Tiskane izdaje
»Grenoble je zame kot spomin na zoprno prebavno motnjo; od nje ne preti nobena resna nevarnost, vzbuja pa odvraten gnus,« je o svojem domačem mestu zapisal francoski realistično-romantični pisatelj Marie-Henri Beyle s psevdonimom Stendhal (1783–1842), avtor znamenitega romana Rdeče in črno. Rdeča in črna v nasprotju s hladnim mestom pod francoskimi Alpami vedno predstavljata možnost za resno nevarnost, ki ni zanemarljiva niti, ko gre »samo« za obleke.
Stendhal je sanjal o Italiji ter o francoskem jugu, o katerem mu je mati pripovedovala, da tam rastejo pomaranče. Očaran je bil nad lepoto italijanske renesanse, napisal je esej Zgodovina slikarstva v Italiji in občudoval Italijane, ker so še znali nesmrtno ljubiti. V Italiji je pozneje služil kot diplomat; bil je sin bogate meščanske družine iz Grenobla, oboževalec Voltaira in razsvetljenstva. Dolgočasna Civitavecchia, pristanišče, ki leži jugozahodno od Rima, kamor je prišel za francoskega konzula, ga ni preveč navdušila, saj tam ni bilo sijajne renesančne arhitekture, ki bi ga zalagala z navdihom. Zato se je zatekel v fantazijo in začel pisati svoje najbolj znamenito delo Parmska kartuzija.
Stendhal je trpel zaradi neprivlačnega videza, kljub vsemu pa je bil toliko moder, da mu je uspelo ljubezenske bolečine pretvoriti v vir navdiha za svoja pisanja. Da lahko ljubezen človeka povsem spremeni, je orisal s temi besedami: »V opuščene globine salzburških rudnikov soli se vrže veja, ogolela zaradi zime; dva ali tri mesece pozneje se potegne na svetlo, pokrita z bleščečimi kristali: najmanjše vejice, tiste, ki niso debelejše od siničje nožice, so okrašene z neštetimi lesketajočimi in oslepljujočimi diamanti; prvotne veje ni več mogoče prepoznati.«
Kako skrivnostna veja je ljubezen, razkriva tudi njegov realistični roman Rdeče in črno. V njem popisuje zgodbo romantičnega sanjača Juliena Sorela, dečka iz nižjih slojev, ki si prizadeva priti v višji sloj družbe in pri tem vseskozi meša čustva in razum. Ta nesporazum se konča tako, da v cerkvi strelja na svojo ljubljeno damo in jo skorajda ubije. Ko je obsojen na giljotino, sodnikom pove: »Gospodje, v meni ste obsodili nekoga, ki se je drznil povzpeti nad skromni okvir svojega rojstva.«
Italijanski modni kreator Giorgio Armani je eden od tistih sanjačev, ki se mu je krepko uspelo povzpeti nad skromni okvir svojega rojstva. Rodil se je leta 1934, dobrih dvesto let po izidu Stendhalovega romana. Ko Armani govori o svojem otroštvu sredi 40. let prejšnjega stoletja, pravi, da so bili to težki, vojni časi. »Imel sem precej nesrečno otroštvo, toda ta nesrečnost je izhajala predvsem iz moje notranjosti. Bilo je nekakšno splošno nezadovoljstvo, ker nečesa nisem mogel imeti bodisi zaradi družinskih razmer bodisi zaradi zgodovinskega trenutka.«
Svojo blagovno znamko je osnoval leta 1975 in danes je eden najslavnejših ljudi na svetu, ogrnjen s plaščem razkošja in vsemi čudesi materialnega, kar si jih je mogoče zamisliti – pa vendar se mu zdi, da se ne more znebiti nenehnega stanja nezadovoljstva, ki ga je spremljalo v otroštvu in o katerem piše Stendhal v svojem romanu. Vedno je kaj, kar ni tako, kot bi moralo biti. Res pa je tudi, da je Giorgio, ki v stroki velja za velikega perfekcionista, zahteven in zelo pikolovski; ne nazadnje je tri leta študiral medicino. Njegov občutek za estetiko je kirurški, kar je še zlasti očitno, ko imaš opraviti z dvema tako nasprotnima barvama, kot sta rdeča in črna. Tako kot Stendhalu je tudi Armaniju večno nezadovoljstvo s svetom okrog sebe in travme uspelo odlično prodati, ne glede na ceno, ki jo je moral plačati za svoj uspeh.
Zakaj je Stendhal svojemu romanu dal naslov Rdeče in črno, ni povsem jasno. Poleg tega, da je rdeča simbol ljubezni, moči in boja, bi lahko pomenila tudi pripadnost glavnega junaka Juliena revoluciji in njegov poskus, da se povzpne v visoko družbo. Rdečo povezujemo z ognjem in krvjo, v različnih kulturah simbolizira naravno privlačnost. Rdeča je tudi prva barva, ki jo je človek poimenoval, zato je izraz »rdeče« najstarejša barvna oznaka v vseh jezikih sveta. V kombinaciji s črno je magnet za poglede, ki jih modna zgodovina povezuje tudi s francoskim kankanom, ki je nastal istega leta kot Stendhalov roman.
Črna Rdeča je prva barva, ki jo je človek poimenoval. kot kontrast rdeči je bila v tistem času prispodoba za duhovščino, za katero se je Julien pripravljal, ali za plemstvo, h kateremu je stremel. Seveda pa tradicionalno črna pomeni tudi smrt in s tem konec njegovega uspeha. Lahko pa je pisatelj s tem naslovom mislil na obe barvi pri ruleti in tveganje glavnega junaka na vse ali nič. Tudi moda je tveganje na vse ali nič in Giorgio Armani, ki je letos julija dopolnil 80 let, verjame v vse, le da se pri tem vedno pojavi drobna težava – če hočeš dobiti vse v modi, moraš na drugi strani privoliti v nič. Moda ga je požrla celega, zaradi nje se je moral odpovedati otrokom. Morda je to dobro, razmišlja, kajti gotovo bi bil posesiven oče, ki bi trpel, ko bi gledal, kako otroci odhajajo.
V novi sezoni ga je spet prepričala tvegana kombinacija rdeče in črne, ki je nadaljevanje iz lanske sezone. Medtem ko je bila njegova lanska modna zgodba navdihnjena z orientalsko romantiko, je letos veliko bolj klasično rdeče-črna. Če bi iskali izhodišča, bi to lahko bila spet znamenita Mondrianova Kompozicija – slika nizozemskega slikarja Pieta Mondriana z rdečo, modro in rumeno, ki jo je naslikal leta 1930 in velja za večen navdih slikarjem in modnim kreatorjem.
Variacije na temo Mondrianove Kompozicije so različne geometrijske sestavljanke v osnovnih barvah, med katerimi kraljujejo rdeča, črna in bela, ki si jih je za osnovo svoje modne kombinatorike za jesen in zimo 2014/2015 sposodil tudi Armani. »Ne trudim se opisovati stvari, kakršne so, ampak le vtis, ki so ga naredile name,« je dejal Stendhal. O rdeči in črni je težko govoriti kot o nečem objektivno danem, kar bi lahko izmerili, se pa ne moremo izogniti močnemu vtisu.
