Tiskane izdaje
Muzej moderne umetnosti v New Yorku jo ima v svoji stalni zbirki. Majhno, poceni plastično kocko, ob straneh polepljeno z barvnim papirjem. Simbolizira lepoto preprostosti. In s 45 kvintilijoni možnih kombinacij kompleksnost, zapletenost in izziv. Ta ostaja neubranljiv tudi 35 let po tem, ko so se z njo okužili najprej Madžari in potem Američani, čeprav bi, tehnološko zastarela, v sodobnem svetu virtualnih igric že zdavnaj morala končati na smetišču zgodovine.
Vendar ni. Začetna evforija iz osemdesetih let prejšnjega stoletja je s časom sicer resda izpuhtela, a je pred štirimi leti kocka spet vzniknila kot feniks iz pepela in se, nespremenjena in staromodna, vrnila med najbolj prodajane igrače na svetu. Ljudje, je prepričan njen izumitelj, 68-letni madžarski arhitekt in notranji oblikovalec Erno Rubik, kljub omamnosti virtualnega sveta potrebujejo resničnost. Kocka je njen del. Je nekaj, kar lahko stiskajo med prsti in ob tem uživajo v dotiku. Nekaj, zaradi česar začutijo izziv, se predajo iskanju rešitve in se ob uspehu opajajo z zmagoslavjem. »Le malo predmetov lahko v ljudeh prebudi čustva. Kocka je eden od njih,« je prepričan Rubik.
Poslovneži so manj romantični. Prerojeno zanimanje za kocko pripisujejo času, v katerem živimo. Ker je ta nor, pravijo, ljudje iščejo stvari, ki bi jih spominjale na lepše dni. Poceni rubikova kocka je ravno pravšnja, povrh pa lahko starši navdušenje nad njo delijo z otroki. Ti so za njeno izvorno skrivnostno izzivalnost sicer prikrajšani, saj lahko rešitev kadarkoli najdejo na kateri od več tisoč spletnih strani, medtem ko so se njihovi starši do nje morali dokopati sami, a jim to ne skali užitka. Sestavi jo morda res lahko vsak, a kdo jo zmore najhitreje?
Erno Rubik, drugače od njih, v sebi ne nosi tekmovalnega duha in tudi kocke ni iznašel zato, da bi z njo obogatel, četudi je. Sin inženirja, ki je izdelal več kot 26 tipov jadralnih letal, in pesniške matere je iz domačega gnezda odletel z zanimanjem za tehniko in z ljubeznijo do umetnosti. Arhitektura je bila najbliže temu, k čemur je stremel, a je, ko je študij zaključil, ugotovil, da je njegovo znanje pomanjkljivo. Da bi ga zaokrožil, je diplomiral še iz oblikovanja in začel poučevati.
Delo ga je izpolnjevalo. Zanj je bilo najboljša oblika učenja, saj ga je sililo, da je nenehno raziskoval in iskal nove poti. Tisto pomlad 1974 se je, denimo, poskušal domisliti, kako učencem čim bolj nazorno razložiti vlogo tridimenzionalnih konstrukcij v prostoru in jim prikazati izrazno moč preprostih oblik. V ta namen se mu je zdela najprimernejša kocka. Začel je izdelovati modele in več ko jih je nastalo, bliže je bil današnji rubikovi kocki.
Ko je našel, kar je iskal, je vsako stranico prelepil s papirjem druge barve. Ploskve je začel obračati. »Čudovito je bilo opazovati, kako so se barve po le nekaj obratih začele mešati med seboj, dozdevno naključno. Opazovanje te barvne parade je bilo neizmerno izpolnjujoče. Čez čas sem – tako kakor se po prijetnem sprehodu, na katerem si videl veliko lepih prizorov, odločiš oditi domov –
tudi jaz sklenil, da se vrnem. Kocko sem hotel znova spraviti v red. In to je bil trenutek, ko sem se soočil z velikim izzivom – katera pot vodi domov?«
Mesec dni se je trudil, vendar ni prišel nikamor, dokler ni počasi, korak za korakom, le prispel na cilj. Kocko je končno lahko predstavil učencem in se z njo začel igrati s prijatelji. Ko jo enkrat imaš, jo je nemogoče odložiti, je spoznaval, ko je opazoval dogajanje okoli sebe. Počasi se mu je začelo svitati, da je ustvaril nekaj originalnega. Januarja 1975 je vložil prošnjo za patent magične kocke, kakor se je tedaj imenovala, in leta 1977 je bil ta potrjen.
Ne, hvala. Pretežka in prezapletena igrača je, so se je branili trgovci. Tibor Laczi, ki je delal za neko avstrijsko računalniško podjetje, je v njej videl novo svetovno čudo. Ko je v lokalu opazoval natakarja, kako se je igral z njo, je hotel spoznati tistega, ki jo je ustvaril. »Ko je Rubik prvič vstopil v sobo, bi mu najraje dal nekaj denarja. Videti je bil kot berač. Oblečen je bil obupno, iz ust mu je bingljala cenena madžarska cigareta. Vendar sem vedel, da imam v rokah nekaj genialnega. Rekel sem mu, da bi lahko prodala milijone tega,« se je spominjal pozneje. Rubik je sprejel njegovo poslovno ponudbo in malo zatem tisto Toma Kremerja za prodajo v tujini. Leta 1980 je kocka prestopila železno zaveso in skupaj z njo prvič v življenju tudi Erno Rubik.
V Ameriko je odpotoval na sejem igrač. In videl, kako so Američani ponoreli za otrokom njegovih idej. V prvih dvanajstih mesecih so pokupili pet milijonov kock, v prvih dveh letih sto milijonov. Proizvajalci niso dohajali povpraševanja. Postajali so površni, nedelujoče kocke so se vračale v tovarne, podjetje je hiralo. Ampak kocka je preživela, čeprav so jo morali preimenovati, saj je pod imenom magična kocka niso mogli zaščititi. Od potrditve patenta na Madžarskem je preteklo preveč časa, da bi jo lahko patentirali tudi v tujini, zato so jo pod imenom rubikova kocka avtorsko zaščitili kot umetniški izdelek.
In to je za Erna Rubika še danes. Zanj je več kot le plastični predmet v obliki kocke, več kot le barvne nalepke na njegovih stranicah, več kot le puzzle in veliko več kot le igrača. Je posnetek življenja – tako kot je uganka kocka, je polno ugank tudi življenje. Da sestaviš kocko, potrebuješ potrpežljivost, da premagaš življenjske težave, tudi. »Kocka te uči, da ničesar ni mogoče rešiti vnaprej. Razmišljati moraš o veliko bolj zapletenih vzorcih,« je nekoč razmišljal njen iznajditelj, ki med izzivi kocke in življenja vidi le eno razliko: pri premagovanju težav s kocko je človekov uspeh odvisen le od njega, pri iskanju življenjske sreče ni.
Will Smith jo je poskušal ujeti v filmu V iskanju sreče. Kako inteligenten je, je dokazal, ko je sestavil rubikovo kocko. V ameriškem senatu so besedno zvezo »kot rubikova kocka« doslej menda uporabili več kot štiristokrat. V šolah kocko uporabljajo, da bi z njo pojasnili abstraktne zadeve. V modi je nepresahljiv navdih, v življenjskem slogu sredstvo pritegovanja pozornosti – neki tekač je pretekel maraton, odet v rubikovo kocko.
Za Erna Rubika je umetniški izdelek, ki s svojo trdoživostjo dokazuje, da je naredil nekaj dobrega. In tudi, da je čisto običajen človek, ki razmišlja, čuti in reagira enako kakor milijoni ljudi po vsem svetu, mladi in stari. S kocko naj bi se namreč srečal vsak sedmi Zemljan, le redki pa so videli tisto, ki jo je izdelal Fred Cueller. Posuta z diamanti je menda vredna 2,5 milijona dolarjev. Četudi je neuporabna, jo je moral narediti. V čast svoji obsesiji z originalno rubikovo kocko, ki traja od njegovega sedmega leta. Ernu Rubiku kultni status, ki ga je pridobila njegova kocka, godi, a ga ne šteje za življenjski uspeh. Tega vidi drugje: »Sem blizu tega, da vem, kdo sem.«
