Tiskane izdaje
Kralj jecljanja ni mogel kar prikriti, na primer s humorjem, je razmišljal Colin Firth. Nanj je pomislil zato, ker ga za prikrivanje zadrege ali izogibanje odgovorom pogosto izkoristi sam. Najprej, na primer, pove, da se boji smrti, ker ne prenese misli na bolečino, ki bi ob izgubi očeta razžirala njegove tri otroke, potem pa v intervjuju hitro doda: »Osebno se ne bojim smrti. Le ne želim si biti tam, ko se bo zgodila. To je Woody Allen.« Duhovit je, zabaven in lahkoten, pravo nasprotje lika, ki ga je pred dobrimi petnajstimi leti upodobil tako odlično, da še danes zasenči vse, kar je ustvaril odtlej.
»Ne. Prosim, ne,« ga je takrat rotila teta, naj vendar zavrne ponudbo, da bi v televizijski seriji odigral redkobesednega in prevzetnega gospoda Darcyja. Naj ji nikar ne uniči iluzij, ki si jih je ustvarila, ko je brala Prevzetnost in pristranost, eno najbolj priljubljenih literarnih klasik v angleškem jeziku. Njegov brat je bil začuden nad izbiro. »A naj ne bi bil Mr. Darcy lep?« Da kot klasičen lepotec ni izstopal niti pri urah matematike, kaj šele na igralski akademiji, se je Colin Firth zavedal tudi sam. Njegovi menedžerji so bili ogorčeni. Saj vendar ne more resno razmišljati o tem, da bi sodeloval v televizijski seriji? S tem bo njegova filmska kariera zapečatena, on pa bo postal instant hrana za ceneno televizijsko občinstvo.
Tudi sam ni bil najbolj navdušen. Klasika gor ali dol, romani Jane Austen so se mu vedno zdeli, hm, nekako pomehkuženi. Dekliški, je bil prepričan, čeprav dotlej s police ni vzel še nobenega. Zato se mu tudi scenarija ni mudilo brati. Ko ga je le vzel v roke in prišel do pete strani, je bil prodana duša. Gledalke so svojo izgubile najpozneje v prizoru, ko se je v beli srajci z odpetim ovratnikom potopil v jezero, s curljajočimi oblačili stopil iz njega in ves zmeden obstal pred gospodično Elizabeth. Seksi. Omamen. Lep. Postal je najbolj znan Mr. Darcy med vsemi, ki so ga kdaj upodobili, in postal je znan kot Mr. Darcy.
Nič mu ni bilo jasno. Ko so jeseni 1995 začeli predvajati serijo in mu je mama v tujino sprotno poročala o vse bolj vročih odzivih, na koncu pa ga seznanila še s pojavom darcymanije, se je le tiho posmehnil. Mama kot mama, pretirava. A ni. »Po njem se mi je zdelo, kot da sem izgubil svojo osebnost,« se je kmalu pritoževal, da so častilke Jane Austen od njega pričakovale, da bo karseda podoben mračnemu in nedostopnemu aristokratu, ki za hladno masko skriva vroča čustva. »V meni tega, več kot očitno, ni,« jim je napovedal grenko razočaranje. In res ga na cesti malodane niso prepoznale. Oblečen v neke kavbojke in majico ter z neizrazitim obrazom, ki ga lahko pred kamero spremeni v neubranljivo privlačnega ali grdo odvratnega, kar je njegova igralska prednost, jim je bil tuj. In bi bil najbrž tudi 103 leta stari gospe, ki so ji v bolnišnici morali prepovedati gledanje serije, ker je imela previsok pritisk in se ji je ob pogledu na Colina Firtha še povišal.
Sam serije ni videl v celoti in je na vlogo kmalu pozabil, vendar ji nikoli ni mogel ubežati. »Če bi se 20 let uril za astronavta, bi v naslovu še vedno pisalo: Darcy je pristal na Marsu!« Ampak če se etikete ne more rešiti, jo lahko vsaj izkoristi. In je v filmu Bridget Jones spet igral gospoda Darcyja, le da mu je bilo tokrat ime Mark, ker je Fitzwilliam najbrž zvenelo preveč zastarelo. On je užival, kritiki pa so bentili, da svoj nesporni talent zapravlja v lahkotnih filmih. Če bi moral nenehno snemati isto, bi umrl od dolgčasa, jih je zavračal. In mu ni žal, da je nastopil v muzikalu Mamma Mia, pa čeprav ne zna ne peti ne plesati in je že precej v letih. »Mislim, da je dostojanstvo precenjeno. Res sem užival, ko sem delal norca iz sebe, tako kot drugi resni igralci. Bila je neka fantastična brezskrbnost. Vsakič, ko smo končali kakšen prizor, smo se spogledali in prebledeli. Kaj, za hudiča, počnemo? Izvajamo karierni samomor?« je razlagal pozneje, da je bilo to eno najboljših doživetij njegovega življenja.
Pa čeprav ga zanj nihče ni predlagal za oskarja, kakor so ga lani za vlogo osamljenega, zagrenjenega, pohotnega in prevzetnega homoseksualnega profesorja Georgea Falconerja, ki se v filmu A Single Man sooča z nenadno smrtjo ljubimca in bolečino, ki jo mora prikriti pred svetom. Vlogo je sprejel z oklevanjem. Polom filma te bo potegnil s sabo na dno, so ga svarili prijatelji, ki od režiserskega prvenca modnega oblikovalca Toma Forda niso pričakovali nič omembe vrednega. Firth je dobronamerne nasvete preslišal. In pristal med kandidati za oskarja.
Slučajno, kakor je, ne da bi mu bilo jasno, zakaj, njegova kariera nenehno nihala gor in dol. Da beži pred lastnimi sposobnostmi, so kritiki grajali vrstnika veliko prej uspešnih Kennetha Branagha, Ruperta Everetta in Daniela Day-Lewisa. Colin Firth pa je pojasnjeval, da se je za vloge odločal zaradi ljudi, s katerimi si je želel sodelovati, ali zato, da bi si malo popestril življenje. Pa čeprav na račun uspeha in slave. Nikoli je ni jemal resno, kakor tudi svojega poklica in pogosto sebe ne.
»Če ti bo steklo, ne izgubi občutka za norčevanje in zabavo. Zadrži smisel za absurd,« mu je pri sedemindvajsetih letih rekel prijatelj. Nasveta ni pozabil, če pa se kdaj vendarle pojavi nevarnost, da bi se njegov ego razrasel preveč, ga kot balonček hitro predrejo njegovi prijatelji in družinski člani. Njegova žena in mati njunih dveh otrok, italijanska producentka dokumentarnih filmov Livia Giuggioli, na primer. Spoznala sta se leta 1996, se leto pozneje poročila in nekaj let živela v Italiji, kamor se Firth še zdaj vrne, kadar se le more. Ali mati njegovega prvega otroka, kanadska igralka Meg Tilly. V Kanadi je živel šest let. Ali njegova sestra, ki mu je kot logopedinja pomagala pri pripravah na Kraljev govor. Rodila se je v Nigeriji in se poročila z Indijcem. Prva štiri leta je v Nigeriji preživel tudi sam, skupaj s staršema, profesorico primerjalnega veroslovja, ki je odraščala v Indiji in Ameriki, in profesorjem zgodovine. Da ne bi bilo preveč dolgočasno, sta nanj vplivala še stara starša, oba popotnika in misijonarja.
Čeprav je pogosto igral tipične Angleže, je, priznava, daleč od njih. Od vseh ljudi in okolij, v katerih je živel, je kaj prevzel. Od starih staršev, na primer, občutek za življenjske stiske drugih, zato že leta pomaga dobrodelni organizaciji Oxfam International. Iz ozadja in nevsiljivo, kakor tudi igra brez pretiravanja in nepotrebne patetike. »V zadnjih letih je zaradi moje starosti igranje bolj zanimivo. Ker so zanimiva tudi srednja leta. Imaš preteklost in imaš, upam, prihodnost. To prinaša kar nekaj zanimivega materiala. Meni daje povsem novo življenjsko energijo,« ga dejstvo, da je 10. septembra lani praznoval petdeset let, niti malo ne pretresa. Zato ne razmišlja o injekcijah botoksa in lepotnih posegih. Le kako se lahko človek izraža, če je njegov obraz paraliziran, se namesto tega sprašuje?
Prizor iz nanizanke Prevzetnost in pristranost, ki je Firtha zasidrala v srcih mnogih gledalk:
