Louvre-Lens, nova izpostava kultnega pariškega muzeja

V mestu Lens v departmaju Pas-de-Calais na severu Francije so sredi decembra odprli podružnico pariškega muzeja Louvre, Louvre-Lens.

Objavljeno
03. januar 2013 16.57
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult

Lens je za izpostavo muzeja leta 2004 izbrala francoska vlada. Lens, ki je komaj uro vožnje s hitrim vlakom oddaljen od Pariza, je namreč ponudil sijajno lokacijo z dvajsetimi hektari za gradnjo primernih površin v bližini avtoceste, ki Francijo povezuje z Nizozemsko in Belgijo.

Mesto se sicer od zaprtja zadnjega premogovnika leta 1990 spopada s problemom brezposelnosti, zato je takšna kulturna oživitev nekdanjega rudarskega središča dobrodošla popotnica za lokalno gospodarstvo. To si od boemskega kulturnega turizma lahko veliko obeta – predvidevajo, da vsaj pol milijona obiskovalcev na leto.

Kompleks Louvre-Lens, ki obsega pet futurističnih stavb iz stekla in aluminija, so načrtovali v japonskem arhitekturnem biroju Sanaa, postavljen pa je v središče parka, ki ga je kot prostor sprostitve uredila krajinska arhitektka Catherine Mosbach. Arhitekta Kazujo Sedžima in Rjue Nišizava, gonilni sili biroja, sta leta 2010 za svoje delo prejela prestižno Pritzkerjevo nagrado.

Zanju velja, da raziskujeta arhitekturo kot neskončen prostor, ki ga izpolnjujejo svetloba, lahkost, in. Odkrivata nove koncepte gravitacije v arhitekturi in ji določata nove meje – vse to sta pokazala tudi v Lensu.

Arhitektura novega muzeja temelji na skromnosti in diskretnosti, kar je tudi osrednja arhitekturna misel, ki jo zagovarjata japonska arhitekta. Pritlično razpotegnjeno poslopje se odlično ujema z nizko rudarsko arhitekturo, čeprav je morda na prvi pogled muzej videti kot tujek v provincialnem mestu, ki nima niti svoje kino dvorane. Muzejski komples v kombinaciji stekla in aluminija je zelo blizu tradicionalni industrijski estetiki in kot takšen s svojo arhitekturo ne izstopa.

Ryue Nishizawa pravi, da je osnovno vodilo njune arhitekture odpreti prostor – družbi in pokrajini, vzpostaviti nekakšno nevidno vez med notranjostjo in zunanjosto oziroma odstraniti ločnico med zunaj in znotraj. Sejima in Nishizawa tako dolgo luščita zidove in tanjšata ostenje, dokler ne dosežeta tiste lahkotnosti, ki jo je posamezno poslopje še sposobno prenesti.

Zidovi, oziroma stekleni ovoj stavbe je videti tako krhko, da se zdi, kot bi ga že majhen vetrič lahko podrl. Ovoj iz aluminija je namreč debel le dva milimetra, kar je precej pogumna odločitev. Čas pa bo pokazal, ali je bila tudi pravilna.

Arhitekta pri svojem delu ne posvečata posebne pozornosti japonski gradbeni tradiciji, se pa nanjo nezavedno opirata z izbiro lahkih materialov, konstrukcijskimi metodami, mehkimi (zaobljenimi) prehodi med zunanjim in notranjim ambientom ...

Vpliv japonske tradicije v njunem delu je zabrisan, vendar obstaja. »Če pogledate, kako so grajeni tradicionalni japonski templji iz lesa, boste spoznali bistvo arhitekture. Konstrukcija je jasna in transparentna, vse je zelo enostavno,« pravi Nišizava.

Louvrova nova izpostava je na prvi pogled pravilnih oblik, vendar sta arhitekta sicer izrazit volumen pravokotnika nekoliko 'prinesla okoli', ko sta robove stavbe zaoblila in hišo potegnila vase. Zaradi fasadnega ovoja iz stekla in tanke pločevinaste folije je hiša od daleč videti kot nekakšna srebra zavesa sredi zelene ravnice.

Krhkost stavbe je še toliko bolj nenavadna zaradi protislovja, ki se poraja, ko pomislimo, da muzej hrani nekaj najbolj dragocenih umetniških del na planetu, in ti se v takšnem stavbnem telesu zdijo še bolj ranljivi.

Umetniška dela so položena v središče te velike beline, na razdrobljene zidove in stojala, kjer zapolnijo ves prostor. Interier je za muzej zelo nenavaden, deluje izrazito sodobno in futuristično, bolj kot na depo umetniških del spominja na brezmadežno vesoljsko ladjo. Stene so kovinske, tla betonska. Obiskovalci ne krožijo po obodu dvorane, kot je običajno, temveč slalomirajo med posameznimi umetninami, ki so gosto posejane po prostoru, kot čeri sredi morja.

Umetnine iz različnih časovnih obdobij in slogov so prosto postavljene ena ob drugi, tako se lahko obiskovalec istočasno giblje med rimskimi mozaiki in islamsko keramiko na eni, ter egipčanskimi kipi in renesančnimi platni na drugi strani. Izkušnja prostega pretoka med slogi in časi je osvobajajoča in drugačna, tako za umetnost, kot za ljudi, ki jo imajo radi.

Obisk muzeja se v takšnih pogojih zdi sproščen, kot sprehod po katerem od francoskih ali japonskih zasebnih vrtov. Pri oblikovanju notranjosti sta se arhitekta namreč zavestno zgledovala po ureditvi japonskih kamnitih vrtov, kjer kamne nadomeščajo v prostor vrinjeni zidovi in stojala z umetninami.

Nivo tišine, ki jo zagovarjata Sedžima in Nišizava, je z zelo gosto posejanimi umetninami sicer nekoliko načet, kar pa ne moti novega načina nekakšne ustvarjalne meditacije, ki se rojeva ob njih. Za oblikovanje razstavnega prostora je bil zadolžen Adrien Gardère, ki je povedal: »Tukaj združujemo slike in kipe iz različnih geografskih področij in zgodovinskih obdobij, z namenom, da bi ustvarili plodno sožitje.« V pariškem Louvru je vse zelo drugače, umetnost je razstavljena v zaprtih, temnih dvoranah, kot v enciklopediji.

Ta radikalna poteza seveda ni ostala brez odmeva v francoskem tisku, Harry Bellet je v Le Monde zapisal, da je razstavni prostor videti kot knjigarna, kjer so knjige nametane ena na drugo. Adrien pravi, da je ravno to osrednja privlačnost muzeja Louvre-Lens, nikoli ne veš na kaj boš naletel na naslednjem ovinku, ob kateri dragoceni kamen umetnosti se boš spotaknil.

Louvre je podružnici v Lensu posodil 205 del, ki kronološko pokrivajo obdobje od klasične antike do sredine 19. stoletja – med njimi mojstrovino Leonarda da Vincija Sv. Ana Samotretja in Rafaelovo delo Portret Baldassareja Castiglioneja, saj muzej lastne zbirke nima. Razstavo bodo prenovili vsakih pet let, za občasne razstave pa bodo muzeju umetniška dela posodili tudi drugi muzeji.