Tiskane izdaje
Lego Architecture je izjemna igrača, so se strinjali kupci, prodajalci, novinarji ter proizvajalci igrač in mu podelili nagrado za specializirano igračo leta 2012.
Vendar za ljubitelje Legove serije, ki »slavi preteklost, sedanjost in prihodnost arhitekture«, to ni bilo priznanje. Zanje je gradnja svetovno znanih zgradb, Guggenheimovega muzeja in počitniške hiše Fallingwater arhitekta Franka Lloyda Wrighta, sydneyjske opere Jørna Utzona ali poševnega stolpa v Pisi, več kot le igra. In to, kar ustvarijo, veliko več kot igrača, pa četudi je nastalo iz plastičnih kock.
Adama Reeda Tuckerja nikoli niso zares prevzele. Teta mu jih je podarila, ko je imel šest let, vendar so v najstništvu njegovo pozornost hitro pritegnili šport, avtomobili in mladostni interesi. Na kocke je pozabil, ne pa tudi na neustavljivo privlačnost nebotičnikov.
Živel je v Chicagu, mestu, katerega središče se je leta 1871 spremenilo v pogorišče, na njem pa so v naslednjem stoletju rastle vse višje in višje zgradbe. Tako so ga fascinirale, da se je odločil za študij arhitekture, a je čez čas spoznal, da mu ne bo večno rezala kruha.
Leta 2005 mu je bilo že jasno, da bo njegov arhitekturni studio propadel. Star okoli 33 let je na list napisal, kaj bi si želel početi vse življenje. Sit računalniških zaslonov in grafičnih programov, s katerimi je zgradbe projektiral dotlej, se je spomnil, da je na kolidžu užival v izdelovanju maket. Namesto da bi se odločal o tem, kam ga bo v prihodnosti vodila poslovna pot, se je vrnil k njim in s tem znova odkril kocke Lego.
Zdaj zanj niso bile več kosi plastike, s katerimi bi si krajšal čas, temveč idealen material za ustvarjanje, saj so mu omogočile, da je povezal to, kar mu je pomenilo največ – arhitekturo in umetnost. Začel je »graditi«. Najprej nebotičnike iz Chicaga, potem svetovne zgradbe, ki so nanj naredile vtis. Vse so bile izjemno velike. In vse trdne, ne da bi uporabil eno samo kapljico lepila ali sestavni del, ki ga ne bi mogel najti v standardnem paketu kock Lego.
Njihove fotografije je objavil na spletu in si prislužil vabilo na srečanje ljubiteljev kock Lego. On je pokazal, kaj je mogoče ustvariti z njimi, gledalci so osuplo gledali, Paul Smith Meyer iz podjetja Lego pa se je zamislil. Bi Tucker lahko svoje zgradbe močno pomanjšal in jih spremenil v miniature, namenjene kupcem, ki jih običajne kocke Lego ne pritegnejo?
Nekaj podobnega so v podjetju poskusili že na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Godtfred Kirk Christiansen, tedanji lastnik tovarne, svojim oblikovalcem naročil, naj izdelajo nove sestavne dele in z njimi razširijo razpon tega, kar je iz kock mogoče sestaviti. Nastala je serija Lego Scale Model, ki je z imenom pojasnjevala, da so modeli prilagojeni velikosti kock, a se je obdržala le tri leta. Leta 1965 so jo ukinili in idejo o proizvodu za ljudi, ki želijo lahkotno raziskovati skrivnosti arhitekture, gradnje in tehnike, obudili dobrih 40 let pozneje.
Tokrat so jim v paket s kockami zapakirali še priročnik z zgodbo o zgradbi, z njenimi fotografijami in navodili za sestavo. Adama Reeda Tuckerja to ne moti, vendar bi si želel, da bi ljudje navodila preskočili. Da bi se pustili zapeljati domišljiji. »Ko pogledam paket Lega, ne vidim paketa kock. Vidim paket idej,« pravi Američan, ki je z vodilnimi podjetja sklenil poslovno partnerstvo – zanje bo projektiral modele znanih svetovnih zgradb, oni pa jih bodo izdelovali. Rodila se je serija Lego Architecture.
Tako je Adam nehote našel novi poslovni izziv, obenem pa je lahko še naprej izdeloval svoje velike makete in ljudem dokazoval, da je »vse mogoče«, če le imaš domišljijo. Skoraj pet metrov in pol visok model dubajskega nebotičnika Burdž Kalifa je sestavil iz 450.300 standardnih kock Lego in brez lepila. Za gradnjo je porabil 340 ur in za dizajn 280, ne da bi si pomagal z grafičnimi računalniškimi programi ali si idejo prenesel na papir. Ko ima sliko v glavi, se nemudoma loti sestavljanja. Če je treba kaj porušiti in znova sestaviti, pač vajo ponavlja tako dolgo, dokler mu ne uspe.
Pri ustvarjanju ima povsem proste roke, pri načrtovanju modelov Lego Architecture pa mora spoštovati številne omejitve. Uporabiti sme le tiste kocke in tiste barve, ki jih v Legu že proizvajajo. Izdelava modela za vlivanje novih oblik bi bila predraga. Potem se mora odločiti, kako zapletena bo izdelava in koliko podrobnosti bo krasilo model.
Na osnovi tega se z Legom odločijo, kako velik bo, čeprav na njegovo velikost vpliva tudi izbrana ciljna skupina: bo model namenjen turistom, ki si želijo le majhen spominek za domov, ali ljubiteljem, ki bi se radi s sestavljanjem poglobili v zgradbo? Slednji znajo zapisati marsikatero ostro na račun majhnosti modelov, pomanjkanja detajlov in premajhnega števila kock. Z veseljem bi sestavili kaj večjega, a jim na poti stoji cena. Večji ko je model, višja je, nad tem pa v Legu niso navdušeni. Model gre v proizvodnjo le, če obeta zadovoljivo prodajo.
Da je Adam Reed Tucker pri načrtovanju resnično uporabil najboljše izmed razpoložljivih delov Lega, preveri Steen Sig Andersen, ki ga zanima tudi, ali je sestavljanje preprosto in logično. Serija je morda res namenjena tistim, ki bi radi o umetnosti, arhitekturi in dizajnu zvedeli kaj več, a mora biti sestavljanje lahkotno in zabavno za kogar koli.
Za Tuckerja je nenehni izziv, saj se oblikovanje vsake zgradbe razlikuje od druge. Plastični mostovi, jezovi in vlaki smrti, ki bi si jih želel graditi, za zdaj ostajajo le odkrita želja, kakor tudi spisek kock, za katere bi si želel, da bi jih v Legu začeli izdelovati.
Kajti vsej domišljiji navkljub z obstoječimi marsikatera zamisel ostane le zamisel. V svojem studiu ima več kot 170 zasnov modelov, ki čakajo na boljše čase, čeprav nikoli ne bodo postali popolne replike slavnih svetovnih zgradb. Ker tega s kockami Lego tudi ni mogoče doseči.
Adam Reed Tucker se tega zaveda že od začetka, vendar ga to nikoli ni motilo. Zanj, »arhitektonskega umetnika«, kakor si pravi, so ti modeli »abstraktna interpretacija zgradb«, s katero želi ujeti le duha zgradbe, pa čeprav številnih, ki jih je sestavil, nikoli ni videl v živo. Raziskuje od doma v predmestju Chicaga. Slike zgradb si ogleda kar na internetu, na njem razišče njihovo zgodbo in prebira mnenja kupcev.
Ti aktivno sodelujejo s svojimi predlogi za prihodnost serije. Lani so hoteli španske zgradbe; v Legu so jim namenili angleški Big Ben, ki pa je nekoliko tudi slovenski, saj ga je oblikoval slovenski arhitekt Rok Žgalin Kobe. On je tudi zasnoval zadnjo pridobitev iz serije, tokijski Imperial Hotel, vendar ljubitelji serije že nestrpno čakajo na napovedano palačo Združenih narodov.
Adama Reeda Tuckerja priljubljenost kock Lego ne preseneča, saj so po njegovem mnenju terapevtske; z njimi se je mogoče učiti in graditi skupinski duh, obenem pa so sestavni del umetnosti in znanosti. On z njimi ne le ustvarja, ampak od njih tudi živi: postal j
