Tiskane izdaje
»Vreme je bilo izredno lepo, potovanje nadvse prijetno. Po obedu smo se udobno namestili na palubi. Poleg naju so bile še tri gospe, ki so se prav tako vračale iz Velikega Lošinja. Počivale smo in se pogovarjale. V enem trenutku, tega se zelo dobro spominjam, sem izvlekla uro. Kazala je točno 2.45. In skoraj v istem trenutku se je zaslišal tako strašanski pok, da sem skoraj oglušela. Videti je bilo, kot da se bo parnik razpočil,« je usodni trenutek tistega 13. avgusta 1914 opisala Fanny Kestler, ena od (približno) 190 preživelih srečnežev nesreče, ki je enega najimenitnejših avstro-ogrskih parnikov Barona Gautscha v vsega skupaj pičlih sedmih minutah spremenila v jadranski Titanik. Večina potnikov pa je skupaj z njim končala šest navtičnih milj zahodno od Brionov zaradi mine, ki jo je domača vojska nastavila Srbiji, s katero je pravkar stopila v vojno.
Čeprav je bil Baron Gautsch najsodobnejša in najlepša ladja Avstrijskega Lloyda, prestižni ploveči hotel z imenitno opremo, in je že s svojim črno-belim ladijskim trupom spominjal na mogočnega prav tako puhajočega imenitneža, ki je dve leti pred tem končal na 100-krat globljem dnu v severnem Atlantskem oceanu, pa njegova nesreča bolj kot na Titanik spominja na Costo Concordio. »Zgodila se je v poletnem času, blizu obale, posadka svojih dolžnosti ni opravljala tako, kot bi morala. Od osmih rešilnih čolnov so uspešno spustili samo enega, v katerem so bili v večini člani posadke. Dodatna težava je bila razlita nafta, ki jo je hitro zajel ogenj, zaradi nje pa so se mnogi utopili, saj plavati skoraj ni bilo mogoče,« je povedala Katarina Pocedić, avtorica razstave Baron Gautsch (1914–2014), Prva žrtev prve svetovne vojne v Istri, ob njenem odprtju v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova. Na ogled bo do 24. septembra letos.
Kriva ura zamude ali skrivnostna dama?
Za kratko življenje potniškega parnika, ki so ga izdelali v ladjedelnici Gourlay Brothers & Company v Dundeeju na Škotskem in ga poimenovali po tesnem sodelavcu cesarja Franca Jožefa, Paulu Gautschu Freiherru von Frankenthurnu (konec 19. stoletja je bil minister za izobraževanje, predsednik sodišča in minister za notranje zadeve avstro-ogrske monarhije), je bila kriva predvsem neodgovornost kapitana in članov posadke. Kot navaja bogato ilustriran katalog, ki ga je ob razstavi ob 100. obletnici nesreče spisala Katarina Pocedić, je bil 11. avgusta 1914 v Trstu sestanek vojnih pomorskih sil, na katerem so poveljnike ladij obvestili o polaganju min okoli istrskega polotoka, s čimer so želeli zaščititi glavno vojaško avstro-ogrsko pristanišče Pulj. Na sestanku ni bilo Gautschevega kapitana Paula Winterja, ki je parnik uradno upravljal tudi na njegovem zadnjem potovanju, ampak je tja poslal II. častnika krova Giovannija Tenzeja. Istega dne je parnik iz Trsta izplul proti jugu, v sredo, 12. avgusta, pa se je vračal v Trst. Ker je bil tedaj že v vojni službi – prevažal naj bi vojaške okrepitve v Črno goro in evakuiral civiliste na sever –, je med vračanjem vkrcaval družinske člane vojaških uslužbencev, predvsem ženske in otroke, ki so odhajali s počitnic, begunce iz Bosne in Hercegovine in vojake. Zato je ladja kmalu presegla svojo kapaciteto 300 potnikov. Po listinah v Državnem arhivu v Trstu je bilo v trenutku nesreče na ladji registriranih 327 potnikov in članov posadke, toda zaradi kaotičnega stanja in nekontroliranega vkrcavanja – vojakov in otrok do 10. leta niso popisovali – domnevajo, da je bilo vsega skupaj 529 potnikov. Toliko jih je tudi v sodnem procesu leta 1914 navedel Avstrijski Lloyd.
Ker so zaradi min morali nekoliko spremeniti plovbo, je imel Baron Gautsch z Lošinja že uro zamude. Zato je kapitan Winter II. častniku ladijske strojnice Giuseppeju Jaklitschu naročil, naj maksimalno poveča hitrost motorjev, poveljni most pa prepustil I. častniku krova Josefu Luppisu in nato menda odšel v kabino, s skrivnostno žensko. Manj kot dve uri zatem je še Luppis storil enako; brez potrditve nadrejenih je krmilo prepustil II. častniku krova Giovanniju Tenzeju in odšel na kosilo z imenitnimi potniki. Ker je bil Gautsch prenatrpan, ni pristal v Pulju, ampak je s polno hitrostjo plul proti Trstu, kamor bi moral dospeti do 18. ure. Kljub navodilom, da se je treba od obale držati vsaj 15 milj, je plul mnogo bliže, in čeprav naj bi odgovorne na Gautschu z obale tako z zastavami kot s slepimi naboji pred nevarnostjo svaril miner, z ladje ni bilo odziva. Ob 14. uri in 45 minut je jugozahodno od svetilnika Sveti Ivan na Pučini v bližini Rovinja zapeljala na mino številka 1236, eno od zadnjih s severnega minskega polja.
Človek človeku zver
»Prizori, ki so se v trenutkih agonije parnika dogajali pred mojimi očmi – da bi prišli do rešilnih jopičev ali mesta v reševalnem čolnu, so bili tako divji, tako brutalno zverinski, da jih nikoli ne bom pozabila. Ni bilo moških. To je bilo divje vrvenje ljudi živali, ki so se napadali, tolkli, grizli in se borili na najrazličnejše načine, da bi eden drugemu izmaknili reševalni jopič ali se dokopali do mesta v čolnu. Z nekaj izjemami so bili skoraj vsi jopiči zaklenjeni v skrinjah ali v kabinah. Neki gospod poleg mene je uprl vse sile, da bi odprl skrinjo. Imela sem srečo, da sem pograbila jopič in ga hitro oprtala hčerki. A že v naslednjem hipu je nanjo planilo 20 moških, da bi ji ga vzeli. Borila sem se kot levinja, da jo rešim pred podivjanimi moškimi. Zase sem se že sprijaznila, da bom morala umreti,« je pripovedovala že omenjena Fanny Kestler. Ko je videla, da sta se dva čolna oddaljila in da sta v enem celo kapitan in posadka, se je zavedela, da ni rešitve. Poljubila je hčerko in ji naročila, naj plava in neprestano kliče na pomoč. V morje jo je vrgla z zaprtimi očmi, in ko jih je naslednjič odprla, jo je videla na gladini, že nekoliko oddaljeno od potapljajoče se ladje, kako plava in kliče, kakor ji je naročila. Ladja se je medtem že nagnila v eno stran, moški, ženske in otroci pa so tekali kot nori, kričali, jokali, tožili za umrlimi. »Zaprtih oči sem se še sama vrgla v morje. Že sem čutila, kako me je ujel vrtinec, ki ga je povzročil toneči Gautsch, potem pa se je dogodil čudež, saj sem se vnovič znašla na gladini. Pograbila sem desko in se s poslednjimi močmi skušala odriniti čim dlje od Gautscha. V daljavi sem videla hčer, kako je plavala in klicala na pomoč. To mi je vlilo moči, da sem se držala, dokler me niso rešili z enim od torpednih čolnov. Ta je rešil tudi mojo hčerko. Nihče si ne more predstavljati prizora na morju, ko potone parnik. Morska gladina, onesnažena z nafto, je bila pokrita z umirajočimi ljudmi in trupli, ljudmi, ki so v smrtnem boju grabili umirajoče in mrtve, ki pa so v morske globine potegnili tudi žive. Najhuje je bil videti boj staršev, da rešijo svoje otroke,« je pripovedovala. Za najhujši prizor, ki ga je v tej tragediji videla na lastne oči, je opisala tako: »Dvajset metrov od mene je bil čoln, tisti drugi, prepoln ljudi. Neka ženska se je z eno roko držala za čoln, z drugo pa otroka, in jih rotila, naj na čoln vzamejo vsaj otroka. Naenkrat opazim, kako je kos lesa, zdi se mi, da je bilo veslo, spustilo na otrokovo glavo. Počila mu je lobanja, zatem pa sta otrok in mama utonila.« Brodolomce so ob 16. uri prišli reševat različni čolni, preživele pa so okoli 18. ure pripeljali v Mornariško bolnišnico v Pulju. Dva dni po nesreči so 58 utopljencev pokopali na mestnem pokopališču v Pulju, kar je tudi edini zanesljiv podatek o potnikih. Kot je povedala višja kustosinja Zgodovinskega in pomorskega muzeja Istre Katarina Pocedić, je z raziskovanjem za razstavo prišla do natančnejših, a kljub vsemu še vedno približnih številk; 190 potnikov naj bi preživelo, 339 pa utonilo. »Na ladji so bili potniki različnih narodnosti, toda nekatera imena so bila napisana tudi v štirih različnih verzijah, zato je narodnost iz imen zelo težko določiti. Kaj novega nam bi utegnil povedati ladijski register potnikov, ki so ga potapljači našli v sefu v prostoru za razvrščanje pošte. A čaka nas še dolgotrajno in mukotrpno restavriranje,« je povedala sogovornica.
Že nekaj dni po nesreči
Prvi potop k razbitinam je že nekaj dni po tragediji organizirala avstro-ogrska vojna mornarica, vendar se tudi izvidniški potapljač menda ni več vrnil na površje. Tako naj bi razbitine prvi odkril Tržačan Giacomo Stocca leta 1951, sedem let pozneje pa je ekipa italijanskih in hrvaških potapljačev določila lokacijo razbitin, ki jih je leta 1975 prva posnela Radiotelevizija Zagreb, ko je snemala prvo hrvaško nadaljevanko o podvodnih arheoloških izkopavanjih v Jadranu. Prav Zgodovinski in pomorski muzej Istre je leta 1995 predlagal tudi zaščito in registracijo razbitin parnika Baron Gautsch. Tistega leta so na površje prinesli 98 predmetov, zbirka, povezana s tem slavnim parnikom, pa skupno obsega prek 160 predmetov. Treba je vedeti, da je imel Gautsch nadvse imenitno in kakovostno opremo. Uporabni predmeti iz keramike in porcelana so bili izdelani v znanih tovarnah na Škotskem in Češkem, kovinski predmeti naročeni na Dunaju in v Münchnu, deli ladijskega inventarja pa v tovarni raznovrstne opreme v Milanu.
Čeprav so razbitine v neposredni bližini Brionov, ki si jih je za daljši čas »prisvojil« Tito in so bile zato na strogo nadzorovanem območju, se poraja vprašanje, kaj vse so do tedaj že izropali. Tisti, ki so leta 1914 bežali, so s sabo gotovo vzeli tudi svoje največje dragocenosti. Res pa je, da je zadnji del ladijskega trupa zarit v mulj, tako da nihče ne ve, kaj se zares se skriva tam. Potop do razbitin, ki običajno traja med 35 in 90 minut, je od njihove zaščite dalje mogoč le v okviru pooblaščenih potapljaških centrov in agencij hrvaškega ministrstva za kulturo. Samo v potapljaškem centru Rovinj Sub na leto popeljejo okoli 1200 ljudi, prihajajo pa bolj ali manj prav zaradi jadranskega Titanika, je povedal eden od inštruktorjev potapljanja Roberto Cafolla in dodal, da približno tolikšno število potapljačev na leto popeljejo tudi drugi centri v bližini, ki jih je okoli 15. Baron Gautsch najbolj buri Italijane (40 odstotkov) in Avstrijce (30 odstotkov), najboljši meseci za obisk tega poslednjega počivališča številnih nesrečnikov, katerih točno število ni znano – na razbitine so jim slovenski in hrvaški potapljači ob 100. obletnici nesreče pripeli spominsko ploščo –, pa so prav poletni meseci. •
