Zlati košarkarski rod

Te dni je Zagreb eno od vročih središč evropske košarke, eno od prizorišč skupinskega dela eurobasketa, ki na Hrvaškem gostuje prvič po letu 1989. Takrat se je v Domu športov zgodilo eno najbolj briljantnih, a tudi eno zadnjih poglavij uspešne jugoslovanske košarkarske zgodbe.

»Prišel je čas, da po Ljubljani 1970 in Beogradu 1975 jugoslovanska publika spet na lastne oči vidi čarovnijo svojih košarkarjev,« so mediji pred začetkom prvenstva napovedali odkrit lov na naslov evropskega prvaka. Pisali so, da s tedaj najmočnejšo vrsto v Evropi pač ne bi smeli ostati brez zlata, da bi bilo srebro neuspeh. Leto po OI v Seulu in porazu v finalu s Sovjetsko zvezo je bilo moštvo selektorja Dušana Ivkovića, v katerem so začeli stopati v ospredje mladinski svetovni prvaki iz Bormia 1987 Toni Kukoč, Vlade Divac in Dino Rađa, pripravljeno na revanšo. Ekipa je sicer mlada, a izjemno nadarjena, močna kot še nobena jugoslovanska dotlej, so pisali. Ekipa, ki bi/so se je bali tudi Američani. Ekipa s prvimi jugoslovanskimi zvezdniki v ligi NBA.

Njen kapetan je bil Dražen Petrović, košarkarski Mozart, ki se je tedaj v Zagreb vrnil po svoji prvi sezoni v tujini – navduševal je v dresu Reala, v legendarnem finalu pokala pokalnih zmagovalcev je nanizal neverjetnih 62 točk. Divac, Žarko Paspalj in Predrag Danilović so tisti čas navduševali pri Partizanu, Kukoč in Rađa sta z Jugoplastiko osvojila naslov evropskega prvaka, med izbranci so bili še Zoran Radović, Stojko Vranković, Zoran Čutura in Jure Zdovc, član ljubljanske Olimpije in prvi Slovenec v reprezentanci po Petru Vilfanu leta 1983. Priložnost je dobil že na OI v Seulu, a šele v Zagrebu se je lahko izkazal kot eden najboljših obrambnih igralcev na prvenstvu. Slovenska javnost je bila kajpak nanj zelo ponosna.

»Že krajša in prisrčna otvoritvena slovesnost je dajala čutiti, da vsi skupaj čakamo samo na nedeljski vrhunec, ko naj bi nam ostalo zlato, drugim pa v spomin in tolažbo šestinski klobučki, ki so jih organizatorji izbrali za razpoznavni znak 26. evropskega prvenstva,« je poročevalec Stane Trbovc zapisal v Delu 20. junija 1989, ob začetku le šest dni trajajočega tekmovanja, prvega, ki je bilo uradno odprto tudi za profesionalce. Slovesno ga je odprl tedanji predsednik predsedstva SFRJ dr. Janez Drnovšek.

Le osem ekip je nastopilo na 26. evropskem prvenstvu po vrsti in se v dveh skupinah borilo za vstop v polfinale. Med favoriti so bili Grki, ki so dobili prejšnje prvenstvo v Atenah, Jugoslovani pa so si zlasti želeli novega soočenja s Sovjeti, da bi se jim oddolžili za finalni poraz na OI. Niso dobili priložnosti, vsaj tisto leto ne, pač pa naslednje na SP v Argentini, a takrat je SZ že igrala brez odličnih košarkarjev iz Litve, ki se je osamosvojila. Boje pred domačim občinstvom v Zagrebu so začeli po pričakovanjih, četudi o tako prepričljivi uvodni zmagi nad branilci naslova (103 : 68) ni upal sanjati nihče. Prav na tisti tekmi se je še posebej izkazal 22-letni Zdovc, debitant na evropskih prvenstvih. »Ne spektakularni igralec, temveč specialist za najtežje naloge. V Zagrebu je zaustavil zvezdnike, kakršni so Grk Giannakis, Bolgar Mladenov, Francoz Dubuisson, posebej še Italijan Riva. Čakal je še na bodočega profesionalca Litovca Marčulionisa, a ni imel sreče, da bi se ga lahko lotil,« smo pisali v Delu, potem ko je Zdovc kot del prve peterke navduševal tudi ob zmagah proti Bolgariji (98 : 78) in Franciji (106 : 89), prav tako v polfinalu proti Italiji (97 : 90) in pa v velikem finalu, ko se je znova soočil z Giannakisom in njegovimi soigralci.

Tekma je bila tako rekoč odločena že v prvem polčasu. Trdna obramba Grkom ni dala dihati, navdahnjena Jugoslavija pa je začela svojo revijo skokov, blokad, atraktivnih zabijanj, prestreženih podaj in duhovitih preigravanj. Na noge je dvignila vso Jugoslavijo in tudi Evropo. In še dlje je segel glas o tej izjemni »reprezentaciji«, celo v ligo NBA, kamor so kakšen mesec pozneje kar po vrsti odhajali junaki z Balkana; Divac k Los Angeles Lakers, Paspalj v San Antonio, Rađa v Boston, Petrović v Portland ...

»Ta generacija je fantastična, morda celo najboljša vseh časov. Zato bi mi bilo zelo žal, da bi ta reprezentanca razpadla, preden doseže svoje največje uspehe. To je ekipa, ki lahko osvaja zlate kolajne na olimpijskih igrah, svetovnih prvenstvih. Če bo le z enakim zanosom igrala naprej,« je takrat dejal Bora Stanković, legendarni funkcionar mednarodne košarkarske zveze FIBA. Kot bi že slutil, kaj se bo dogajalo v naslednjih letih ...

Resda so se politične razmere v državi že zaostrovale, a v trenutku, ko je Petrović, nesporni MVP prvenstva, visoko dvignil pokal, o njih ni razmišljal nihče. Zlato, ki so ga sicer nesramežljivo napovedovali, po mnenju mnogih niti ni bilo zadosten odraz veličine te reprezentance, njenih izjemnih predstav. Kot je v knjigi o jugoslovanski košarki Ukradene sanje zapisal Španec Juanan Hinojo, na vsakem turnirju nekdo osvoji prvo mesto, toda samo vsake toliko prvenstev zmagovalec za seboj pusti tako čudovito, izdelano in prepričljivo košarko. »Obstajajo spomini, ki veljajo več kot teža, ki jim jo daje zlato.«

To je bil zlati rod košarkarjev, nikdar ni bilo večjih, imeli so vse ... Razen države, za katero bi nastopali. Težko je bilo verjeti, da bi lahko igrali še bolje kot v Zagrebu 1989. A leto pozneje je bilo moštvo še dodatno izpopolnjeno, krasila ga je še večja lahkotnost, mentalna stabilnost. Evropa je tedaj že opravila z arhaično počasno košarko, ki so jo še igrali v ZDA, Jugoslavija pa je tako pometla s tekmeci tudi na SP 1990. Toda ostal je tudi grenak priokus prizora, ko se je eden od navijačev veselil s hrvaško zastavo, Divac pa mu jo jezno iztrgal iz rok. Razpoke skupne države so že načele tudi njeno košarkarsko pravljico.

Leta 1991 se je ravno v času EP v Rimu v Sloveniji začela desetdnevna vojna, Zdovc je zato po treh odigranih tekmah reprezentanco zapustil. Zdajšnji selektor slovenske reprezentance v spominih na tiste dogodke pravi, da se je odločil v trenutku in da ga nihče niti ni prepričeval, naj ostane. Njegov odhod je bil tih, poosebljal pa je začetek konca zgodbe o sanjskem moštvu, kakršnega še ni bilo. In ga najbrž tudi več ne bo. •