Tiskane izdaje
Kapela Kamppi je sodobna luteranska kapela sredi živahnega osrednjega trga Narinkka v Helsinskih, ki so jo odprli poleti in poimenovali kapela miru. Ideja, da bi imeli v mestu, kjer običajno vse vrvi od življenja, prostor, namenjen miru in samoti, se je rodila pred štirimi leti in meščani Helsinkov so jo sprejeli z navdušenjem.
Predstavlja pribežališče pred vladavino hrupa, ki je zajel vsa svetovna mesta in se mu pogosto ni mogoče izogniti niti v nenaseljeni krajini, namenjena pa je predvsem meditaciji; občasno v njej potekajo zborovanja, srečanja med predstavniki helsinške kongregacije in občani, vendar v njej ne bodo organizirali za cerkvene objekte običajnih maš in drugih verskih ceremonij.
Kapela Kamppi je del programa Helsinkov kot prestolnice oblikovanja za leto 2012, zato njena imenitna arhitektura ni naključje. Cerkve od nekdaj veljajo za prestižne objekte tako z gradbenega kot z arhitekturnega stališča, in še danes, kljub dejstvu, da religija ni več osrednja vodnica v življenju ljudi, predstavljajo nalogo, ki ji arhitekti posvečajo posebno pozornost.
Načrtovali so jo v biroju K2S arhitekti, projekt je vodil Mikko Summanen. Kapela predstavlja imeniten primer v Skandinaviji sicer klasične, drugod po Evropi pa trenutno zelo moderne lesene arhitekture in gradnje. Ker gre za cerkveni objekt, so si arhitekti lahko privoščili nekaj več odmika od klasične gradnje, kar se kaže v inovativnem pristopu do oblikovanja. Za cerkvene objekte že stoletja velja, da prenesejo obilo oblikovalske drznosti, tako zaradi narave njihove uporabnosti kot zaradi drznih in niti malo konzervativnih naročnikov. Summanen se je pri načrtovanju kapele Kamppi odločil vrniti na izhodišče, k začetkom zahodnega pojmovanja religije, k Noetu in njegovi barki.
Barka je starodavni simbol potovanja in predstavlja varno lupino, ki nas vodi skozi življenje. V krščanskem izročilu to barko, na katero se ljudje vkrcajo v veri, da bi premagali pasti tega sveta in viharje strasti, predstavlja Cerkev. Noetova barka je po biblijski legendi bila rešitev za peščico dobrih ljudi (in vseh vrst živali) pred vesoljnim potopom, ki ga je Bog poslal, da bi uničil zlo, ki se je razbohotilo na zemlji. Simbolika barke, kot jo razume finski arhitekt Mikko Summanen, je podobna – za trenutek ali dva rešiti ljudi pred viharji sveta, pred hrupom, pred kričečo zahodno civilizacijo, umakniti se na barko miru, k zbranosti in pozornosti, da bi lažje reševali probleme, ki nam jih nalaga vsakdan.
Vendar ne gre zgolj za mitologijo; barka oziroma ladja ima osrednji pomen tudi v zgodovini cerkvene arhitekture, ladja namreč označuje večji prostor v notranjosti cerkve oziroma cerkveno zgradbo deli na različne »ladje« – imamo glavno ladjo, to je osrednji, največji prostor v cerkveni stavbi, stranski ladji, ki potekata vzporedno z glavno ladjo na levi in desni strani, sta ponavadi ožji od glavne ladje in od nje ločeni s stebri, ter prečno ladjo, ki poteka pravokotno na glavno ladjo (jo preseka) in loči glavno ladjo od prezbiterija (nad mestom, kjer se križata glavna in prečna ladja, pogosto stoji osrednja kupola).
Summanenova zamisel je bila v nasprotju s tem preprosta in logična – zgraditi cerkev oziroma kapelo brez metaforičnega kalkuliranja kot ladjo, zares in ne zgolj v prenesenem pomenu, in to leseno.
Noetova barka sredi Helsinkov v Summanenovi izvedbi v najvišji točki meri 11,5 metra v nebo, njena površina pokriva 270 kvadratnih metrov. Stavba je v celoti zaprta, svetloba vanjo prihaja skozi okenske line v stropu, ki so videti kot odprtine za paro pri parnem likalniku. Njena zaobljena lesena fasada mehko prehaja v natrpano in živo urbano središče Helsinkov ter deluje kot nekakšen brlog, fizični ščit, ki vse, ki se umaknejo v njeno zavetje, ščiti pred viharji zunanjega sveta.
Posebno vrednost tej mitični stvaritvi daje les jelše, iz katerega je narejena, saj prostoru podarja posebno toplino in meditativnost. Videti je kot gnezdo, kot toplo naročje, v katero se lahko umaknemo, tako kot se medvedi v svoje brloge skrijejo pred zimo. Čeprav je cerkev luteranska, je njena ideološka opredelitev ekumenska, saj v svoje telo sprejme vse – tako kristjane kot pripadnike drugih cerkev ter ateiste.
Arhitekti so za mojstrovino lesnega stavbarstva prejeli mednarodno arhitekturno nagrado athenaeuma iz Chicaga že leta 2010, ko je bila ideja še na papirju, kar kaže na bistrovidnost ideje in željo po njenem uresničenju. Nekateri arhitekturni kritiki kapelo v Helsinkih že primerjajo z znamenito Le Corbusierovo cerkvijo naše gospe v Ronchampu na jugozahodu Francije.
Slednja velja za eno najbolj očarljivih Corbusierovih kreacij (pridevnik očarljivo sicer z modernistično arhitekturo običajno ne gre skupaj). Corbusier je navdih za cerkev poiskal kar v značilnem pokrivalu v obliki valovnice, ki ga nosijo francoske nune, in velja za njegov najbolj obiskan objekt v Franciji. Vsako leto jo obišče več kot 100.000 turistov, vendar cerkev vseeno ostaja nedotaknjena v svoji svetosti in meditativni veličini, tako kot nova helsinška kapela miru.
Kapela Kappi bo odprta za vse, ki iščejo trenutek tišine ali bi radi zgolj v miru popili lonček kave. V njej bo dovoljeno vse, kar ne moti miru drugih obiskovalcev, tudi spečih v kapeli ne bodo budili. Ves čas bosta v njej oziroma v neposredni okolici na voljo dva predstavnika luteranske cerkve za morebitne posvete. V kapeli ne bo obredov, dogajanje v njej bo stihijsko, odvisno od želja obiskovalcev.
