Tiskane izdaje
Ima široka in zašiljena ramena, ozke boke in dolge, mršave noge. Njen strog, surov videz primerjajo z železom. Za večino ljudi je uganka in v tem je bistvo njene privlačnosti. V resnici je ženska, vendar njena postava bolj kot na prijetno zaobljene ženske obline spominja na mršavo moško telo. Nova uniseks manekenska zvezda sliši na ime Tamy Glauser in prihaja iz Švice. Pobriti temnolaski (pred šestimi leti si je dala postriči svoje očarljive dolge kodre) bi na prvi pogled težko prisodili švicarski izvor, za kar je kriva njena nigerijska kri.
Želela se je vpisati na univerzo v Berlinu, ko pa ji je že dvakrat spodletelo, ji je prijatelj svetoval, naj poskusi dobiti delo kot model, da bo vsaj lahko plačevala račune. Zgodilo se je čez noč; pogoltnil jo je Ford, potem ko je videl njene poskusne posnetke, in občasno poziranje se je spremenilo v službo s polnim delovnim časom. Podpisala je pogodbo za Ford Models Europe, na svoj modni olimp pa sta jo brž povabila modna kreatorja Vivienne Westwood, britanska kraljica punka, in Jean Paul Gaultier, poredni deček iz Francije, oba znana po ljubezni do provokacije in drugačnosti.
Tamy Glauser ni prva uniseks manekenka, ki na modni brvi lahko nastopa tako v moški kot ženski podobi. Pred njo je svetovno slavo v tej vlogi požel avstralski maneken bosansko-srbskega rodu Andrej Pejić (v obratni smeri), ki je prav tako Gaultierjeva »muza«. Atipična podoba 28-letne manekenke, ki se je pred svojim vzponom preživljala kot natakarica v nočnih lokalih, je na mah osvojila modni svet. Tamy je uganka, podoba neznanega, neobvladljivega sveta, ki je ni mogoče vnaprej predvideti in prepoznati, in prav v tem je bistvo njene zanimivosti. Sama sebe opisuje kot dekle svobodnega duha, ki nikoli ne more ostati na enem mestu. Odkar jo je najel Gaultier, je poželenje po koščeni nigerijski Švicarki tako naraslo, da je zapustila domači Zürich in se preselila v Pariz.
Tamyjina sodelavka Casey Legler je prva ženska, ki na modnih revijah nastopa izključno kot moški. Moda je od nekdaj veljala za prvovrstni teater. V 18. stoletju so si moški natikali lasulje, se pudrali in oblačili v pajkice, danes priljubljen del ženske garderobe. Sposobnost spreminjanja spola oziroma neke vrste brezspolnost je tudi trend zadnjih let. Ženske se pretvarjajo, da so moški, in moški bi bili radi ženske. V resnici ne gre za nič posebej novega, menjavanje spolnih vlog je zanimiv fenomen v filmskem svetu in glasbi.
Nesmrtna Julie Andrews, zvezda muzikala Moje pesmi, moje sanje, je leta 1982 požela veliko občudovanja s filmom Victor Victoria, v katerem je igrala dvojno vlogo revne sopranistke Victorie Grant in namišljenega poljskega grofa Victorja Grezhinskija. Še prej pa sta se v ženski vlogi, nekoliko bolj komično kot realistično, v zgodovino filma zapisala Tony Curtis in Jack Lemmon v kultni romantični komediji Nekateri so za vroče z Marilyn Monroe v glavni vlogi. V sedemdesetih in osemdesetih so z dvospolnim videzom eksperimentirali predvsem pop zvezniki, kot so Patti Smith, David Bowie, Annie Lennox in Grace Jones. Revija za moške FHM je manekena Andreja Pejića leta 2011 uvrstila celo na seznam stotih najbolj privlačnih žensk na svetu.
Glauserjeva je del majhne skupine dvospolnih modelov, ki lahko nastopajo na modni pisti kot moški ali ženske. Med njimi so še Casey Legler, Saskia de Brauw, Jenny Shimizu, Ashleigh Good in seveda Andrej Pejić. Tamy se z lahkoto prelevi v moškega. Lepota je subjektivna. Svojih širokih ramen nikoli ni marala. V mladosti je bila profesionalna plavalka, članica švicarske nacionalne ekipe v prostem plavanju na 400 in 800 metrov, vendar se je odločila, da kariere profesionalne atletinje ne bo nadaljevala. »Plavalci imajo najbolj čudna telesa,« je povedala o svoji športni zgodovini. Lahko je videti kot poredno dekle ali uglajen moški v Givenchyjevem suknjiču. Robat in strog videz mehča nedorečena subtilnost v njenih temno rjavih očeh. Preobrazba je za vsako manekenko normalno stanje in Tamy v svoji novi vlogi zelo uživa.
Po naravi je sramežljivo dekle, fotografska kamera pa ji daje priložnost, da se otrese te značajske lastnosti in stopi v življenje kot moški ali kot ženska, z doslej neznano samozavestjo. Všeč ji je, da lahko menja kožo, da je vsak dan popolnoma druga oseba. To prinese neke vrste olajšanje, pomiritev s seboj. Glede prihodnosti nima velikih pričakovanj, ker ta vedno prinesejo razočaranja. Zaveda se krhkosti ekosistema, ki se imenuje moda, in njegove spremenljivosti. Danes si ti, jutri pride nekdo drug. Prepušča se sedanjosti, ki se je za njo v resnici komaj dobro začela.
Kot pravi Steeven Kanoo, vodja ženskega oddelka pri agenciji Ford, konvencionalna lepota ni več prva zapoved industrije mode, temveč njihove stranke zdaj iščejo predvsem dekleta z osebnostjo, kar koli si pod to zmuzljivo oznako pač predstavljamo. Predvsem se zdi, da je v modi (naravna) koščenost, ki jo najbolje zastopajo dekleta deškega videza brez oblin – trend, ki ga je v šestdesetih začela legendarna Twiggy in ga nadaljevala Kate Moss v devetdesetih. Samo takšna dekleta namreč lahko nosijo oblačila priljubljenega francoskega kreatorja moške mode Hedija Slimana, ki je pred sedmimi leti kot kreator znamke Dior poskrbel za revolucijo v definiranju novega lepotnega ideala.
V devetdesetih letih je prevladoval klasičen tip lepote – ženske boginje, ki pa ga ljudje radi povezujejo z neumnostjo. Zato, pa tudi zaradi dejstva, da se človek celo popolne lepote naveliča, so na modne piste novega tisočletja začele prihajati drugačne manekenke, bolj surovega in manj spektakularnega videza, brez dolgih valovitih las in brez bokov. »Trenutno moda ljubi čudaške ženske, ki to pravzaprav niso – takšne, ki jih industrija lahko oblikuje po svoje, z izgovorom, da imajo te punce osebnost. Čas je pač drugačen, vendar je moda večni krog, in prej ali slej se bomo vrnili k lepotnemu idealu devetdesetih,« pravi Kanoo.
