Tiskane izdaje
Konec julija je minilo 125 let od smrti nizozemskega slikarja Vincenta van Gogha. Vse leto v različnih kulturnih inštitucijah po Evropi (predvsem v Belgiji, na Nizozemskem in v Franciji) pripravljajo razstave in dogodke, povezane z jubilejem. V evropski Van Goghovi fundaciji, ki povezuje okoli trideset ustanov, posvečenih varovanju in predstavljanju njegove dediščine, so jubilej poimenovali 125 let navdiha.
Tako je denimo v muzeju Kröller-Müller v nizozemskem mestecu Otterlo še do 27. septembra na ogled razstava z naslovom Van Gogh & Co, na kateri je poudarek na tradicionalnih žanrih, ki so prevladali ob koncu 19. stoletja – tihožitju, krajini, mestnih prizorih in portretih. Ob slikah Van Gogha, teh je okoli petdeset, so na ogled dela njegovih sodobnikov iz zbirke muzeja.
V njegovem muzeju v Amsterdamu pa bodo 25. septembra odprli razstavo z naslovom Munch: Van Gogh. Kot piše na spletni strani fundacije, sta tako Van Gogh kot norveški slikar Edvard Munch znana po čustveno nabitih slikah in risbah ter osebnih, izvirnih slogih, povezuje pa ju tudi težko življenje, polno duševnih stisk. Tokrat bosta na razstavi prvič predstavljena skupaj. V francoskem Arlesu si je še do konca avgusta mogoče ogledati razstavo Van Goghove risbe – vplivi in inovacije. Na njej je osrednja pozornost posvečena vplivu grafik in risb drugih umetnikov na Van Goghovo risbo in grafična dela.
Kot je dejal Axel Rüger, direktor Van Goghovega muzeja v Amsterdamu, kjer hranijo največ njegovih slik, ga slikarjev kultni status ne preseneča. O tem se lahko vsak dan znova prepriča, ko vidi dolge vrste ljudi – med njimi je veliko mladih –, ki se vijejo pred njegovim muzejem. Vincent van Gogh je po besedah direktorja muzeja v svetu slikarstva postal nekakšna rock zvezda, zato ni nenavadno, če se slikarjeve smrti spominjajo s takšnim pompom, čeprav je nesrečni Vincent priznanje dočakal šele po smrti. Za časa življenja je namreč prodal le eno samo svoje delo, Rdeči vinograd. Večino življenja ga je vzdrževal brat Theo, trgovec z umetninami – brata, ki sta bila zelo povezana, sta pokopana drug ob drugem na pokopališču Auvers-sur-Oise na severu Francije.
Umetnik velja za enega najpomembnejših utemeljiteljev modernega slikarstva. Rodil se je 30. marca 1853 v majhnem mestu Groot Zundert v Brabantu. Njegov oče je bil protestantski pastor in tudi Vincent se je med belgijskimi rudarji v Borinageu preizkusil v tem poklicu. Njegovi strici so bili uspešni trgovci z umetnostjo, bogati in vplivni možje v tedanji holandski družbi. Za kratek čas se je kot prodajalec slik preizkusil tudi sam, vendar je delo opustil, ker ni mogel skriti ogorčenja nad plehkostjo del, ki so zanimala njegove stranke. Obrnil se je k Bogu. Kot potujoči pridigar je deloval v Belgiji. V mestu Mons je na ogled preprosta kamnita hiša, v kateri je živel v svojem belgijskem obdobju. Belgijski kmetje so ga z asketskim življenjem navdihnili, da je naslikal svoje manj znano delo Jedci krompirja iz leta 1885, ki bi slovensko javnost spomnilo na sliko Doma prav tako tragičnega domačega slikarja Jožefa Petkovška.
Bil je samouk in ni pripadal nobeni slikarski šoli. Začel je s slikanjem realističnih podob v temnih, rjavih in črnih tonih, slikal je garaško življenje in revščino kmetov in delavcev. Vedno so ga zanimali ljudje pri delu, nikoli ni portretiral finih gospa v naslanjačih. Šele delo ljudem oblikuje značaj, ki se ga splača prenesti v večnost, je menil. Leta 1886 je odšel v Pariz, kjer je preučeval impresioniste in se začel družiti z umetniki, kot so bili Paul Gauguin, Henri de Toulouse-Lautrec, Émile Bernard, Camille Pissarro in John Russell. Njegovo življenje se je iz belgijske rudarske trpkosti, ki jo je ovekovečil na platnu v Jedcih krompirja, obrnilo k svetlobi in močnim barvam, ki so zaznamovale vsa njegova kasnejša dela. Poteze čopiča so postale izrazite. Dramatičnost na slikah je dosegel s črnim robljenjem barvnih ploskev. Ker ga je zanimal predvsem portret, modelov pa si ni mogel privoščiti, je veliko slikal sebe – v Parizu je ustvaril vsaj dvajset avtoportretov.
Barvam je sledil tja, kjer je slišal, da so še močnejše kot v Parizu, na jug Francije. Leta 1888 se je naselil v Arlesu v rumeni hiši v Provansi, kamor je povabil tudi prijatelja Paula Gauguina. Vsak dan je kot obseden slikal na prostem. Svojo tehniko je tako izpopolnil, da je naslikal po eno delo na dan, včasih celo dve. V zadnjih desetih letih življenja je naslikal 900 slik in 1100 risb. Ni slikal zaradi želje po uspehu, slikal je, da bi se pomiril. »Ni imel osebnega življenja. Bil je stroj, slep slikarski avtomat,« je zapisal ameriški pisatelj Irving Stone v slikarjevi biografiji Sla po življenju.
Z Gauguinom sta hitro prišla v konflikt. Van Gogh, ki je bil impulzivne narave in razdraženega duha, je nekoč Gauguinu grozil z britvijo. Pozneje si je z njo sam odrezal košček ušesa. Vaščani so se mu poslej izogibali, zato je šel prostovoljno v psihiatrično bolnišnico v Saint-Rémyju v bližini Arlesa. V letu, ki ga je preživel tam, je ustvaril 150 slik. Maja 1890 se je iz Saint-Rémyja preselil v Auvers-sur-Oise v bližini Pariza. Mučile so ga halucinacije. Umrl je 29. julija • 1890, dva dni po tem, ko se je med slikanjem na prostem ustrelil v prsi.
