Tiskane izdaje
Pred dnevi so se italijanski mediji množično poslavljali od Laure Biagiotti, ene od ključnih osebnosti v uveljavljanju italijanske mode po svetu, tiste, ki si jo naslikamo pod všitkom Made in Italy.
Če sodimo po naslovih, se je spominjajo kot »italijanske oblikovalke, ki jo je poznal ves svet«, »kraljice pionirke, ene od ustanoviteljic italijanskega modnega sistema«, »modne gospe, velike italijanske oblikovalke«, »prve, ki je financirala restavriranje spomenika njenega Rima«, tiste, ki je »v 80. letih v svetu uveljavila Made in Italy« ... Z vonji, ki jih je zamešala v Romo in Venezio, bo tudi za ženske iz nekdanje socialistične Jugoslavije ostala povezana s svojevrstnimi magdalenicami, četudi so si vse razkošje Rima in Benetk privoščile v prvem dutyfreeju takoj za mejo. Vse od leta 1988, ko so stekleničke Rome v obliki antičnega stebra prišle na prodajne police, pa do predlani, ko je modna hiša Laure Biagiotti slavila petdeset let, so jih prodali kar 200 milijonov – kar bi, zložene ena zraven druge, menda zapolnilo razdaljo med Los Angelesom in Pekingom. Zagotovo pa je bila Laura Biagiotti tista Italijanka, ki je osvojila globalne trge s svojimi udobnimi in široko padajočimi ženskimi oblačili in prefinjenimi pleteninami, zaradi katerih so jo v New York Timesu okronali za kraljico kašmirja. V oblačila so ga spletli in stkali že več kot 50 ton.
V letih razcveta
Temeljni kamen za modno hišo Laura Biagiotti je položila njena mama Delia Soldaini Biagiotti sredi 60. let, ko je na Via Salaria 126 v Rimu odprla sartorio, značilen italijanski butični atelje, ki je kmalu našel zadovoljne stranke. Že leta 1964 so ji zaupali oblikovanje in izdelavo uniform za stevardese in druge člane posadke na letalih Alitalia, eno do naročil pa je prišlo celo z druge strani Atlantika. Velika ameriška družba s Sedme avenije je Delii naročila kolekcijo ženskih oblačil, ki so jo uspešno prodajali pod znamko Via Veneto 7 po vseh ZDA. Ker so naročila presegala Delijine zmožnosti in zmogljivosti, se je njena hči Laura, ki je tedaj študirala arheologijo krščanstva na znani rimski univerzi La Sapienza (nekateri viri navajajo, da je tudi diplomirala), odločila, da se poda v svet mode. Bila so leta velikega razcveta, italijanska mesta od Torina in Firenc vse do Rima in še dlje do Caprija pa so slovela kot modna središča in priljubljene nakupovalne destinacije za ženske z vsega sveta.
Laura je svojo prvo kolekcijo zasnovala leta 1966, pri triindvajsetih letih, za eno največjih modnih imen dolce vite Emilia Schubertha, po sodelovanju z njegovim študentom Robertom Capuccijem in Antoniom Muscariellom (Rocco Barocco) pa je leta 1972 debitirala s prvo kolekcijo pod lastnim imenom v Sali Bianci v Firencah. S skupino vizionarskih modnih podjetnikov, med njimi Ottaviom Missonijem, Walterjem Albinijem, Krizio in Gianfrancom Ferréjem, so se tedaj odločili, da bodo revije prêt-à-porterja iz Firenc preselili v Milano in vzpostavili temelj italijanske mode. Italijanska izdaja Vogua navaja, da je že prva kolekcija Laure Biagiotti pritegnila pozornost tiska in kupcev. In da je bil že od te kolekcije dalje jasen ženstven slog oblikovalke in njena ideja o lepotici, ki rada nosi udobna in široka oblačila. Ravno pravšnji in hkrati prefinjen material pa je prepoznala v kašmirju, iz katerega se je lotevala snovanja oblačil že od svoje prve kolekcije.
Kitajska in Rusija
Vse od 80. let je živela in delala na obrobju Rima. Sedež podjetja je preselila v grad Marco Simone, spomenik iz 11. stoletja, ki sta mu z možem Giannijem Cigno povrnila nekdanji blišč ter ga napolnila s futurističnimi slikami, starinskimi ogledali in drobnimi kitajskimi umetninami, leta 1991 pa tam uredila in odprla še golf igrišče, danes eno najbolj znanih v Evropi. Laurino modno revijo v Marco Simonu leta 1982 si je prišla ogledat celo žena tedanjega sovjetskega zunanjega ministra Andreja Gromika Lidija, njeno fotografijo z italijansko oblikovalko pa so objavili v New York Timesu ter jo podnaslovili Srečanje vzhoda in zahoda na modni brvi Laure Biagiotti. Toda Laura Biagiotti je svojo modno brv preselila še mnogo dlje v svet, na Kitajsko, kar na spletni strani njene hiše opisujejo za edinstven dogodek v zgodovini mode. Petindvajsetega aprila 1988 se je 30 kitajskih manekenk obleklo v več kot sto njenih kreacij, s čimer je postala prva italijanska modna oblikovalka, ki je imela modno revijo na Kitajskem. Tako se je poklonila materialoma, ki jih tam proizvajajo že stoletja – prefinjeno svilo in kašmir, in kot je zaupala v televizijskem prispevku TG5 pred nekaj leti, se na Kitajsko, ki jo je obiskala že leta 1986, ni podala zaradi posla, ampak zaradi strasti. Da bi kar najbolj celovito predstavili italijansko kulturo, so prav ob tej priložnosti predstavili tudi dišavo Roma. Štiri leta pozneje so jo zamešali tudi za moške, sledile so nove različice: Aqua di Roma (2004), Mistero di Roma (2010), Essenza di Roma (2013) in Blu di Roma (2014).
V zgodovino se je vpisala tudi kot prva italijanska oblikovalka, ki se je z modno revijo predstavila v Kremlju v Moskvi. To je bilo 5. februarja 1995, modni dogodek pa naj bi povezal italijansko modo in kulturo ter veliki ruski narod. Istega leta je Laura Biagiotti od tedanjega italijanskega predsednika Luigija Scalfara prejela častno odlikovanje (cavaliere del lavoro) za njen prispevek k modni industriji in promoviranju italijanske odličnosti in prestiža po svetu. Laura Biagiotti je od vselej promovirala kulturo in bila mecenka umetnosti. Z možem Giannijem Cigno sta ustvarila najbolj pomembno zbirko umetnin futurističnega umetnika Giacoma Balla, ki je v lasti fundacije Biagiotti Cigna, Laura je bila prijateljica in muza francoskemu umetniku Renéju Gruauu, ki je zanjo ustvaril številne ilustracije, vključno z eno njenih podob, ki je bila reproducirana na velikih torbah v značilnih barvah znamke, rdeči, črni in beli.
Kulturna mecenka
Njena družba Laura Biagiotti Parfums je leta 1998 obnovila znamenito kapitolsko stopnišče v središču Rima, ob ponovnem odprtju beneške operne hiše Fenice leta 2003 je donirala veliko odrsko zaveso, štiri leta pozneje pa prispevala denar za obnovo dveh vodnjakov pred rimsko palačo Farnese. Svojo naklonjenost do umetnosti je izkazovala tudi pri gledališču in filmu. Dolga leta je sodelovala pri snovanju kostumografije z najpomembnejšimi produkcijskimi hišami, pred štirimi leti, denimo, tudi pri filmu Neskončna lepota Paola Sorrentina, ki je prejel oskarja za najboljši tujezični film leta 2014.
Med letoma 2000 in 2008 je bila tudi na čelu Comitato Leonardo, ki se trudi promovirati italijansko kakovost po svetu tako na področju industrije kot umetnosti in kulture. Za svoje delo in prizadevanja je dobila več nagrad tako v tujini kot doma. Leta 2010 jo je predsednik Giorgio Napolitano odlikoval z nagrado leonardo za njen izjemen prispevek k promociji italijanske mode po svetu. Dobila jo je kot prva ženska.
»Odšla je ena od podpornih stebrov tiste generacije Made in Italy, ki je italijansko modo skupaj z Armanijem, Ferréjem in Versacejem v 80. letih razširila v svet. Skupaj s Krizio in sestrami Fendi je bila ena od redkih žensk, ki je visoko nosila zastavo tega fenomena,« so zapisali na spletni strani Stampe in med drugim dodali, da v modnem svetu mnogi jokajo za njo, saj da je bila prijetna, družinska in zelo plemenita gospa ter da je imela zanjo pred delom vedno prednost družina. Ta je pripomogla tudi k uspešnosti posla. Njen mož Gianni Cigna je bil do prezgodnje smrti zaradi levkemije leta 1996 izvršni direktor družbe, leto pozneje pa se je družinskemu podjetju pridružila njuna hči Lavinia, ki je postala podpredsednica družbe leta 2005.
In ko je Lauro Biagiotti novinarka v tistem kratkem televizijskem prispevku vprašala, kako se je spremenila moda od njenih začetkov, je odgovorila, da so bile sartorie nekakšne psihološke ambulante, kamor so gospe hodile ne samo na večkratno preizkušanje oblačil, temveč tudi na klepet, da pa se je posel spremenil predvsem v tem, da je treba ponuditi kakovost po dostopnih cenah in gledati tudi na zmanjševanje stroškov. Dostopnost je zagotovo ena od značilnosti izdelkov Biagiotti Groupa, ki vsako leto predstavi več kot 70 kolekcij oblačil in dodatkov vseh vrst, od konfekcijskih oblačil in obutve, tudi za otroke, do torbic in drobnejše usnjene galanterije, očal, sončnih očal, rut, šalov, dežnikov, nogavic, obutve in tekstila za dom.
