti. Postal je znan predvsem kot avtor inovativnega naslanjača, ki je nastal leta 1961 in ga je poimenoval Mole. V popularni kulturi se je zaradi značilno zavihanih krajcev uveljavil z vzdevkom »šerifov fotelj«.

Rodrigues je z maksimalističnim pristopom k oblikovanju zelo razgibal industrijo pohištva in vzpostavil nov oblikovalski jezik. Tako kot Zanine je tudi on prisegal na iskanje priložnosti za uporabo domačega lesa, ki ga je kombiniral z blagom in usnjem. Prisegal je na ležernost in udobje, zato so njegovi naslanjači precej pri tleh, tako da se sedenje v njih skoraj lahko meri z ležanjem, zlasti če upoštevamo, da je Rodrigues tudi pri oblikovanju naslonjal za roke mislil zlasti na mehkobo in maksimalno udobje.

Imenovali so ga za očeta brazilskega pohištva, kajti s svojim oblikovalskim jezikom si je prizadeval ustvariti prepoznavno brazilsko oblikovalsko identiteto, saj ni želel posnemati evropskih in ameriških kolegov. Za naslanjače je uporabljal robustne vrste brazilskega lesa in tako spodbujal domačo proizvodnjo. Razvpiti naslanjač Mole je zaradi igrive in duhovite pojave v hipu postal prodajna uspešnica ter simbol tipično brazilsko sproščenega odnosa do življenja in s tem promotor brazilske kulture tudi na področju oblikovanja.

Rodil se je leta 1927 v Riu de Janeiru, mestu, ki predstavlja bistvo brazilske identitete. Oblikovanje in arhitekturo je študiral na Faculdade Nacional de Arquitetura, kjer je diplomiral leta 1952. Že kmalu po diplomi je v mestu Curitiba odprl eno od prvih trgovin z modernim pohištvom, leta 1955 pa je ustanovil Oco, oblikovalsko podjetje, ki ga je označil za laboratorij brazilske industrije pohištva in obrti. Oca je izpolnila njegova pričakovanja in postala ena najpomembnejših komponent v razvoju pohištva v Braziliji. Preizkusil se je tudi v načrtovanju hotelov in stanovanjskih poslopij.

Kot arhitekt je delal s kolegi Davidom Azambujo, Flaviom Regisom do Nascimentom in Olavom Redigom de Camposom pri projektih javnih zgradb in urejanja središča modernega mesta Curitibe. V petdesetih letih je imela Brazilija vrsto sijajnih arhitektov, med katerimi so bili poleg legendarnega Oscarja Niemayerja še João Batista Vilanova Artigas, Oswaldo Bratke in Paulo Mendes da Rocha, zato se je Rodrigues odločil, da se bo raje posvetil oblikovanju pohištva.

Med njegovimi najbolj prestižnimi dosežki so pohištvo, ki ga je načrtoval za brazilsko veleposlaništvo v Rimu, pohištvo za brazilsko univerzo (Universidade de Brasília: UnB) in pohištvo za državno gledališče. Pri delu je tesno sodeloval z Oscarjem Niemeyerjem, ki je Rodriguesa izbral za ureditev in opremo zgradb, ki jih je načrtoval v glavnem mestu. »Ko smo gradili Brasílio (brazilska prestolnica, ki sta jo leta 1956 načrtovala inženir urbanizma Lúcio Costa in arhitekt Oscar Niemeyer, za glavno mesto pa je bila razglašena 21. aprila 1960), je bilo toliko dela in vse je potekalo tako hitro, da ni bilo časa, da bi sam načrtoval pohištvo. Za opremo vladnih zgradb smo tako kupili pohištvo, ki je bilo na trgu, in glavni oblikovalec, čigar pohištvo sem izbral, je bil Sergio Rodrigues,« je dejal Niemeyer.

Odraščal je v družini intelektualcev in umetnikov. Njegov prezgodaj umrli oče Robert je bil slikar in ilustrator, razvpiti stric Nelson novinar in scenarist. Njegova dediščina je bila sestavljena iz kritiškega duha, živahnosti in smisla za humor. Sam se je odločil za študij arhitekture in oblikovanja, vseskozi pa sta ga spremljala močno zavedanje in želja po soustvarjanju sodobne brazilske kulture, ki je svet ni več enačil zgolj z glasbo, plesom in nogometom, temveč je Brazilija prav zaradi Niemeyerja postala tudi arhitekturna in oblikovalska (vele)sila. Menil je, da je treba opremo prostorov in izbiro pohištva načrtovati hkrati z arhitekturo, kajti če to ni urejeno, arhitektura nima ustrezne uporabne vrednosti in jo lahko označimo zgolj za skulpturo.

Njegov pristop k oblikovanju je bil mešanica modernizma in tradicije, saj je želel obuditi stare pristope k oblikovanju pohištva, zato je bil njegov glavni material les, in ne kovina, ki je bila takrat sicer bolj moderna. Nasploh se je Rodrigues bolj malo oziral na trende, ki so nastali v času pospešene industrializacije, razvoja gospodarstva in gradnje spektakularno zasnovanega novega brazilskega glavnega mesta, temveč se je odločil, da bo ustvarjal po svoji vesti in poskušal predvsem slediti željam ljudi.