Nekega jutra se zbudiš in si – sam. Nihče te na to ne opozori, in nič
Odkrito rečeno – v tej nenadni starševski svobodi se nekako ne znajdeš.
Kje so leta, ko si norel naokoli z dojenčkom v roki in malo ročico štiriletnice v drugi. Z lupinico v naročju si si ogledoval lutkovno predstavo in pri telovadnem nastopu starejše mlajšo miril z dudo. Kje so ure posedanja pri prstkih na strunah violine, nakupovanje v trgovini z lizikami v rokah, kje so časi, ko so bila gospodinjska opravila logistična znanost – med plazečim se dojenčkom in barbikinimi hišami. In se je hoja na bližnji hrib spremenila v pravljično zasledovanje škratkov z zakladi. In se je novoletne praznike čakalo z okorno napisanimi pismi dobremu možu. Ko si stokrat in stokrat razlagal abecedo življenja: da sosedov kužek ne grize, da si je treba vsak večer umiti zobe in da je treba ključ stanovanja vedno shraniti v žepek šolske torbe. Ko si napol mrtev zvečer padel v posteljo, takoj za svojima mirno spečima življenjskima projektoma številka ena, si bil srečen; ker je bil jutri nov dan in si vedel, da te bo zjutraj nekdo potreboval. Glagol potrebovati je močan glagol: šele ko te nekdo potrebuje, se zaveš, da si. A kaj ko se tega zaveš šele takrat, ko te ta nekdo ne potrebuje več.
No, tale sedanjost ima tuintam kakšen nov trenutek. Najstnik vendar ni popolnoma osamosvojena in neodvisna oseba. Treba mu je dati denar za urbano in ga prepeljati kdaj pa kdaj iz enega konca mesta na drugega. Potrebuje tudi kakšen pameten nasvet v smislu, katera avtošola je najprimernejša. In da se do Berlina splača sesti v letalo namesto na vlak (ga seveda tudi plačati). Najstnik je zelo ponižen pri sezonski menjavi oblačil; celo nič nima proti družbi v nakupovalnem središču. Pa tudi vprašanje – kaj bomo pa danes jedli – še vedno ne izgine iz njegovega vokabularja. Še vedno se zna divje boriti za teve daljinec, kadar je spored v njegovem srcu, in zna se na dolgo pogajati, če je v nevarnosti poštena delitev dela: on je posesal stanovanje prejšnji teden, zdaj je na vrsti sorojenec (z bolj bogatim besedjem, seveda).
In kaj se torej zgodi v hiši, ki ji vladajo najstniška leta? Da si vesel konflikta, problema, kakršnega koli novega projekta. Želiš si prepirov in pogajanj, želiš si vprašanj in tudi pritoževanj, potreb in želja, do najbolj vsakdanjih in banalnih in nepomembnih ... Samo da ni tišine. Ker se tako vrata sob vsaj za nekaj časa odprejo. In si spet tisto, kar si najraje. Spet si lahko starš.