Tiskane izdaje
V francoskem Versaillesu so letošnje leto posvetili Ludviku štirinajstemu, 1. septembra bo namreč 300. obletnica njegove smrti. Po dvainsedemdesetih letih vladavine je Sončni kralj umrl leta 1715. Osrednjo razstavo, s katero nameravajo zaznamovati pomembno obletnico in ima naslov Kralj je mrtev, bodo odprli 27. oktobra, trajala pa bo do 21. februarja prihodnje leto. Razstava bo odkrila skrivnosti pogrebnih ceremonij, s katerimi so mrtvega kralja pospremili na njegovo zadnjo pot, in ključne sestavine dvorskega življenja v 17. in 18. stoletju. V zgodovino se je Ludvik XIV. zapisal ne le z najdaljšim kraljevanjem v francoski zgodovini, temveč zlasti po slogu vladanja, ki ga ni določala zgolj absolutistična polbožanska moč, marveč tudi podpiranje vseh vrst umetnosti – te so oblikovale francosko kulturo in njen vpliv v mednarodnem prostoru, kot ga poznamo danes. Obletnico bo zaznamovala vrsta razstav in dogodkov, katerih namen je obuditi spomin na umetniško veličino in duha kultnega kralja, ki ga bodo ovekovečili z zabavami in festivali na dvoru in v versajskih vrtovih. Ludvik štirinajsti namreč velja tudi za mojstra v industriji zabave, saj so dvorne zabave po njegovem zgledu začeli prirejati povsod po Evropi.
Podpiral je najboljše umetnike. V tistem času so to bili Lully, Molière, Le Brun, Le Nôtre, Hardouin-Mansart, Bernini in drugi. Z njihovo pomočjo je ustanovil kraljevo akademijo umetnosti (Académies Royales), ki je Francijo uvrstila na svetovni zemljevid umetnosti. Ludvik štirinajsti pa umetnosti ni le podpiral, temveč se je tudi sam preizkusil v njenih zvrsteh, denimo v dvornem baletu (vzdevek Sončni kralj dolguje prav vlogi Sonca, ki jo je igral pri petnajstih letih v Baletu noči, kjer je na glavi nosil ogromno masko sonca), igral je na kitaro, zbiral slike, tapiserije in starine, ljubil je opero in koncerte, sodeloval pri izbiranju porcelana in opreme za dvor ...
Sam je najemal najboljše umetnike in kot nekakšen vodja projektov skupaj z njimi razmišljal, v katero smer naj bi jih razvijali. Vladavina Ludvika štirinajstega v francoski zgodovini velja za ključno obdobje, ki je imelo dolgoročni učinek na francosko kulturo. Med vsemi umetninami, ki so nastale pod njegovim budnim pokroviteljskim očesom, pa je bila nedvomno največja kraljevi dvorec Versailles s čudovitimi vrtovi, ki ga obdajajo. Gradnja je bila Ludvikova velika strast. Iz časa državljanske vojne v otroštvu je imel neprijetne spomine na Pariz, zato je dal svojo najveličastnejšo palačo zgraditi na obrobju mesta, kakšnih 20 kilometrov jugozahodno od središča francoske prestolnice. V času, ko so gradili dvorec, je bil Versailles podeželska vas, danes pa je bogato pariško predmestje.
Versajska palača (francosko Château de Versailles) še danes velja za najbolj trajen spomenik absolutistične vladavine Ludvika XIV. in enega najlepših in najbolj dognanih dosežkov francoske umetnosti 17. in 18. stoletja, ki je že več kot 30 let vpisan na seznam Unescove kulturne dediščine. Prvotno je bil tu lovski dvorec, med letoma 1670 in 1700 pa so ga spremenili, tako da so dodali dve krili, severno in južno, ter oranžerijo – vse je načrtoval arhitekt Jules Hardouin-Mansart. Uredili so tudi ogromne simetrične vrtove, katerih avtor je André Le Nôtre.
Charles le Brun je oblikoval notranjost z veliko pozlate, stekla in številnimi tapiserijami ali stenskimi preprogami, sodeloval pa je tudi pri krajinski ureditvi vrtov. Veliko tapiserij je izdelala slavna manufaktura tapiserij Gobelins. Slike so poveličevale Ludvikove vojaške uspehe v vojnah z Nizozemsko in njegove dosežke v Franciji. Vsepovsod so bile navzoče podobe sonca, Ludvikovega osebnega simbola. Ludvik je sam vodil večino del, pri katerih je sodelovalo okrog 36.000 mož in so stala takratnih 70 milijonov liver. V palači in bližnjem mestu je živelo približno 15 tisoč ljudi, ki so skrbeli za kraljeve zadeve. Dvorec je predstavljal središče politične moči od leta 1682, ko se je vanj vselil Ludvik štirinajsti s svojimi dvorjani, pa vse do oktobra 1789, ko je bila družina Ludvika šestnajstega izgnana v Pariz in se je začela francoska revolucija.
Versailles ni postal slaven le kot sijajni dosežek arhitekture, temveč kot simbol absolutne monarhije. Ludvik se je na dvoru sestajal z ministri, izdajal ukaze in sprejemal tuje vladarje in veleposlanike. Kraljevo veličastje so poudarjale bleščeče predstave; številne med njimi sta prispevala dramatik Molière in skladatelj Lully. Vsakdanje življenje v Versaillesu se je vrtelo okrog Ludvikovih navad, želja in potreb – menda si lahko naravnal uro, če si le vedel, pri katerem dnevnem opravilu je tisti hip Sončni kralj. Visokemu plemstvu je dal razne službe na dvoru ali pa mu je dajal denarno podporo, tako da je postalo popolnoma odvisno od njegove milosti. Plemiči so morali prihajati na dvor, da so dokazovali svojo zvestobo in med seboj tekmovali za pravico, da smejo streči kralju, s čimer so si zagotovili njegovo naklonjenost. Takšen absolutistični način vladanja je okrnil svobodo plemstva in utrdil popolno kraljevo oblast.
Lullyjeve lirične tragedije so po versajskem zgledu začeli izvajati v vseh opernih hišah, ki so se v tistem času začele odpirati po Evropi, enako poželjivi pa so bili kultni versajski zidovi, ki so si jih hodili ogledovat številni pomembni ali nepomembni tuji vladarji, da bi na svojem ozemlju dali postaviti nekaj podobno sončnega. Med palačami, ki so nastale po versajskem zgledu, velja izpostaviti nemški Herrenchiemsee na otoku sredi jezera Chiemsee na Bavarskem, ki ga je dal postaviti sanjaški bavarski kralj Ludvik drugi (seveda je palača veliko manjša, saj gre le za osrednje krilo).
Replika se ponaša z znamenito dvorano zrcal, ki je s pripadajočimi dvoranami celo nekoliko daljša od originala. V nasprotju s francoskim vladarjem je bavarski kralj v svojem gradu živel le deset dni leto dni pred skrivnostno smrtjo. Zanimivo je, da si grad sredi jezera Chiemsee prihajajo ogledovat celo francoski turisti, ki si želijo videti predvsem kopijo velikega stopnišča, bogato okrašenega s pisanim marmorjem, ki so ga imenovali Grand degré ter ga je dal leta 1752 porušiti Ludvik petnajsti. Razlog za rušenje je bilo težavno vzdrževanje steklene strehe in razširitev kraljevega stanovanja. Palačo po versajskem zgledu si je želel marsikateri evropski imenitnik, med manj pomembnimi je bil takšen tudi nemški knežji škof Johann Philipp Franz von Schönborn, ki je svojega arhitekta Balthasarja Neumanna poslal v Pariz, da si ogleda, kakšno palačo želi imeti doma v Würzburgu.
