Intuitivna oblikovalka

Tanja Zorn Grželj je letošnja dobitnica nagrade revije Elle za najboljšo oblikovalko ženskih oblačil. Žirija slovenske izdaje revije jo je nagradila zaradi prepoznavnega DNK, ki ga na samostojni modni poti premišljeno, z ravno pravšnjim odmerkom svežine in prodornosti, gradi že od leta 1995.

Kljub dolgoletni kilometrini v svetu mode, oblikovanja in kostumografije ste bili presenečeni, ko ste izza govorniškega odra zaslišali svoje ime. Zakaj?

Običajno nisem zelo aktivna v medijskem prostoru. Nina Šušnjara in Alenka Globočnik (drugi nominiranki v kategoriji modna oblikovalka, op. p.) imata bolj izdelani marketinški podobi. Roko na srce smo v Novi Gorici tudi odmaknjeni od središča dogajanja v Ljubljani, zato se moramo kar močno truditi, da opozorimo nase.

Opisujete se kot intuitivna oblikovalka, ki jo navdihujejo trenutki, predvsem iz vsakdanjega življenja. Zakaj je vaš glavni navdih vsakdanjik? Mnogi oblikovalci navajajo popkulturne reference, pretekla zgodovinska obdobja in druge visokoleteče navdihe.

Živim običajno, zelo preprosto življenje. Prepričana sem, da so za vsakogar od nas pomembni drobni trenutki iz vsakdanjika. Zaradi njih ostajam budna in čuječa. Če bi si zadala ambiciozne cilje – izdelati kolekcijo s takšnim ali drugačnim navdihom –, bi za seboj morala imeti ekipo, ki bi opravila študije. To bi bilo mogoče, vendar zahteva povsem drugačen način dela. Predvsem pa sem takšna, kakršna sem. V fazi lovljenja idej se zelo rada prepuščam trenutnim navdihom. Zaprem se v kokon, v katerega ne spustim nikogar drugega, ker je še vse ranljivo in nedodelano. V drugi fazi pa h kolekciji pristopim racionalno. Sprašujem se, kaj je smiselno, funkcionalno. Rada imam stvari, ki delujejo.

Občutek je, da je vsaka vaša kolekcija nadaljevanje oziroma nadgradnja prejšnje. Tako je tudi z zadnjima dvema, Dragonfly in Night, ki ste ju predstavili na Mercedes-Benz Fashion Week Ljubljana.

Nisem prav velika ljubiteljica modnih smernic, čeprav jim včasih kljub vsemu podležem in me navdihujejo. Uporabim jih za poživljanje kolekcij in ustvarjanje dinamike. Moj oblikovalski cilj pa je preseči čas in doseči trajnost mode. Stranke, ki me že dolgo spremljajo, to vedo. Oblačila iz mojega začetnega obdobja se lahko še vedno nosijo. Bolj kot z modo se spogledujem z oblikovanjem. Ta ima zame večjo težo.

Kako ohranjate ravnotežje med lastno ustvarjalnostjo in zahtevami kroga vaših strank?

Včasih me stranke celo navdihujejo. Prisluhnem jim, nato pa moram presoditi, kaj mi sporočajo kot potrebo, ki jo moram upoštevati in lahko postane tudi predmet mojega oblikovanja. Lahko pa si želijo zgolj pozornosti in da jim prisluhneš. Psihologija je sestavni del mojega poklica. Zanimajo me ljudje, moje stranke pa še posebno. Vsa oblačila, ki jih oblikujem – ko sem delala za modno hišo Vodeb, tega nisem bila sposobna –, nosim tudi sama, da preskusim, kaj deluje in kaj je treba še dodelati. Nobeno oblačilo ni popolno.

Za modno hišo Vodeb ste začeli delati takoj po diplomi na naravoslovnotehniški fakulteti?

Že med študijem. Potrebovali so oblikovalce. Povezava z njimi je bil Miha Klinar, danes priznani oblikovalec in profesor, takrat pa moj sošolec na fakulteti. Že za prvo Vodebovo kolekcijo na sejmu mode na ljubljanskem gospodarskem razstavišču sem dobila nagrado za najboljšo kolekcijo. Prvič se je zgodilo, da je na sejmu mode nagrado prejel obrtnik posameznik. Oblačilna podjetja, kot je bila Mura, so bila v takratni Jugoslaviji še zelo močna. Ko sem diplomirala, me je zanimalo samo še delo. Pet let sem sodelovala z Vodebom, potem sem šla svojo pot.

Sodelovali ste tudi z Angoro in znamko usnjenih modnih dodatkov Inini.

Takrat so delovala še številna tekstilna in oblačilna podjetja. Nekaj let sem imela stalne naročnike, s prihodki od njih sem pokrivala tekoče stroške. Kolekcije, ki sem jih delala za svojo blagovno znamko, so bile vedno »plus«. Nisem je želela obremenjevati s tem, ali se izplača ali ne.

Ali redne kolekcije ustvarjate že vse od začetka lastne blagovne znamke?

Vmes je bilo vse mogoče: kolekcije oblačil, nakita, postala sem mamica, se preselila v Novo Gorico. Nekaj mesecev sem govorila, da bom samo mama, a to je bila verjetno posledica hormonskih vplivov. Ker še nisem mogla biti polno aktivna, sem, da bi ostala v stiku z modo, nekaj časa pisala modne članke za Primorske novice. Po naravi sem malce odvisna od ustvarjanja. V vseh okvirih najdem svoj ustvarjalni prostor. Ne omejujejo me, temveč mi pomagajo ugotoviti, kje je moj prostor, in znotraj tega poskušam biti kreativna. Mislim, da je naloga oblikovalcev prav to: pokazati, da je mogoče tudi iz nič nekaj narediti. Pri tem se zavedam, da ne ustvarjamo nič novega, ampak samo interpretiramo že povedano.

Kljub vsemu pa delate življenje lepše.

To je naš preprost skupni cilj.

Zelo radi imate ročno delo. Pri kolekcijah še vedno kaj sami zašijete?

Šivati sem začela že v osnovni šoli. Zanimala so me vsa ročna dela. V osemdesetih letih, ko sem bila srednješolka, smo si s prijateljicami marsikateri kos oblačila sešile same. To je bila edina možnost za izvirnost oblačenja. Za 18. rojstni dan pa sem dobila šivalni stroj. Na fakulteti so nas naučili modelirati in krojiti, dodatno sem se modeliranja učila pozneje na znani šoli v Vidmu. Zdaj tega ne počnem več. Imam šivilje, ki šivajo zame. Zašijem kvečjemu kakšen prototip, pridobljeno znanje pa mi pomaga pri risanju. Če ne razumeš, kako stvari stojijo skupaj, jih ne moreš niti narisati.

V kolekcije radi vključujete druge oblikovalce. Pri zadnji Night ste sodelovali z oblikovalkama Ano Lazovski in Hano Karim, ki sta izdelali maske za obraz in nakit.

Kolekcija je popolnejša, če vključuje nakit. Tudi sama sem ga poskušala oblikovati, vendar je to področje preširoko in prezahtevno. Treba se je odločiti, ali boš delal nakit ali oblačila. Oblikovalke nakita in drugih modnih dodatkov, ki so mi blizu in jih cenim, zelo rada vključim v kolekcije. Tudi zanje je to dobra priložnost, ker se samostojno težko predstavijo.

Ali v vaš butik v Novi Gorici zahajajo tudi Italijanke?

Ni še mogoče reči, da se meje ne čuti. Vendar so ženske iz Italije, ki nas obiščejo, zelo dobre stranke. In tudi zelo drugačne od Slovenk. Zelo so odprte, iskrene in jasno pokažejo navdušenje ali podelijo pohvalo. Slovenke so bolj zadržane. Če se jim oblačilo zdi predrago, tega ne povedo neposredno. Raje vprašajo, ali je na voljo v kakšni drugi barvi.

Zakaj se potemtakem niste odločili za prodajno točko v Italiji?

Z modno hišo Vodeb smo že leta 1993 prišli v blagovnico Liberty v Londonu. Ta je tedaj priredila prodajno razstavo slovenskega oblikovanja Putting Slovenia on the Map. Kolekcija se je zelo dobro prodajala, želeli so naročiti novo. Takrat so se začela naša razhajanja z Vodebom, vendar to niti ni pomembno. Okusila sem, kaj pomeni modni preboj v tujino. Zahteva veliko požrtvovalnosti, vse je zelo zares in čisti posel. Mene pa posel kot takšen ne zanima, temveč ustvarjanje. Če bi želela biti »zunaj«, bi tam že bila. Ko me kdo vpraša, zakaj ne grem ven, v svet, mu odvrnem: »Svet smo mi.« Vsi slovenski oblikovalci, ki so odšli v tujino, so bili zelo uspešni. Znamo delati in biti kreativni ter z zelo skromnimi sredstvi nekaj narediti. To je naša prednost. Sama rada delam in živim v Sloveniji. Poskušam uravnoteženo živeti normalno družinsko življenje in delovati na svojem kreativnem področju. Ne enega ne drugega ne morem postaviti na prvo mesto.

Kdor želi naročiti vaša oblačila, se mora torej zapeljati do Nove Gorice?

Kolekcija Dragonfly je bila naprodaj v XYZ v ljubljanskem Cityparku, zdaj bo tam na voljo tudi kolekcija Night. Iz drugih trgovin pa sem se umaknila. Na žalost trgovci pri nas še vedno prejemajo konsignacije, kar je za oblikovalce zelo neugodno. Če lahko kupijo tuja oblačila, bi tudi naša, še zlasti ker je v Slovenija tako majhna, da bi lahko vsak teden k oblikovalcu prišli iskat nekaj kosov. Tega, da nam trgovine ob koncu sezone vrnejo neprodana oblačila, naš način dela preprosto ne prenese. Moje stranke so se navadile, da morajo priti v Novo Gorico, in se tja rade pripeljejo.

Imate že ideje za novo kolekcijo?

Vse je še v kokonu. Je pa cikel mojega ustvarjanja spiralen. Vsaka kolekcija kaže pot naprej. Takoj po predstavitvi jo analiziram ali izberem en kos, ki me popelje naprej.