Tiskane izdaje
Trideseta obletnica legendarnega Teleksovega surfarskega maratona Ulcinj – Ankaran je bila lepa priložnost, da je celjski kino Metropol ob pomoči Zgodovinskega arhiva Celje sestavil in digitaliziral 23-minutni film o slavni odpravi štirih surfačev in dveh spremljevalcev, ki so med 19. junijem in 13. julijem 1982 prejadrali jugoslovansko jadransko obalo.
Na surfe so stopili na pobudo Ljubljančana Tineta Guzeja, novinarja Delovega tednika Teleks, ki se mu je zamisel porodila leto prej, ko je kot poročevalec do Poreča spremljal odpravo članov kluba Veter, ki so iz Strunjana pripluli v Dubrovnik. Po uspešnem prvem poskusu so štiri leta pozneje, leta 1986, odjadrali še pot v obe smeri: Ankaran – Ulcinj – Ankaran (le da je Rudija Kajtnerja zamenjal Janez Kovačič).
Guzej, ki ga se je nad surfom navdušil v neki reviji še kot osnovnošolec, je začel surfati šele pri svojih dvajsetih letih. Ko se je desetletje zatem odločil izpeljati maraton, tudi ni bil kakšen posebno odličen surfač, pristavi. Celjani Vlado Nendl, Rudi Kajtner in Zdravko Konda, ki so se z Guzejem spoznali preko njegovega kolega s faksa Lea Makoterja, so edine surferske izkušnje imeli z gladine Šmartinskega jezera, doda Drago Horvat, ki jih je spremljal s kombijem.
Ne fantje na surfih ne spremljevalca v kombiju in čolnu (tega je upravljal Matjaž Kralj) se niso zavedali, v kaj se podajajo in kakšno neznansko srečo so imeli. Pa ne samo z vremenom.
»Vetra je bilo najpogosteje premalo ali preveč, povrhu vsega pa so nam pot teževali še valovi. Ko smo zvečer stopili na kopno, so se nam pošteno gugala tla pod nogami,« se spominja Guzej.
Slehrni dan slabega meseca, v katerem so namesto pričakovanih tisoč kilometrov v resnici prekrižarili kakšnih dva tisoč, so na surfih in sončni pripeki stali po deset ur, nič jedli in pili malo. Prvo okrepčilo, večerja in precej piva, je prišlo šele na večer, spali so komaj po pet, šest ur.
Kaj je to prineslo, je Guzej popisal tudi v reportaži: »Če tega ne bi sam doživel, ne bi verjel. Večkrat na deski zadremaš. Stoje, med vožnjo! Včasih te premami sunek vetra, drugič val, včasih te prebudi šele padec v morje.« Glede na vse našteto so bili prepričani, da bi lahko postali zanimivi raziskovalni primerki za kakšno zdravniško doktorsko dizertacijo. Guzej se je navadil piti celo morsko vodo in se z njo odžejati.
Še bolj kot s strahom pred morebitnimi morskimi psi so se na morju soočali z osamljenostjo. »Najpogosteje smo jadrali v parih, a v resnici smo bili le sami s seboj. Koliko idej, načrtov, rešitev in člankov se mi je utrnilo v tistih dolgih urah, a kaj so si nisem mogel ničesar zapisati,« opisuje Guzej, v Teleks pa je zapisal, da »si tako sam, da si le še stroj, ki avtomatično lovi ravnotežje, opazuje veter, usmerja desko, zateguje in popušča jadra, stroj, ki do popolnosti usklajuje vse, kar je potrebno za čim hitrejše premagovanje razdalje, ni pa sposoben raztrgane misli povezati in urediti v smiselno celoto.«
Kadar je bilo najtežje, je bilo petje Zdravka Konde zlata vredno. Zadrli so se: Zdravc, glasba! In že je pel.« Zdravko je v Srednji Dalmaciji le za nekaj deset metrov ušel smrti. Lahko bi ga v zrak odnesel dinamit, s katerim so lovili ribe. Pri Rogoznici, denimo, pa so zapluli v območje vojaške vaje jugoslovanske armade.
Drago Horvat iz spomina potegne še druge prigode, ki bi se lahko končale povsem drugače. Iskra, ena od pokroviteljev maratona, jim je za vezo med morjem in kopnim priskrbela dve najnovejši kratkovalovni postaji, na videz zelo velika woki-tokija, izdelana posebej za vojsko in zato tudi vodoodporna.
Toda bili so brez posebnega dovoljenja za uporabo. Enega je na hrbtu nosil Vlado, drugega Drago. Ko je ta v Petrovcu na Moru na Budvanski rivieri poklical: »Vlado, javi se!«, so ga naenkrat obstopili miličniki.
Proglašenega za vohuna, so ga odpeljali na policijsko postajo, ga zasliševali, ko jim je nekako dopovedal, da spremlja jadralce na deski, pa so ga odpeljali na hrib, da bi jim jih pokazal. Ker jih ni bilo na spregled, so ga odpeljali nazaj na postajo, vmes pa se je vrnil komandir. »Začel je z značilnimi vprašanji, kdo sem, od kod sem, kaj tu počnem. Aha, iz Celja ste, potem pa zagotovo poznate Razvojni center Celje (ta je v Črni Gori gradil počitniško naselje in slovensko plažo), in partijskega sekretarja? Ko sem na veliko pritrdil, je dejal, da menda ne vohunim. Naročil mi je, naj grem na obalo, kjer pečejo krasne ribe, potem pa je prišel še sam.
Zaplet se je prav prijetno končal, čudil se je edino, kako bodo ti norci na surfih prijadrali do Ankarana,« pripoveduje sogovornik.
Druga podobna prigoda se jima je pripetila z Matjažem Kraljem, spremljevalcem v čolnu, s katerim sta nevede zaplavala v vojaški kamp, ki tega na prvi pogled ni kazal.
Usedla sta se v bar in si naročila pijačo, ko je Matjaž poklical: »Vlado javi se!«, pa so se že vznemirili. »Označili so naju za vohuna. Zame so rekli, da sem morda še videti kot Jugoslovan, za Kralja pa, da spominja na Avstrijca. K svoji mizi naju je dal poklicati moški, ki se je predstavil kot Mirković ter da je med drugim direktor Montenegro Turista. Ko smo nekaj spili, nama je zaupal telefonsko številko in naročil, da če bomo imeli težave, naj ga samo pokličemo. In res je bil eden od znanih vplivnežev! Bil je referenca, ki mi je zelo prav prišla, ko mi je v Budvi počila pnevmatika, v tamkajšnji izpostavi Kompasa, ki je bil naš sponzor, pa so deset minut pred 16. uro dejali, da ne delajo več in da zamenjava ta dan ni več mogoča. Ko sem mu povedal za Mirkovića, je človek samo zazijal in prinesel popolnoma novo gumo,« pripoveduje Horvat.
Ali pa prigoda v eni od točk srečanja s fanti, v Zlatni uvali. »Spustil sem se po hribu, se namestil in začel kuhati. Pogledoval sem proti morju, kdaj bom uzrl fante, ko pa sem enkrat pogledal nazaj po hribu, pa sem zagledal enega, dva, tri ... devet topov! Srce mi je zastalo! Vojaška policija je bila sicer sumničava, a mi je verjela, da čakam surfersko odpravo.«
Za spremljevalca v kombiju je največja negotovost nastopila, ko so se veter in valovi obrnili po svoje. Takrat je vedel, da se ne bodo mogli srečati, kjer so se zmenili. Najbolj ga je skrbelo, ko je izvedel, da ob Konavelskih stenah, pečinah pri Cavtatu, kjer ni možnosti ne pristati s surfom ne dostopati z obale, divja burja. Fantje so res prišli pozno zvečer in povsem izmučeni.
Toda na poti so bili tudi drugačni dogodki. V Valunu na Cresu, denimo, jih je dosegla novica, da je na svet prijokal Nendl mlajši. Kolegi so ga zbadali, ali je že povedal, da se je odločil, da bo sinu ime Hi-Flyček (po znamki surfa) ali pa Valunček ter ali je vprašal, če že kaj surfa.
Spomini so te dni oživeli zlasti ob gledanju filma, za katerega so nadvse srečni, da je uspel. Le nenehno sem razmišljal, kako zanimiv bi bil, če bi se ohranilo vseh 30 ur filmov, ki jih je uničila vročina v kombiju, je dejal Drago Horvat.
Tine Guzej pa dodal, da bi z današnjo opremo z isto potjo gotovo obračunali v polovico krajšem času. »Morali bi imeti le dober spremljevalni gliser, da bi opremo lahko menjavali skladno z močjo vetra. V Celju smo se pogovarjali, kaj pa če bi ponovili in vsi bili za. Morda pa uresničimo za mojih 70 let,« je v smehu sklenil sogovornik. •
