Natanko po pol stoletja, ko je izšla največja slikaniška klasika Tja, kjer so zverine doma, se po tej zverinsko čudoviti deželi končno lahko sprehodimo tudi v slovenščini.
Tako kot so zverine Maksa imenovale za največjega med zverinami in ga postavile za kralja vseh zverin, tako je tudi njihov »oče« ameriški ilustrator Maurice Sendak prav s temi junaki, ki se skrivajo za platnicami slikanice Tja, kjer so zverine doma, sedel na prestol enega najvplivnejših ustvarjalcev za otroke in mladino vseh časov.
Slikanica z naslovom Tja, kjer so zverine doma (Where the Wild Things Are) je prvič izšla leta 1963 in je bila zaradi otroških, pogosto nasprotujočih si čustev, ki jih opisuje – od strahu, jeze, tesnobe do egocentrizma – prelomna in revolucionarna, od tedaj pa se je med bralce razširila v več kot 17 milijonih izvodov. Ob izidu je imela nemalo težav, saj se je tako staršem kot knjižničarjem zdela preveč temna in grozna za takratno pojmovanje otroške literature.
A kljub temu je prejela številne strokovne nagrade in priznanja, še več: za svojo so jo vzeli predvsem številni mali poznavalci Maksa in zverin v anglo-ameriškem svetu, ki so pogosto pisali tudi samemu avtorju, ta pa jim je z veseljem odpisoval in poleg besed še kaj narisal. Nekoč so se oglasili neki starši in mu zaupali, da je bil njihov otrok tako vesel njegovega odgovora, da je razglednico z ilustracijo kar pojedel, in to si je štel za največji kompliment. Med pišočimi sta bila tudi bratec in sestrica, ki sta na Sendaka naslovila povsem neposredno vprašanje: kako se pride tja, kjer so zverine doma, saj sta si tja želela na poletne počitnice.
Maurice Sendak je za vedno odšel lani, najbrž v kake take prekrasne svetove, kakršne je ustvarjal tudi tu na zemlji, in čeprav ne odgovarja več na otroška vprašanja, knjiga še vedno kraljuje na lestvicah najbolj kultnih in priljubljenih knjig. Da bi jo spoznali tudi oči in ušesa malih slovenskih poslušalcev oziroma bralcev, pa ne zaradi antikvarnega vidika, temveč večno sveže aktualnosti, si je urednik otroške in mladinske literature pri Mladinski knjigi Andrej Ilc prizadeval več kot desetletje.
Ameriška založba HarperCollins, ki je bedela nad avtorskimi pravicami, se je na njegove dopise slabo odzivala in se zgovarjala na potrditev avtorja, takrat že gospoda v poznih letih. Po njegovi smrti je pravice prevzela agencija Wylie, s katero MK dobro sodeluje, kar je na stežaj odprlo vrata slovenski izdaji, četudi je morala prestati potrditev vseh najmanjših podrobnosti, od prevoda do tiska in papirja, naposled pa so morali pri MK – verjetno prvič v zgodovini založbe – izdati še poskusno verzijo.
»A dolgotrajna pot do slovenske izdaje je imela tudi pozitivne stranske učinke. Knjiga je med slovenske bralce prišla ob 50-letnici prve izdaje, poleg tega pa so pri prvotnem založniku HarperCollins tudi na novo poskenirali izvirne ilustracije, ki jih je kot zadovoljive potrdil še sam avtor, in poskrbeli, da je knjiga čim bolj podobna izvirniku. Tako smo tudi v slovenščini lahko izdali zelo sodobno, reprezentativno izdajo z zaščitnim ovitkom, za kakovost katere pa ima velike zasluge tudi Gorenjski tisk,« razkriva Andrej Ilc.
Prevod, ki ga je Ilcu že pred časom brez vnaprejšnjega naročila kar sama poslala slovenska prevajalka Jasmina Šuler Galos, ki sicer živi na Poljskem, opisuje še za eno v vrsti številnih naključij. Prav prevod pa je bil še posebno trd oreh, saj je Maurice Sendak jeziku posvečal veliko pozornost. Nobena njegova slikanica v izvirniku ne obsega več kot 380 besed in za nobeno ni porabil manj kot dve leti.
»Na 40 ilustriranih straneh slikanice Tja, kjer so zverine doma, je v izvirniku našteti komaj 10 stavkov, v slovenski izdaji pa 17, a se v prevodu prav tako posrečeno ohranja ritem. Še eno naključje pa je, da je v slovenskem naslovu prav toliko znakov kot v angleškem,« izpostavlja Ilc. Knjiga se začne z besedilom in izčiščenimi ilustracijami, potem pa se podobe začnejo množiti in v sredini dosežejo vrhunec. Pred bralcem se odpre šest strani brez besedila – le z nagajivimi zverinami in njihovim kraljem Maksom –, ob katerih se lahko plemeniti domišljija. Število podob se nato znova začne zmanjševati in povečevati število besed.
A zgodba o kultni slikanici se še zdaleč ni rodila z zverinami. Sendak je legendarni urednici Ursuli Nordstrom pri HarperCollinsu prinesel osnutke knjige o konjih z naslovom Where the Wild Horses Are in jo v hipu navdušil, ko pa se je knjige lotil, je ugotovil, da mu risanje konjev sploh ne gre od rok. Tako so v Maksov svet vstopile zverine z rumenimi očmi, za katere je razkril, da so pravzaprav njegovi židovski sorodniki, ki so hodili k Sendakovim na obisk ob nedeljah in ga navduševali in odbijali obenem.
»Čeprav te slikanice večina slovenskih bralcev najbrž ne pozna, jo poznajo predvsem starejše generacije slovenskih ustvarjalcev, saj gre za veliko delo v obrtniškem in umetniškem smislu. Ilustratorka Marija Lucija Stupica, denimo, se je kar dosti ukvarjala in poglabljala v njegovo delo, do njega je gojila veliko navdušenje, zato je v nekem smislu vplival tudi na njeno delo,« opominja sogovornik, ki je pred približno petnajstimi leti poskrbel tudi za prevod prve Sendakove knjige, otroško-mladinski roman Kolo na šolski strehi.
Ob prihodu »zverin« na police slovenskih knjigarn še poudarja, da gre za dogodek leta na področju knjig za otroke, četudi je kazalo, da se najbrž nikoli ne bodo izkrcale v naši deželi. Zdaj kaže le še počakati, kako se bodo tu udomačile.
Tiskane izdaje
