Jackson Pollock (1912-1956)

Za Jacksona Pollocka bi lahko dejali, da je bil – pa naj se to sliši še tako paradoksno – najbolj precenjen in hkrati najbolj podcenjen umetnik preteklega stoletja. Lahko bi celo zapisali, da je anonimni zvezdnik; vsak ga pozna, vsak pozna njegov koncept kapljičnega slikanja in njegova najslavnejša platna, vendar se le malokdo zaveda, da se za navidez preprosto tehniko avtomatizma skriva zelo kompleksna osebnost.

Pollockova umetniška pot še zdaleč ni bila konvencionalna. Rodil na ranču na severozahodu Wyominga, zaradi očetovega dodatnega poklica zemljemerca se je družina veliko selila in na srečo je v času adolescence pristal v Los Angelesu, kjer je lahko končal srednjo šolo za uporabno umetnost. Ko je pomagal očetu, se je spoznal s kulturo ameriških staroselcev – in to je bil poglaviten povod za izbiro šolanja. Seveda pa je bil odprtega duha; najprej ga je pritegnilo kiparstvo, začel se zanimati za daljnovzhodno in indijsko filozofijo, prebiral je Krišnamurtija, kasneje, zlasti ko je moral že kot mlad mož prvič poiskati profesionalno pomoč psihologa, pa se je začel zanimal za Junga in psihoanalizo.

Pomoč psihologa je bila bolj ali manj neuspešna; Pollock se je že zelo zgodaj začel predajati alkoholizmu, ki ga je spremljal celotno življenje. Konec dvajsetih let preteklega stoletja se je z bratom Charlesom preselil v New York, takrat edino omembe vredno ameriško kulturno središče, kjer sta oba študirala pri Thomasu Hardu Bentonu na akademiji Umetniška študentska zveza (Art Students League of New York). Danes skoraj povsem pozabljeni Benton je bil v tistem času dokaj spoštovana osebnost newyorške umetniške scene kot predstavnik tako imenovanega regionalizma. Za objekt upodabljanja si je izbiral preproste ljudi, predvsem z ameriškega Srednjega zahoda, in jih pogosto povzdignil v mitske figure.

Tudi na Pollocka je naredil vtis, vendar ne toliko zaradi apoteoze slehernika, temveč predvsem zaradi ekspresivnosti in dinamičnosti forme. Evropski vplivi so v ZDA postajali vse močnejši, nemalo umetnikov je pred Hitlerjem pribežalo v New York in mladi Pollock je hitro odkril Picassa, Mirója in predvsem evropske nadrealiste. Formalni študij se mu je zato zazdel povsem odveč. Umaknil se je v samoto in se naslednjih nekaj let preživljal ob pomoči projekta Zveznega umetniškega projektivnega urada, ki ga je kot pomoč umetnikom ustanovila vlada, vendar so bili njegovi uspehi skromni.

Prelomnica se zdi njegovo srečanje z Willemom de Kooningom in še nekaterimi predstavniki ameriške avantgardne scene. Počasi je razvijal svojo različico nadrealizma in pisal avtomatsko poezijo ter se oddaljeval od prejšnjih vzorov, predvsem od simbolizma ameriških Indijancev in angažirane umetnosti Diega de Rivere, ki je bil nekaj časa njegov poglavitni vzornik. Še eno srečanje, tokrat z zbirateljico Peggy Guggenheim, je pomenilo velik korak pri njegovi karieri, saj je z njim podpisala petletno pogodbo in mu naročila sliko velikih dimenzij. Dokončno pa se je uveljavil s sodelovanjem na razstavi Umetnost tega stoletja, ko ga je kot izredno obetavnega umetnika prepoznal kritik Clement Greenberg.

Nadaljevanje kariere se je zdelo idilično. Pollock se je poročil, si uredil dom in atelje na Long Islandu in tukaj začel s svojim eksperimentiranjem s tekočimi barvami. Prvič se je s to tehniko srečal na eksperimentalni delavnici mehiškega muralista Siqueirosa in jo postopoma prilagodil svojim zamislim. Najprej je platno snel s stojala, nato tudi s stene in ga položil na tla, kar je omogočalo optimalen učinek. Velike čopiče je kmalu zamenjal za palice ali pa je barvo na platno nanašal kar iz pločevinke, jo mešal z drugimi materiali, denimo s peskom in zdrobljenim steklom, predvsem pa je s tehnike slikanja iz zapestja prešel na slikanje s celo roko in nato kar s celim telesom.

Tehnika kapljanja (dripping) mu je v New York Timesu prinesla naslov Jack the Dripper, predstavlja pa eno zaključnih faz spontanega avtomatizma, ki ima korenine v nadrealizmu, vendar ga je Pollock stopnjeval do bolj dinamičnega akcijskega slikarstva. Njegov poglavitni namen je bil izguba racionalnega nadzora nad nastankom slike, saj ima po njegovih besedah slika lastno življenje, ratio pa vedno predstavlja blokado. Obenem pa je skušal vzpostaviti popolno identifikacijo ne samo z likovnim delom, temveč tudi s postopkom njegovega nastajanja.

Vendar je ta najslavnejša faza pri Pollocku trajala le štiri leta, pravzaprav je na vrhuncu slave nenadoma povsem opustil to tehniko. Njegova paleta je začela dobivati temnejše tone, spet se je v kompoziciji začela pojavljati figura, ker pa ni želel prejudicirati vsebine svojih del, jih je prenehal poimenovati z naslovi in jih poslej označil le še z nevtralnimi številkami. Tako fizično kot duševno je rapidno propadal. Kljub prodoru na evropsko umetniško sceno, kjer se je predstavil z veliko retrospektivo v Parizu, je alkoholizem povsem načel njegovo duševno zdravje. Večino časa v ateljeju je preživel v manični hiperaktivnosti ali depresivni pasivnosti, dokler ni že pri štiriinštiridesetih letih življenjske poti končal v prometni nesreči, ko je divjal v svojem oldsmobilu.

Pollocka lahko označimo za enega najvidnejših predstavnikov abstraktnega ekspresionizma, saj je New York ustoličil na sam vrh svetovne likovne scene, obenem pa je s tehniko akcijskega slikarstva in izpostavljanja pomena ustvarjalnega procesa, ki je integralni del umetniškega akta, izredno vplival na kasnejši razvoj performansa in hepeninga. O njem je bilo izdanih nešteto monografij in študij, v nasprotju z večinoma ponesrečenimi poskusi filmskih upodobitev velikih umetniških osebnosti pa je film Pollock v režiji Eda Harrisa, ki je odigral tudi naslovno vlogo, povsem solidna in prepričljiva vizualna rekonstrukcija njegovega življenja.